Po objavi raziskave o pomivalnih strojih so me v Gorenju napadli, češ da ogrožam industrijo in delovna mesta.

Dr. Nina Gunde Cimerman

Mikrobiologinja dr. Nina Gunde Cimerman o vseprisotnih glivah, o zaostali slovenski industriji, o nevednih politikih, o delovnih dopustih, o zdravilnih mušjih ličinkah, o gobarski sramoti in plesnivi hrani

Dr. Gunde Cimerman je raziskovalka ekstremofilov, mikroorganizmov, prilagojenih na ekstremna življenjska okolja. Je utemeljiteljica znanstvenega področja ekstremofilnih gliv. Zaposlena je kot vodja raziskovalne skupine za biologijo mikroorganizmov in profesorica mikrobiologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Vse se je začelo v Sečoveljskih solinah, kamor se je dr. Gunde Cimermanova, takrat raziskovalka na Kemijskem inštitutu, v prostem času odpravila, da bi si malce odpočila od neprestanega ždenja v laboratoriju in izpolnjevanja ukazov drugih. »To ni bil motiv, zaradi katerega sem se odločila za študij biologije. Želela sem si več časa preživeti v naravi in imeti več svobode.« Tako se je v času, ko so bile raziskave ekstremofilov še v povojih, odpravila v ekstremno slano okolje. »Preveriti sem hotela, ali lahko tam najdem glive. In sem jih.«Od takrat je skupaj s svojo skupino raziskovalcev odkrila in opisala že več deset novih vrst gliv iz ekstremnih okolij po svetu, od solin do arktičnih ledenikov. Kar nekako nepravično pa je, da bi za njeno delo slišalo veliko manj ljudi, če ne bi gliv, in to potencialno človeku nevarnih, odkrila tudi v pomivalnih strojih.

Ste po raziskavi o glivah – črnih kvasovkah - v pomivalnih strojih sprejeli kakšne izredne ukrepe v zvezi s svojim pomivalnim strojem?

Edini ukrep je bil, da smo ga žrtvovali v znanstvene namene. Trenutno je na fakulteti, saj načrtujemo določitev vseh vrst mikroorganizmov, ki prebivajo v njem. Sama pa sem si kupila nov pomivalni stroj. A sem prepričana, da sem, kar se tiče prisotnosti kvasovk, že na istem.

Ste dobili kakšen odziv proizvajalcev pomivalnih strojev na svoje ugotovitve?

Odziv je vsekakor bil, ampak drugačen, kot sem ga pričakovala. Bili so prestrašeni, počutili so se ogrožene in odzvali so se napadalno. Nihče pa ni predlagal, da bi bilo morda dobro začeti kakšen skupen projekt, kot bi pričakovali. Najstrašneje so se odzvali v Gorenju. Dobila sem elektronsko pošto s številnimi klicaji, s katero so me skrajno resno pozvali, naj se zglasim na sestanku. Še vedno nič hudega sluteča sem prišla na ta sestanek, kjer so gospodje mene in mojo asistentko napadli, češ da uničujeva industrijo, da uničujeva delovna mesta in kako si upava objaviti kaj takega, če sploh ne veva, o čem govoriva. Počakajte malo, sem rekla. Članek je bil objavljen v strokovni reviji, šel je skozi postopek recenzije. In vsekakor veva, o čem govoriva. Ali ne bi raje izkoristili priložnosti, če sva že prišli, da se dogovorimo za sodelovanje? Po še nekaj sestankih so v to privolili in dogovorili smo se, da zanje opravimo raziskavo. Ko je bilo vse dogovorjeno in pripravljeno, pa so se umaknili, češ da nimajo denarja. Lani smo projekt skupaj z Gorenjem prijavili na Agencijo za raziskovalno dejavnost in odobrili so nam sredstva. Jeseni začnemo, financiranje imamo zagotovljeno za tri leta.

In kakšen naj bi bil rezultat?

