Govejizacija RTV

Nacionalna televizija svoj prvi program ob petkih zvečer spremeni v oltar za čaščenje govejih viž. Prejšnji teden je tako televizijski prime time termin zasedla narodno-zabavna radijska oddaja. Hm, radio na televiziji, kako zabavno je lahko to? Proslavo ob 60-letnici najstarejše še živeče radijske glasbene oddaje Četrtkov večer so očitno zavrteli kot zdravilo proti abstinenčni krizi za vse, ki sicer redno spremljajo Na zdravje!. Ostali bi lahko od nacionalke zahtevali odškodnino.

Staromodno prireditev, ki bi sodila kvečjemu na kakšno lokalno televizijo, sta vztrajno poneumljala voditelja in scenarista Janez Dolinar in Lucija Grm. Domet njune lucidnosti ponazarja besedna igra, v kateri je ona Beneške fante preimenovala v nebeške fante, on pa je glumil strašno začudenje, kaj zaboga ji je, da se je tako zmotila. Auč! Edina res izstopajoča točka v plejadi ansamblov je bil poldrugi ducat legendarnih narodno-zabavnih pevk, ki so jih za to priložnost nabrali v šopek, da so ob spremljavi citer družno zapele Tam, kjer murke cveto. Naslednja dva petka sta namenjena prenosu narodno-zabavnega festivala iz Števerjana. Komaj čakamo.

Tudi petkov Polnočni klub je zganjal zabavo s ponarodelimi komadi. Z njihovimi avtorji se je družil Igor Pirkovič, tudi sam plodovit pisec besedil in melodij ter avtor himne SDS. Domicelj se je takoj pritožil, ker mu RTV v zameno za nastop v oddaji ne omogoča niti parkiranja niti povračila potnih stroškov in Pirkovič je poskušal za kvizkota unovčiti brezplačno reklamo. Mu je Domicelj moral razložiti, da je ne rabi.

Se je pa zato niso branili povabljeni skavti, ki so zapeli štiri uspešnice. Čeprav so te ponarodele, so jih morali brati iz pesmarice. Logično, pesmi, kot sta Vse manj je dobrih gostiln in Vem, da danes bo srečen dan, izvirajo iz sedemdesetih let, skavti pa brenkajo šele od leta 1990. Kar je štiri desetletja manj kot taborniki. Šment, Pirkovič je zamudil enkratno priložnost, da bi dodal svoj kamenček v mozaik sprave, če bi v studiu združil tabornike in skavte.

Vse skupaj je spominjalo na debato vzajemnih občudovalcev ob šanku, in ko je Šifrerju v žepu zazvonil telefon, mu je voditelj rekel, naj se kar oglasi, ni problema. In Šifrer se je in v telefon je povedal, da je na snemanju na televiziji. Ne, zadeva ne teče v živo, samo njeni ustvarjalci tega očitno še niso opazili.

Hvala za vse, pa brez zamere, v skrbi za svoje duševno stanje se vsaj za nekaj časa poslavljamo od gledanja nacionalkinih petkovih lobotomij. Pirkovič se je od Domicelja, Šifrerja, Smolarja in Mefa poslovil z besedami: »Jest upam, da boste še kdaj gostovali na tej televiziji, da vas bo še kdo povabu, ker niste za v staro šaro.« Oni mogoče res ne, za v staro šaro je narodno-zabavna RTV.