Kultura pod žarometi

Če smo imeli zadnjič med zobmi nacionalkino narodno-zabavno sceno, je prav, da tokrat kljub vročinskim valovom, podrtim drevesom in odpihnjenim streham požvečimo še njen bolj sodobni, bolj spodobni urbani del. Poletni večeri kar vrejo od kulturno-umetniških dogodkov in nacionalka kulturalije vsak večer po Odmevih ali čez vikend po večernih poročilih zgledno beleži v Poletni sceni. Po vremenu in športu. Kultura pač pride na vrsto zadnja, a jo je vredno počakati.

Pol ure kulture na dan poživlja duha, in kadar v studiu kraljuje televizijski alfa samec Miha Šalehar, je kratkočasje zagotovljeno, ne glede na izbrane sogovornike v studiu in dogodke na terenu. Šalehar je enostavno car. Tudi ko naleti na zafrkantskega, redkobesednega režiserja Roka Bička, dreza, se poheca. Mojca Mavec, ki tokrat v svojem popotniškem vrtičku namesto čez planke suvereno hodi čez meje, v studiu žal ne dosega kolegove globine in širine. Sigur Rós je zadnjič tako med njenimi ustnicami postal Zigur Rus. A ne bodimo pikolovski. Tudi mladi Teji Kunst je uspelo zadnjič nadobudne domače alternativce Ewok preimenovati v Ivok.

Šaleharju enakovredne voditeljice Poletne scene pač nimamo, jih je pa zato več. Bernarda Žarn se je na primer sama označila za »prijazno voditeljico«, kar drži. A medtem ko smo pri Šaleharju osredotočeni na besedne vragolije, da nam slučajno ne bi katera ušla, si lahko pri vselej politično korektnih voditeljicah v miru ogledamo še toaleto, pričesko in to, kako na stolu prekrižajo noge. Stoli v studiu se menjajo, kar je fino, a so enkrat bolj, drugič pa čisto nič kulturno-umetniški.

Svetlana Makarovič je tako sedela na kovinskem gostilniškem stolu, gostil pa jo je Andrej Hofer. Presenetil jo je s poznavanjem podatka, da je Robertu Waltlu spekla štrudl. In z vprašanjem: »Imate radi Alenko Bratušek?« Da bi jo imela rada? »No, kakšni so občutki, ko jo vidite?« »Še zmeraj boljše, da je ona, kot, saj veste kdo.«

Spet drugič se je na malih zaslonih prvič pojavil oče Tomija Megliča in spregovoril o svojem doživljanju sinove kariere in njegovih pričesk. Nekaj dni kasneje je roka lutkarja Braneta Vižintina, preoblečena v psa, ves intervju lajala in iz ust molila jezik. Novinarka Maša Kljun pa se je med javljanjem s terena metala v objem režiserju Metodu Pevcu. A če so nekateri »ekscesi« načrtovani, so še številnejši zaradi oddajanja v živo spontani in temu primerno nerodni. Gledališki homo universalis Niko Goršič je takoj po zahvali za obisk denimo skočil z barskega stola in odkorakal iz studia. Voditeljica se je lahko le vljudno nasmehnila.

Ne glede na to je vsakodnevna oddaja, ki hkrati v živo živahno spremlja kulturno-umetniško sedanjost, se sprehaja po zgodovini ustvarjanja v naših krajih, kuka v različne kotičke domovine in sveta ter napoveduje obete za kulturžur prihajajočega dne, vsekakor svež veter in nacionalkin paradni konj tega poletja.