Najti želimo tehnologije, ki preprečijo rast te glive. Ker je izjemno odporna, bo potrebna kombinacija dejavnikov, ki bi ji preprečevali rast. Dovolj je namreč, da preživi le nekaj celic, pa se zgodba ponovi. Našli so jo že tudi v savnah. A nekaj je glede projekta gotovo – ker smo financirani iz javnih sredstev, bodo tudi ugotovitve javne. Če bi nas financiralo Gorenje, bi lahko ohranili vsaj nekaj skrivnosti in pridobili konkurenčno prednost, tako pa iz tega najverjetneje ne bo dosti.

Na katero svojo objavo v znanstveni reviji ste najbolj ponosni?

Ta pa sega že kar daleč nazaj. Leta 2000 smo objavili ugotovitve, da glive živijo tudi v solinah. Do takrat je veljalo, da je to okolje, rezervirano za slanoljubne bakterije. Vse mikrobiološke knjige so to ponavljale. Pred to objavo sem kar nekaj let hodila po znanstvenih kongresih in si prizadevala, da bi me kdo slišal. Pa mi ni nihče verjel. Vse moje nadaljnje delo s področja ekstremofilov izhaja iz tega članka. Saj niti ni ne vem kako poseben, a odprl je povsem novo področje raziskovanja, ki do takrat ni obstajalo. Redkokateri raziskovalec ima to zadoščenje, da lahko reče, da je »stvaritelj« nekega področja.

Ali sploh obstaja območje, kjer glive ne rastejo?

Omejitev je vsekakor visoka temperatura. Ta je za vse glive problematična.

Razen za črne kvasovke v pomivalnih strojih ...

Res, vendar morajo biti v posebnem stanju, obdane morajo biti z biofilmom. Pri tem je treba opozoriti tudi na to, da imajo vsi pomivalni stroji tako imenovane ekoprograme, ki varčujejo z energijo. Kar je seveda dobro, a hkrati to pomeni nižje temperature pri pomivanju. In te so v resnici še nižje od deklariranih. To izveš v pogovoru s proizvajalci. Večina organizmov pomre, vzgajamo pa najbolj trdožive.

Na prej omenjeno objavo ste najbolj ponosni, ta o pomivalnih strojih pa je bila gotovo deležna največje pozornosti?

Res je. Pričakovali smo, da bo zbudila pozornost, ker se dotika vsakdanjega življenja. Kljub temu pa me je dejanska odmevnost še vedno osupnila. K temu je veliko pripomogla tudi revija, v kateri smo članek objavili, ki nam je predlagala, da bi objavili tudi sporočilo za medije. Seveda smo ponosno privolili in spisali besedilo, ki pa je bilo znanstveno, suhoparno. Pri reviji so se prijazno ponudili, da ga malo izboljšajo. In že naslov je bil sočen – nekaj v smislu, češ vaš pomivalni stroj vas poskuša ubiti. Dan po objavi so vse komunikacijske napeljave skoraj pregorele. Po mnenju založnika je novica prek medijev in socialnih omrežij dosegla 800 milijonov ljudi. Saj se zavedam, da je bila novica napisana nekoliko populistično.

Kar morda v znanosti z vidika popularizacije niti ni napačno.

S tem se lahko strinjam. Večina znanstvenikov še vedno živi v svojih slonokoščenih stolpih. Sama pa se zmeraj poskušam o znanosti pogovarjati z izrazi, ki jih razume vsak. In ko to poskušaš, vidiš, da je mogoče zelo veliko zapletenih stvari razložiti povsem preprosto. Večina znanstvenikov pa ostaja pri svoji strokovni latovščini, ker to sodi k ugledu ali pa ker drugače niti ne znajo.

Opažam precejšnjo razliko med slovenskimi in ameriškimi znanstveniki na tem področju. Tu znajo nastopati redki, tam tako rekoč vsi.

To jih učijo že na fakulteti. Prisiljeni so velikokrat predstavljati svoje delo, pri tem pa je občinstvo pogosto »napadalno«, da si se prisiljen braniti in zagovarjati, kar počneš. Debate so zelo živahne. Za evropski okus je to na trenutke preagresivno, dejstvo pa je, da jih dobro »zdresirajo«, da znajo nastopati in se ne ustrašijo vprašanj. To nam manjka.

