Domobranska oskrunitev

Domobranski napis na spomeniku Osvobodilni fronti

Konec prejšnjega tedna je neznanec na spomenik Osvobodilne fronte pred Vidmarjevo vilo pod hribom Rožnik v Ljubljani napisal »17. VII. 1942 ŠENTJOŠT«. Hiša je v lasti podjetja Besago Anstalt iz Liechtensteina, lastnica parcele, na kateri stoji spomenik, in njegova skrbnica pa je Mestna občina Ljubljana, ki je spomenik sredi tedna tudi očistila. Policisti so si zadevo ogledali že prejšnji petek in ugotovili, da ima znake kaznivega dejanja »poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednosti«. To sicer ni bila prva skrunitev tega obeležja. Podobno se je zgodilo nekaj dni pred prvomajskimi prazniki, ko so neznanci vanj vklesali besedo »morilci«.

Sedemnajstega julija 1942 je bila v Šentjoštu nad Horjulom ustanovljena prva vaška straža. V tistem času so prebivalci Šentjošta doživljali italijansko nasilje, hkrati pa se niso želeli pridružiti Osvobodilni fronti, tudi zato, ker so prej več let poslušali župnika, ko je govoril, kako grozen je komunizem. Spomladi ter poleti 1942 so jim partizani pogosto grozili in nekajkrat grožnje tudi uresničili. Zato se je rodila prva vaška straža.

V Šentjoštu so ponosni na domobrance in povojna oblast je to vedela. Do osamosvojitve je bilo mogoče do vasi priti le po makadamski cesti. Šentjošt nad Horjulom je za mnoge Slovence že dolgo veliko več kot kraj, v zadnjem času pa se to vse manj skriva.

Že več let v začetku poletja v vasi, ob kapeli mučencev oziroma kapeli za pobite domobrance, pripravijo žalno slovesnost, ki v zadnjih letih najde prostor tudi v medijih. Lani je odmevala izjava nekdanjega politika Ivana Omana, ki je v Šentjoštu povedal, da je imela Slovenija dve vojski, od katerih je ena zmagala leta 1945, druga pa leta 1991. Letos so Šentjoščani ocenili, da je čas, da slovesnost spremljajo domobranska zastava in fantje v domobranskih uniformah, in to se je tudi zgodilo.

»Domobranski del« Slovenije za povečanje svoje legitimnosti v slovenski družbi uporablja Šentjošt nad Horjulom, saj naj bi bila njegova sporočilnost, da je bilo domobranstvo čisto. Ta razlaga predvideva, da se bo v Sloveniji uveljavila utemeljitev, da je bil to samo boj proti komunizmu, pri katerem se ni bilo mogoče izogniti sodelovanju z nacisti, torej z okupatorjem, ki je želel izbrisati slovenski narod in številne druge.

A skrunitev teh ali onih spomenikov nima nič z zgodovino. Bolj je povezana s politično željo po njeni reinterpretaciji.