Fuck Buttons: Slow Focus

Ne zgodi se pogosto, da se glasbenika, ki že od leta 2004 ustvarjata širšemu občinstvu precej neznano in na trenutke težko poslušljivo glasbo, v enem večeru predstavita skorajda milijardnemu občinstvu. A prav to se je zgodilo Benjaminu Powerju in Andrewu Hungu, ki sestavljata noisovski duet Fuck Buttons, saj sta bila na otvoritveni proslavi olimpijskih iger v Londonu predstavljena njuna komada s ploščka Tarot Sport (2009), Surf Solar in Olympians, in to ju je iz relativne anonimnosti popeljalo v sam vrh trenutne glasbene produkcije.

Toda če ste mislili, da sta se skladbi dueta znašli na omenjeni proslavi zgolj zaradi svojih naslovov, se motite. Za to sta bila odgovorna Karl Hyde in Rick Smith iz znane britanske elektronske atrakcije Underworld, ki sta izbirala glasbeni del programa te pompozne otvoritve.

Čeprav sta se Hung in Power zavedala pomena tega dogodka, jima to ni pokvarilo veselja nad ustvarjanjem eksperimentalnega noisa, ki ga razvijata že od prvega albuma Street Horrrsing (2008), pri čemer se naslanjata na zapuščino skupin, kot so denimo My Bloody Valentine, Aphex Twin ali Mogwai, če se še nekoliko bolj poglobimo v njuno glasbo, pa nas ta odpelje tudi v sedemdeseta leta. V zgoščenih sintetizatorskih strukturah in metronomsko natančnih ritmih se namreč čutijo vplivi nemškega krautrocka.

Bristolski dvojec je že od prvega albuma žel pohvale, zlasti pri glasbenih kritikih. Na prvem albumu je producentsko palico prepustil kitaristu iz skupine Mogwai, Johnu Cummingsu, na drugem (Tarot Sports) znanemu didžeju Andrewu Weatherallu, zadnjega ploščka pa sta se lotita sama.

Slow Focus odpirajo mogočni ritmi bobnov, na katerega se navežejo temačni klaviaturski rifi in številne druge plasti sintetizatorskih zvokov, ki že na začetku vzbujajo vzporednice s prej omenjenim krautrockom.

Hip hop ritmi predstavijo udarno, dinamično in repetitivno The Red Wing, ki z mogočnimi sintetizatorji in postopnim plastenjem zvokov gotovo pomeni enega izmed vrhuncev albuma, vendar se vrh kljub vsemu zgodi šele v epohalnem desetminutnem komadu Stalker.

Gre za komada, ki ju najverjetneje še najbolj definira tisto, kar po svojih glasbenih načrtih želita doseči Power in Hung – s prevladujočimi ambientalnimi vložki in plastenjem zvokov ustvariti nekoliko bolj všečno in poslušljivo glasbo. A ta se nekoliko pretirano ozira v polpreteklo zgodovino popularne glasbe, s čimer izgublja izvirnost.

Slow Focus je po prvih dveh ploščah Fuck Buttons logičen korak, s katerim se duet predstavi kot zrel in trenutno vroč elektronski tandem, vendar brez večjih presežkov in presenečenj.