S stališča države je odhod mladih znanstvenikov v tujino beg možganov, z mojega stališča pa je dejstvo, da je nekomu uspelo najti dobro službo, razlog za veselje.

Kakšne bi bile lahko praktične koristi raziskovanja ekstremofilov? Bi lahko na primer gene, ki mikroorganizmom pomagajo preživeti v neprijaznih okoljih, prenesli v kmetijske rastline?

Raziskovanje slanoljubnih mikroorganizmov ima zelo velik potencial na biotehnološkem področju. Vedno več kmetijskih površin zasoljujemo. Vsakič, ko kmetijske površine namakamo, se soli, ki so prisotne v vodi, deponirajo v tleh. Salinizacija naglo narašča po vsem svetu. Rastline pa ne prenesejo skoraj nič soli. Gensko spremenjene rastline bodo v prihodnosti nujno potrebne. In prav naše solinske glive so lahko zelo dobrodošlo izhodišče, ker so veliko bliže rastlinam kot pa bakterije. Treba je poiskati gene, ki glivam omogočajo preživetje pri visokih koncentracijah soli, in jih prenesti v rastline. To dejansko že počnemo. Najprej smo gene prenesli v druge glive, kvasovke, s čimer nam je uspelo za dvainpolkrat zvišati toleranco za sol. Nato nam je uspelo gene prenesti tudi v rastline, za zdaj sicer še ne v kmetijske kulture. Tudi tu smo bili uspešni, vendar manj kot pri kvasovkah, ker so rastline kompleksnejše in bo verjetno treba zamenjati več genov.

Na podoben način bi se lahko spoprijeli z zmrzaljo. Škoda, ki jo zmrzal povzroči rastlinam, je zelo povezana s pomanjkanjem vode. Saj je voda vezana v led in rastlinam ni na voljo. Enako velja za slana območja. Tudi sol veže vodo nase in rastlinam ne pusti do nje.

Kaj pa na drugih področjih, ne samo v kmetijstvu?

Pomislite recimo na pralne praške. Praški v pralnem stroju delujejo pri visokih temperaturah in visoki alkalnosti. To pa so lastnosti encimov, ki jih proizvajajo ekstremofilni organizmi. Dejansko smo že pridobili encime za razgradnjo maščobe pri visokih temperaturah, pa tudi za razgradnjo drugih snovi.

Kaj menite o evropskem strahu pred gensko spremenjenimi rastlinami?

Kar se tiče gensko spremenjene hrane, kot potrošnica in kot znanstvenica s tem nimam nikakršnega problema. Takšen strah je neumnost. Ne jemo genov, jemo hrano. Kar pa se tiče gojenja gensko spremenjenih rastlin na območjih z visoko biodiverziteto, zlasti kadar genske spremembe niso ravno revolucionarno koristne, vseeno zagovarjam nekaj previdnosti, v nasprotju z nekaterimi kolegi.

Kje vidite slovensko tržno nišo v biotehnologiji?

Videti bo, kot da speljujem vodo na svoj mlin, vendar iskreno menim, da je prav pri ekstremofilih taka priložnost. Če imaš neko razmeroma novo področje, ki si ga ne deliš s stotimi konkurenti, je to zagotovo zanimivo. Težava pa je, ker bi bilo za to nujno povezovanje z industrijo, naša industrija pa ima s tem težave. Takoj se umaknejo ali pa hočejo vse zastonj in se nočejo izpostavljati. Za reklame bi dali milijonske zneske, za raziskave pa je še 500 evrov preveč.

Pa je v krizi slabše?

Že prej je bilo slabo, zdaj pa je res še slabše. Vendar ni kakšne grozno velike razlike.

Imate kakšne poklicne deformacije?

Kdo jih pa nima? Kot najbrž vsi profesorji rada predavam, tudi kadar ni treba. Tudi zasebno govorim precej pravilno slovenščino. Karkoli berem ali gledam, sem vedno zoprno analitična, češ to pa ne bo držalo. Težko izklopim del možganov.

