V desetih letih je prejel 30 tisoč pritožb

Nikiforos Diamandouros, varuh človekovih pravic v Evropski uniji, je v desetih letih prejel 30 tisoč pritožb, lani pa je odprl rekordno število preiskav. To je dobro, pravi, saj kaže na to, da se vse več evropskih institucij in državljanov zaveda svojih pravic in tudi dolžnosti. To je tudi znak, da vedo, da se lahko obrnejo na evropskega varuha človekovih pravic, mu postavijo vprašanje in mu omogočijo, da jim pomaga.

»Zadovoljen sem s to statistiko, saj kaže, da državljani zdaj v okviru Lizbonske pogodbe bolj uveljavljajo svoje pravice,« v oceni svojega desetletnega dela pojasnjuje Nikiforos Diamandouros, ki ga bo s 1. oktobrom nasledila Irka Emily O'Reilly.

Nikiforos Diamandouros, ki je bil pred prihodom na mesto evropskega varuha pet let grški varuh človekovih pravic, opaža, da so se v zadnjih desetih letih zgodile opazne in pomembne spremembe v primerjavi z obdobjem pred letom 2001, ko je bila »prevladujoča praksa molčečnost«. Na podlagi nove uredbe pa so vse informacije po definiciji javne, zato jih javne ustanove morajo objaviti, razen, če gre za izjeme, ki so le štiri.

Med primeri, kjer je dosegel pomemben napredek, Nikiforos Diamandouros izpostavlja odločitev, da mora evropska agencija za zdravila objavljati informacije o kliničnih raziskavah zdravil. Ta zdravila zadevajo milijone ljudi, zato gre za odločitev, ki se zares dotika vsakdanjega življenja milijonov ljudi.

Na varuha človekovih pravic EU se lahko obrne vsakdo, ki se želi pritožiti nad ravnanjem ustanov Evropske unije, a šele potem, ko je že sam neuspešno poskušal doseči odpravo nepravilnosti. Pritožbo je treba vložiti v roku dveh let po ugotovitvi nepravilnosti. Pritožbe lahko vložijo državljani EU, prebivalci EU in podjetja s sedežem v EU. Kršitve, ki jih evropski varuh človekovih pravic obravnava, so diskriminacija, upravne nepravilnosti, molk organa, zloraba pooblastil, zavračanje podatkov in neupravičeno zavlačevanja.

Nima pa evropski varuh človekovih pravic pristojnosti, da preverja delo Sodišča EU, prav tako ni pristojen za pritožbe proti nacionalnim, regionalnim ali lokalnim upravam držav članic (tudi v primerih, ko se te nanašajo na zadeve EU, ne), ne rešuje zadev državnih sodišč ali nacionalnih varuhov človekovih pravic. Prav tako ni pristojen za reševanje pritožb proti podjetjem ali posameznikom.

Nekdanja novinarka Emily O'Reilly, ki je od leta 2003 varuhinja človekovih pravic na Irskem, bo 1. oktobra postala prva ženska na položaju evropskega varuha človekovih pravic. Pred izvolitvijo je izrazila upanje, da bo v času svojega mandata lahko povečala vlogo evropskega varuha človekovih pravic. Za irski radio RTE je dejala, da je urad evropskega varuha človekovih pravic s 60 zaposlenimi nekoliko manjši od urada irskega varuha, dobi pa veliko pritožb, za reševanje katerih ni pristojen. Veliko ljudi v Evropi je namreč prepričanih, da je pritožbeni organ tudi za zadeve v državah članicah, kar pa ni res.

Emily O'Reilly je imela pet protikandidatov. To so bili nizozemski varuh človekovih pravic Alex Brenninkmeijer, Nemec Markus Jaeger iz urada komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope in evropski poslanci Nemka Dagmar Roth-Behrendt, Nizozemka Ria Oomen-Ruijten in Italijan Francesco Enrico Speroni. Kandidaturo Emily O'Reilly je na na tajnem glasovanju podprlo 359 poslancev Evropskega parlamenta.

Varuha voli Parlament na tajnem glasovanju, običajno na začetku parlamentarnega mandata, tokratno imenovanje pa je bilo predčasno zaradi upokojitve Nikiforosa Diamandourosa. Emily O'Reilly bo zaradi tega delo varuhinje v tem mandatu opravljala le do konca tega mandata Evropskega parlamenta v letu 2014. Mandat evropskega varuha človekovih pravic sicer traja pet let.

Evropskega varuha človekovih pravic so poslanci Evropskega parlamenta prvič volili leta 1995. Takrat je to postal Finec Jacob Söderman. Nikiforos Diamandouros je bil prvič izvoljen leta 2003, nato pa so mu evropski poslanci mandat podaljšali še v letih 2005 in 2010.