Franco Berardi Bifo: »Internet si je prisvojil kapital.«

Prekarnost je postala temeljna oblika vsakršne delovne aktivnosti.

Franco Berardi Bifo je družbeni teoretik in aktivist t. i. avtonomistične tradicije. Italijanskega levega političnega in družbenega gibanja torej, ki si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevalo za uvedbo socializma. Že v šestdesetih letih je postal član Italijanske komunistične mladine, a so ga izključili, v sedemdesetih letih pa se je priključil političnemu gibanju Autonomia. V tistih letih je soustanovil Radio Alice, prvo piratsko radijsko postajo v Italiji. V začetku osemdesetih let je odšel v Združene države Amerike in se vključil v tamkajšnje pankovsko gibanje, po vrnitvi v Italijo pa začel preučevati možnosti demokratičnega ustroja interneta, s čimer se je ukvarjal tudi v devetdesetih letih. »Imel sem razgibano življenje. To je sreča v nesreči, saj so moja pričakovanja glede razvoja, ki so se oblikovala v mladostnih letih, postala zelo visoka,« pravi danes 63-letni Berardi Bifo, ki poučuje družbeno zgodovino komunikacij na Akademiji lepih umetnosti v Milanu. Napisal je več kot dvajset knjig. V središču njegovega preučevanja so vloga medijev in tehnologije v postindustrijskem kapitalizmu.

V knjigi Po prihodnosti (After the Future) ste z enim zamahom zajeli vso futuristično ideologijo 20. stoletja, katere cilj je bil ustvariti srečno družbo, ki bi temeljila na znanju in sodobni tehnologiji. Današnji čas pa opredeljujete kot obdobje po prihodnosti. Razložite nam to tezo.

Razmišljati o prihodnosti je pomembno s konceptualnega vidika. Naša obzorja pričakovanja so namreč odvisna od kulturnih in psiholoških dejavnikov v neki družbi. In v vsem 20. stoletju, tako imenovanem »stoletju razvoja«, je bila percepcija prihodnosti ključna, saj so bile vse ekonomske, tehnološke, družbene in tudi psihološke investicije usmerjene v snovanje nove družbe, ki naj bi temeljila na inovacijah, sodobni tehnologiji in znanju. Futuristi so verjeli, da je mogoče s sodobnimi tehnologijami zagotoviti srečo posameznika in družbe. Takšna pričakovanja so se izjalovila. Zato pravim, da danes ni več prihodnosti, s čimer mislim, da je konec z razumevanjem prihodnosti, o kakršni so govorili futuristi. Kako danes gledamo na prihodnost? Je zgolj širitev kapitala, rast in še več izkoriščanja delavcev in okolja. Kapitalistične sile so želele takšno prihodnost, nam jo vsilile in pri tem izkoriščale živčna vlakna človeštva. Še naprej nas silijo v tekmovalnost in konkurenčnost. Mi pa smo utrujeni od takšne vizije prihodnosti, to se kaže v paniki, depresiji in naraščanju števila samomorov. Alternative ni. Edina možnost je živeti sedanjost, privzgojiti si sposobnost uživanja v takšnem svetu. Žal. Če pa hočemo živeti drugače, moramo spremeniti obzorje pričakovanj in v človekovem življenju bolj uveljavljati »biti« in ne zgolj »imeti«.

Toda sodobne tehnologije so še nedavno veljale za prometejska orodja, s katerimi bi bilo mogoče odkleniti tiste skrite potenciale človeštva, ki jih je kapitalizem suspendiral.

Vse 20. stoletje so mnogi pričakovali, da bodo sodobne tehnologije glavna orodja za izboljšanje posameznikovega življenja in celotne družbe. O tem so, kot rečeno, največ pisali futuristi, njihovi manifesti pa so bili izhodišče za takšno razumevanje prihodnosti tudi zadnjih dvajset let. Še posebej devetdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamoval nekakšen novi optimizem, novi futurizem. Revija Wired, ki je osredotočena na nove tehnologije, in celotna kalifornijska ideologija interneta sta se predstavljali kot nova sila, ki lahko spremeni družbeni red. Res je splet povzročil številne spremembe v družbah, vendar so se optimistična pričakovanja o pozitivnih spremembah izkazala za preoptimistična.