Greste na dopust z epruveto v kovčku?

Vsekakor. Upam si trditi, da vse odkar se ukvarjam z glivami, nisem šla še na niti en dopust, ne da bi s seboj za vsak primer vzela pribor za jemanje vzorcev. Za vsak primer.

Se je to kdaj obrestovalo?

Seveda. Po našem odkritju gliv v Sečoveljskih solinah sem z vseh zasebnih in službenih potovanj nosila domov vzorce solinske vode, tako da imamo zdaj globalno sliko. Pri tem so sodelovali tudi moji sodelavci. V zvezi s pomivalnimi stroji sem z dopusta na Švedskem prinesla vzorec iz pomivalnega stroja zdravnika, ki živi v čisti divjini. Stroj uporablja vodo iz vodnjaka. Prepričana sem bila, da je popolnoma »sterilen«. Star je bil pol leta, zloščen je bil, kot bi bil nov. A ko smo vzorec analizirali v laboratoriju, smo ugotovili, da vendarle ima enega prebivalca – črno kvasovko. Tako smo bili prisiljeni v ponoven razmislek o načinu kolonizacije. Prej smo razmišljali bolj v smeri okuženosti vodovodnih cevi, zdaj smo bili prisiljeni razmisliti tudi o podtalnici.

Ste kdaj izbirali lokacijo dopusta z namenom, da sproti vzamete še kakšen vzorec?

Tako daleč pa še nisem šla. Toliko pa nisem zagnana.

Glive ste iskali tudi na arhipelagu Svalbard v Arktičnem oceanu. Koliko časa ste preživeli tam?

Tja sem odšla šestkrat, vsakič za največ tri tedne. Ko smo nekaj let raziskovali solinske glive, smo se domislili, da bi šli iskat glive tudi v morski led. Težava za mikroorganizme je namreč podobna – pomanjkanje vode. Ko se je pojavila priložnost, smo prijavili evropski projekt. In ga na svoje začudenje dobili. Pri tem smo prvi odkrili, da glive naseljujejo baze ledenikov. To se je zgodilo povsem po naključju. Želeli smo se ukvarjati z morskim ledom, pa ga takrat ravno ni bilo nikjer.

Kako je raziskovati tako visoko na severu?

Zelo lepa izkušnja, čeprav moram reči, da se je v času od mojega prvega do mojega zadnjega obiska zadeva zelo skomercializirala. Znanstveno okolje se je sprevrglo, če malo dramatiziram, v znanstveno industrijo. Ko sem prvič šla tja, sem gostovala v angleškem laboratoriju, ki je bil primitivno opremljen, v neugledni baraki. Dali so nam motorne sani, čolne, puške za obrambo pred severnimi medvedi. Ker je 24 ur dan, vlada v bazi zelo zanimivo delovno ozračje. Vidiš znanstvenike, ki poskuse opravljajo ob dveh zjutraj. Alkohola med tednom ni, za konec tedna pa dovolijo, da se ljudje malo sprostijo. Vsak konec tedna je gostitelj druga raziskovalna skupina. V malo odmaknjeni baraki je lokal, v katerem okna zagrnejo z res debelimi zastori, da v notranjost ne prodre niti kanček svetlobe, in vlada resnično pravo barsko razpoloženje. Noter privlečejo velike kose ledu in cepine, tako da lahko spiješ 32 let star viski z 20 tisoč let starim ledom. Res je simpatično. Vsi tacajo v velikih gumijastih škornjih, ker je v tistem času tam samo blato. Na estetiko oblačenja se nihče ne ozira.

Ko ste prvič pripravljali prtljago, ste se ušteli?

Seveda. Nazadnje sem bila 14 dni v istem puloverju. S kolegico bi naju res čudno gledali, če bi se preveč preoblačili. Že tako je tam zelo malo žensk, bili sva prvi Slovenki, pa še z glivami na Arktiki sva se ukvarjali.

V puščavi ste tudi iskali glive?

