Ekstremno zavajanje

Ena od nalog preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin bo oblikovanje opredelitve ekstremizma. Jaka Blažič in Katarina Žagar, ki sta za poslanke in poslance zbrala podatke o ureditvah v drugih državah, pojasnjujeta, da enotna opredelitev ne obstaja.

»Obstajajo različne opredelitve ekstremizma, največkrat pa se omenja odklon od sredinskega, zmernega razmišljanja in delovanja, ki nekako teži k radikalnim spremembam, pa tudi k vzpostavitvi trdne, avtoritarne oblasti, ki bo ekstremističnemu okusu všečna in bo domnevno učinkovito rešila večino bistvenih problemov,« sta zapisala.

Govori se o levem, desnem in verskem ekstremizmu, pri nas predvsem o prvih dveh. Vendar med njima ne smemo postaviti enačaja.

Leve in desne subkulturne skupine so si različne tako po ideologiji kot po načinu nastopanja, pojasnjuje sociolog dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete. »Desne imajo izključevalno ideologijo in sovražijo ali pa napadajo vse, ki odstopajo od njihove predstave, kakšen bi moral biti pravi Slovenec. To so lahko pripadniki manjšin, priseljenci, istospolno usmerjeni in tako naprej,« opisuje.

Kovačič je skeptičen, da sploh obstaja kaj takega, kot je levi ekstremizem, a »če obstaja, potem bi to bili anarhisti, ki jih zanima predvsem širjenje lastnega prostora svobode in neodvisnosti in iz tega potem sledi tudi drugačen način borbe za svoje cilje«.

»Če pogledamo, kako si eni in drugi predstavljajo uresničevanje svojih ciljev, pa vidimo, da so anarhisti izrazito pacifistični in konstruktivni, hkrati pa imajo mikro pristop, skrajni desničarji, vsaj subkulturni, kadar nastopajo v javnosti, pa tega ne počnejo z argumenti, z nekim nagovarjanjem, pač pa komuniciranjem z nasiljem,« razlaga sociolog.

Medtem ko anarhisti ob nastopih v javnosti predvsem veliko govorijo, in to na neki idealističen in spektakelski način, neonacisti nastopajo borbeno, z razkazovanjem fizične moči, na primer, kot so se lani pokazali v bojni formaciji na Trgu republike ali z napadom na nekoga, ker je gej, Afričan ali levičar.

Prikazovanje skrajnih levičarjev kot nevarnih za družbo je v slovenski javnosti domena stranke SDS. To za Kovačiča ni presenetljivo, saj je to stranka, ki »v svojem brezkompromisnem boju za oblast agresivno nastopa do vseh, ki niso njihovi somišljeniki«. »Vedno je neko polariziranje: javni sektor proti zasebnemu, periferija proti Ljubljani, revni upokojenci proti prejemnikom izjemnih pokojnin, komunisti proti demokratom,« našteva.

Kovačič stranko SDS šteje za ekstremistično, saj »ruši državne institucije« in je »nevarna za ustavni red«. Ko taka stranka nekoga označuje za ekstremista, je prav, da smo skeptični.