Ena izmed mitologij, povezanih z internetom, je bila, da lahko to orodje s svojimi horizontalnimi povezavami omogoči tudi nove oblike političnega organiziranja.

To smo v osemdesetih letih mislili vsi. Tudi sam sem bil, ko sem se takrat začel ukvarjati s potencialnimi političnimi implikacijami medmrežja, najbolj pozoren na nove demokratične oblike, ki bi lahko vzniknile na horizontalnem modelu interneta. To je še vedno zanimiva možnost. Toda po letu 1995, ko je Microsoft dal na trg program Windows 95 in nato Explorer, s prodiranjem oglaševanja na splet in s pojavom družbenih omrežij na njem je bila možnost horizontalnega povezovanja ljudi in ustvarjanja novih demokratičnih oblik uničena, saj so oblast na internetu prevzele sile, ki ga zdaj upravljajo in skrbijo predvsem za dobiček. Pravzaprav danes ljudje, zlasti mladi, najprej odprejo facebook, kar dokazuje, da se je s procesi, ki so zdaj udejanjeni na spletu, zmanjšala njegova kognitivna zmožnost.

Še več, v svoji knjigi pravite, da nove tehnologije, še posebej informacijsko-komunikacijske, širijo prekarno delo, ljudi pa podrejajo hitrosti elektronske mašinerije.

Zagotovo. Sedanja oblika prekarnosti temelji na transformacijah, ki so jih omogočila spletna omrežja. Kaj dejansko je prekarnost? Je specifično razmerje med delavci in kapitalistom. Toda ni samo to. Je tudi fragmentacija časa in prostora. Je nova fragmentacija družbenega časa. Ljudje delajo po vseh koncih sveta, medmrežje pa povezuje ta oddaljena mesta na svetu. Prekarnost je postala temeljna oblika vsakršne delovne aktivnosti.

In zakaj se po vašem prekarno delo najbolj izraža skozi sfero umetnosti? So kognitivni delavci in umetniki danes novi proletariat?

Danes je najpomembnejša sfera izkoriščevalskega dela kognitivno delo. Je delo inovacij, je delo znanja in delo, ki je povezano z oblikovanjem novih življenjskih slogov. Zanima me sama narava umetniškega dela. Nekateri trdijo, da so umetniki najbolj oddaljeni od družbenega procesa produkcije. Ne drži. So popolnoma znotraj njega. V samem osrčju. Zato ni naključje, da je prostor umetniškega aktivizma zadnjih nekaj let zelo potenten. Poglejte vsebine, ki jih tematizirajo umetniki. So hkrati umetniki in aktivisti. Zakaj? Zato, ker se prekarno delo najbolj izraža skozi njihovo ustvarjanje.

Hkrati pa so vsi ti prekarni delavci atomizirani, nepovezani, težko se organizirajo v obliki sindikalnih združenj in na trgu nastopajo z dumpinškimi cenami svojih storitev.

To je bistvena značilnost prekarnega dela, saj tem delavcem še ni uspelo vzpostaviti standardov ravnanja na trgu in ustvariti medsebojne odgovorne povezave. Industrijski delavci so se v minulih dveh stoletjih vsak dan sestajali v istem prostoru, ta prostor izkoriščanja je bil tudi prostor prijateljstva, vsakodnevnega srečevanja, druženja in političnega organiziranja. Danes se prekarni delavci nikoli ne srečajo. Vsak dan gredo delat drugam. Nisem nostalgičen, ne zavzemam se za stare oblike teritorializacije dela in ne za stari način dela v tovarnah. Opozarjam le, da znotraj novega in takšnega načina prekarnega dela solidarnost med delavci ni mogoča.

Zdajšnje trpljenje bo prisililo ljudi, da se uprejo in ustvarijo tudi nove oblike politične, družbene in ekonomske organizacije.

Večkrat ste dejali, da rešitev za to krizo ne moremo iskati samo v ekonomiji, temveč da moramo raziskati, kot pravite sami, današnji kognitariat.

Beseda kognitariat je zloženka iz dveh besed. Prva je beseda kognitivno, se pravi moč znanja, in druga proletariat. To pomeni, da ti ljudje nimajo nič drugega kot svojo delovno silo. Intelektualci, umetniki, tehniki, inženirji so danes novi proletariat. Morajo pa si najti obliko družbene organizacije, ki jim bo omogočala avtonomijo pri uresničevanju njihovih razrednih ciljev.