Da, a ne tako sistematično. Med dopustom v Egiptu sem pač vzela nekaj vzorcev. Bolj mimogrede.

Do zdaj je bilo opisanih približno sto tisoč vrst gliv. Ocenjeno pa je, da jih obstaja nekaj milijonov. Zakaj ta velikanska razlika?

Obstaja več razlogov. Predvsem jih šele zdaj začenjamo iskati v okoljih, kjer jih prej nismo, ker smo mislili, da jih ni. Zdaj vemo, da so tako rekoč povsod. V globinah oceanov, na ledenikih, v notranjosti rastlin … Drugič pa, taksonomov, ljudi, ki bi opisovali nove vrste gliv, je vse manj. To je zelo kompleksno področje. Zbirke podatkov niso tako zelo izpopolnjene, kot so pri bakterijah. Določanje novih vrst je zato veliko težje. Poleg tega se glive pojavljajo v dveh oblikah – spolni in nespolni – in ti dve obliki sta lahko morfološko popolnoma različni in sta pogosto opisani kot dve različni vrsti.

Koliko novih vrst ste odkrili?

Do zdaj smo opisali že približno 30 novih vrst.

Ste jih tudi poimenovali?

Seveda, vse.

Ste kakšno poimenovali po sebi?

Ne. Lahko jo poimenuješ po kom drugem, ki ga izjemno ceniš. Da pa bi novo vrsto poimenoval sam po sebi, bi bilo znamenje zelo slabega okusa. Eni smo sicer dali res lepo ime – Emericella stellamaris. Njena slika je bila objavljena v reviji Nature. Pri tej smo se poetično izživeli, sicer pa smo pri izbiri imen bolj konservativni.

Gobarite?

Zelo rada.

Verjetno res dobro poznate gobe?

Vsekakor jih ne poznam slabo, ne morem pa se hvaliti z odličnostjo.

Odkar se ukvarjam z glivami, nisem šla še na niti en dopust, ne da bi s seboj za vsak primer vzela pribor za jemanje vzorcev.

Ločite pa strupene od užitnih?

Načeloma bi jih morala. Se mi je pa na mojo veliko sramoto enkrat uspelo zastrupiti z gobami, in to v času, ko sem bila noseča z drugo hčerko. Z bivšim možem sva šla nabirat gobe v mraku, kar je seveda močno odsvetovano. Našla sva veliko rastišče gob, če se prav spomnim, so bili šampinjoni. In sva jih pobrala. Vmes je očitno moral biti vsiljivec. Te gobe sem čistila tako, da sem zraven servisirala starejšo hčerko in gledala televizijo. Vsaj hčere nisem silila, naj je tisto nesrečno gobovo juho. Ampak da bi bila stvar še bolj grozna, nama je postalo slabo pozno, šele kakih pet ur po zaužitju, kar je po navadi znak za zastrupitev z mušnicami. Če se namreč zastrupiš z manj nevarnimi gobami, ti postane slabo po uri ali dveh. In smo leteli na urgenco na spiranje želodca. Res je bilo hudo, skoraj tako hudo pa je bilo nato povedati kolegom, kaj se mi je zgodilo. In kasneje, vedno ko je bila mlajša hči v dobi pubertete problematična, sem si očitala, da sem kriva jaz.

Radi jeste plesnive sire?

Zelo.

Jih jeste s posebnim užitkom, glede na poznavanje plesni?

Poklicna deformacija je v tem primeru v tem, da jih zelo rada jem, če vem za izvor in ime plesni. Jih pa ne jem, če izvirajo s kakšne manj znane kmetije, ker takim preprosto ne zaupam. Imamo izkušnje, ko so nam prinesli vzorce, pa smo odkrili, da ne gre za plesni, ki jih oglašujejo, temveč za zelo toksične alternative. Jedilne in toksične vrste so si med seboj lahko zelo podobne. In preprosto ne zaupam, da so na manjših kmetijah dovolj izurjeni za prepoznavanje razlik. Podobno je s suhomesnatimi izdelki.

Plesnive salame?