Kako to storiti?

Proces preoblikovanja družbe je dolg in zadnjih dvajset let skušamo šele razumeti, kaj se nam je zgodilo. Sporno je, da so ljudje vse bolj obupani, to je opazno tudi med mlado generacijo. Nimam odgovorov. Mislim pa, in upam, da bo zdajšnje trpljenje prisililo ljudi, da se uprejo in ustvarijo tudi nove oblike politične, družbene in ekonomske organizacije.

V knjigi omenjate postrazvojni kapitalizem, ki bo vzniknil iz takšnih oblik kulturnega organiziranja in ne bo temeljil na rasti.

Koncept »postgrowth« kapitalizma je koncept, ki ga je prvi obdelal francoski ekonomist Serge Latouche. Govoril je o postrazvojni družbi, vendar le v smislu omejevanja razvoja. Po mojem gre za vprašanje, kako misliti družbo, ki ne bo temeljila na razvoju, kjer je pehanje za dobičkom vse. Šibki smo na tem področju, nismo zmožni oblikovati avtonomnega premisleka kapitalizma, ker so vsa naša dosedanja pričakovanja zasnovana na potrošništvu in kapitalizmu. Zato moramo spremeniti obzorja svojih pričakovanj. To pa ne pomeni, da moramo postati revni in zavračati lepe stvari tega sveta. Nikakor. Bogastva, mislim v širšem smislu, ne pa v obliki gmotnih dobrin, ne bi smeli istovetiti s potrošništvom. Takšen proces mora zajeti ves planet, Evropa pa bi morala kazati pot do teh sprememb.

V prejšnjih zapisih ste veliko pisali tudi o Evropski uniji in slavili njeno mrežno zasnovo. Zdaj pa ste do nje zelo kritični.

Danes se mi zdi Evropska unija mrtva. Nobenega življenja ni v njej. In kar je še huje, v njej ne vidim prihodnosti. Pred nekaj dnevi sem bral ugotovitve iz anket javnega mnenja – 75 odstotkov Špancev želi izstopiti iz Evropske unije. Prav tako to hoče 57 odstotkov Nemcev. Velik odstotek Italijanov je volil stranke, ki nasprotujejo Evropski uniji. Da ne omenjamo Grčije. Evropejci torej nočejo več biti Evropejci. Vzroki za takšno razmišljanje pa niso le v varčevalnih politikah, ki so vsiljene nekaterim državam, ampak v napačnih neoliberalnih razvojnih politikah doslej. Očitno so ljudje, še posebej delavci, vse bolj prepričani, da jim Evropska unija prinaša bedo, brezposelnost in dolg. Razrašča se sovraštvo do Evropske unije, kar je lahko katastrofalno za to celino. Sam sem bil prepričan, da bo razvoj Evropske unije ustvaril tudi možnosti za sodobno demokracijo na celinski ravni. Zdaj o tem nisem več prepričan.

Zagotovo pa tudi ne v učinke ljudskih uporov v Severni Afriki, ZDA in Evropi, ki ste jim peli slavospev v leta 2011 napisani knjigi Upor.

Da, knjigo sem napisal leta 2011. Bil sem aktiven udeleženec tega uporniškega gibanja, saj sem sodeloval v Afriki, ZDA in Evropi. V njih sem videl emancipatorni potencial ljudi, ki jim gre za demokratične družbene spremembe. Ne zavračam tistega, kar sem napisal v tej knjigi, priznavam pa, da je bilo moje razumevanje teh gibanj napačno. In nekako ne morem doumeti, da je danes v Londonu ena sama depresija. Kaj vidimo v Severni Afriki? Vzpon islamske diktature. Kaj vidimo v ZDA? Tam sem bil novembra. Namesto Zavzemimo Wall Street imajo sedaj Zavzemimo Sandy, kajti po tem velikem viharju so številni aktivisti na hitrico oblikovali gibanje Zavzemimo Sandy, ki pomaga ljudem, ki jih je prizadel orkan. Dramatičen način preoblikovanja gibanja, vendar zanimiv, iskren in avtentičen. Kot da bi hoteli reči, da lahko zdaj zavzamejo samo še katastrofo.