Lahko vam povem zanimivo anekdoto, ki pa bo ostala brez imen. Iz enega od proizvajalcev mesnih izdelkov so nas pred leti poklicali, da se je pri njih pojavila neka čudna plesen. Da so plesni sicer navajeni (nakaže skeptično reakcijo), vendar pa je ta drugačna. Ko sem stopila v hladilnico, me je skoraj kap. Izdelkov sploh ni bilo videti, vse je bilo prekrito s plesnijo. Ko smo analizirali odvzete vzorce, smo med njimi našli tudi plesen, ki proizvaja zelo močne toksine, škodljive za ledvice in na dolgi rok celo kancerogene. Ko smo nato raziskovali, od kod kar naenkrat ta plesen, se je izkazalo, da so zamenjali dobavitelja soli. Sol so po novem dobivali iz Tunizije, čez morje pa je potovala v zabojniku, kjer se je okužila s to glivo. Ubogi delavci so vdihovali ogromne odmerke toksičnih spor.

So morali zavreči celotno hladilnico izdelkov?

Obljubili so ... Ne vem pa, kaj se je v resnici takrat zgodilo. A sem jih opozorila, da bomo vse skupaj javno objavili, če slišimo le za en primer na trgu.

Še posebej zanimivo se mi zdi, da se ukvarjate tudi s terapijo z mušjimi ličinkami, ki lahko učinkovito pomagajo očistiti okužene rane, ki se nočejo zaceliti. Kako ste se znašli na tem področju?

Prek prijatelja bivšega moža, s katerim smo šli skupaj na jadranje. Bil je zdravnik in je več let delal v Afriki, tam pa je videl veliko ljudi z dolgo odprtimi ranami, v katere so se naselile te ličinke. Opazil je, da so rane izjemno čiste. Ko je zadevo preučeval, je sicer ugotovil, da to ni nič strašno novega, saj gre za zelo staro terapijo, ki pa je zaradi prihoda antibiotikov utonila v pozabo. Ker so se v tistem času že začele pojavljati težave zaradi odpornosti bakterij proti antibiotikom, se je odločil, da bo terapijo vnovič uvedel na svoji nemški kliniki. Nagovarjal me je, da bi se lotila preučevanja antibiotičnega dela delovanja ličink. Te imajo namreč tri učinke – protibakterijskega, pospešujejo celjenje rane in razgradnjo mrtvega tkiva. Po tednu prepričevanja sem se vdala. Javila sta se dva študenta, na fakulteti sem izprosila, da so nam odstopili majhno barako. Iz tega je nastala resna operacija. Odobrili so nam namreč projekt, prek katerega smo to terapijo uvedli v ljubljanskem Kliničnem centru. V okviru tega projekta smo pozdravili več kot 40 bolnikov.

Zakaj govorite v pretekliku?

Žal smo zadevo, ko se je projekt iztekel, opustili. Za gojenje teh ličink je izjemno težko pridobiti ustrezna dovoljenja, ker jih obravnavajo kot zdravilo. Neka raziskovalna skupina v javni ustanovi tega ne more izpeljati. Tega bi se morala lotiti industrija. Smo pa kasneje razvili tudi postopek pridobivanja izločka teh ličink v velikih količinah. To nam je uspelo prvim na svetu. In ko smo izdelek preizkusili na treh bolnikih, smo bili priča pravemu čudežu. Rane, ki so bile odprte več mesecev, so se v 48 urah zaprle. A spet se je vse skupaj ustavilo na isti točki – pri registraciji zdravilne učinkovine. Industrija se pač veliko raje ukvarja s čisto substanco, ki jo je mogoče patentirati. V našem primeru je šlo za kombinacijo snovi, ki delujejo v sinergiji. Lahko bi patentirali le postopek pridobivanja, kar pa je zelo težko zaščititi.

Gre za zapleten položaj, značilen za večino naravnih zdravil, z gobami vred. Na deklaracijo ne smete napisati, da ima zdravilne učinke, ker gre za mešanico, ki je ni mogoče zaščititi. S tem se farmacevtska industrija varuje. Zagotovo deloma s tem varujemo tudi ljudi, ker je priložnosti za zlorabe veliko, a zaradi tega je razvoj področja popolnoma blokiran.

In projekt je dokončno zamrl?

Eden od študentov, s katerimi smo se ukvarjali s tem, je zadevo prevzel. V dogovoru z njim je terapija še vedno mogoča, a takoj ko bo končal študij na Medicinski fakulteti, tega ne bo smel več početi, ker bi lahko izgubil zdravniško licenco.

Pa je to lahko komercialno zanimivo? Je veliko primerov dolgo nezaceljenih ran?

Vsekakor. Največji »trg« so diabetiki, ki jih je vedno več in ki pogosto trpijo zaradi velikih neprekrvljenih ran, ki se hitro okužijo. Prej ali slej bomo že zaradi odpornosti bakterij proti antibiotikom prisiljeni uporabljati tudi to metodo zdravljenja, ampak takrat bomo spet v zaostanku za tujino. Zaradi tega mi je zelo žal. Več kot deset let sem se borila za to. Ves čas sem upala na preboj. Nekajkrat smo bili že tik pred tem, a se je vedno zapletlo. Zdaj pa sem preprosto dvignila roke.

Ste politično opredeljeni?

Strankarsko ne. So mi pa blizu politike, ki so socialno naravnane, ki ne omogočajo bogatenja čez vsako mero, podpiram politike, ki zagovarjajo pravno državo, in pa tiste, ki so liberalno naravnane.

Ste se aktivno postavili po robu politiki varčevanja v znanosti in visokem šolstvu?

S hčerama sem se udeležila demonstracij (se nasmeje). Dejansko sem bila veliko zunaj države, če pa me je kdo kaj vprašal ali pa sem imela priložnost predstaviti svoje mnenje, sem seveda tudi sama opozarjala na usodnost tega početja. Še posebej, ker imam možnost primerjave med Slovenijo in Dansko, kjer preživim veliko časa. Dancev kriza sicer ni prizadela tako zelo kot Slovence, čeprav so v istem kotlu. A na težave so se odzvali s takojšnjim povečanjem sredstev za znanost in šolstvo. To je namreč tisto, kar te lahko reši iz krize. V slovenski razpravi je bilo skrajno moteče videti, kako nekateri slovenski politiki razmišljajo o tej temi. Kot da gre pri izobraževanju za luksuz, pri katerem so mogoči instantni prihranki. Tako ali tako baje profesorji nič ne delamo oziroma delamo le nekaj ur na teden, kot je ušlo premieru Janši. Če to izjaviš, res nimaš pojma, o čem govoriš.

V zadnjem času je zelo aktualna problematika tako imenovanega bega možganov. Ste tudi v svoji skupini izgubili kakšnega nadarjenega sodelavca?

S stališča države je to beg možganov, z mojega stališča pa je dejstvo, da je nekomu uspelo najti dobro službo, razlog za veselje. Kar nekaj jih je šlo v tujino. In za vsakega sem bila vesela. Ker tukaj niso imeli prihodnosti. Sicer pa je to, da tako hitro dobijo službo v tujini, tudi svojevrsten poklon za mentorja.

Zakaj pa se sami ne preselite na Dansko?

Ker imam tukaj družino, starše in otroke, prijatelje. Morda bi se pred 20 leti še odločila za kaj takega. Se pa trudim, da bi državi čim bolj povezala. Moji študenti gostujejo na Danskem. Če bi se dokončno preselila, bi za sabo porušila nekatere mostove.

Se učite danščine?

Se.

Kako vam gre?

Grozno je. Grozen jezik. Izgovarjava je neverjetno zahtevna. Zadnjega dela besed ne izgovarjajo, samo nakažejo ga z usti. Kot da bi neprestano hlastali. Poleg tega pa so zelo praktični ljudje in v stavku poudarjeno izgovorijo samo besede, ki so ključne za razumevanje pomena. Danci se dejansko naučijo govoriti leto kasneje kot vsi drugi Skandinavci.