Dr. Uroš Grilc: »Smo pred izzivom oblikovanja nove politične kulture, neizbežno tudi pred tem, da bo nova generacija morala vstopiti v politiko in se soočiti z odgovornostjo za spremembe.«

Koncept uravnoteženega poročanja je napačen, ker odpira vprašanje, kaj je uravnoteženo in kaj ne. Če kaj, danes potrebujemo več neuravnoteženosti v medijih.

Uroš Grilc je pred nehvaležno nalogo. Prišel je na ministrstvo, ki v prejšnji vladi kot samostojni resor ni obstajalo, hkrati ima na voljo bistveno manj sredstev kot njegovi predhodniki. Kako naprej, kako dvigniti kakovost kulturne produkcije, zanjo pa ne porabiti veliko denarja? Minister je prepričan, da se to da, kot se tudi da napisati predlog novega nacionalnega programa za kulturo že v treh mesecih. Grilc se od svojih predhodnikov razlikuje tudi po tem, da ne mara politikantstva, da je odprt za dialog s civilno družbo. Morda je drugačen tudi v tem, da je letos užival na koncertu Rammsteina in da mu je žal, ker ni mogel obiskati MetalDays v Tolminu.

Redno obiskujete kulturne prireditve?

Pred dnevi sem obiskal Goriški muzej, Goriško knjižnico in Kulturni dom Lojzeta Bratuža v Gorici. Včeraj sem bil na otvoritvi Kina pod zvezdami. Vaje v objemu Metoda Pevca so napolnile dvorišče Ljubljanskega gradu, bilo je 1100 gledalcev, odličen primer promocije kakovostne filmske produkcije.

Vaš predhodnik je imel drugačen pogled. Reciva politično korektno, da kulture ni dobro razumel. Kaj je za vas kultura? Le tisto, kar financira ministrstvo?

Spomnili ste se znamenite definicije dr. Jožeta Vogrinca. Zame je kultura polje ustvarjalnosti, kritike, refleksije. Polje, ki nima omejitev glede financiranja, regionalnega izvora, statusa – kultura je ustvarjalna sila. V osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2014 smo polje razumevanja kulture razprli. Velik poudarek samo dali ne samo produkcijsko-estetskemu vidiku umetnosti in kulture, temveč tudi vprašanjem, kako kultura vstopa v polje družbenosti in kako je z njeno dostopnostjo. Bistvena so tri načela kulturne politike: vrhunskost, raznovrstnost, dostopnost. Pri nas je bilo veliko poudarka na vrhunskosti, tudi na raznovrstnosti. Šibki smo bili v dostopnosti, zato tudi neizkoriščena vloga kulture kot kategorije, ki sooblikuje podobo številnih drugih področij. Povedano drugače, imamo kulturo, ki je v veliki meri javna, a kulturna politika se je doslej oblikovala predvsem skozi oči oziroma potrebe producentov, ne pa skozi oči gledalcev, obiskovalcev, poslušalcev, pri čemer to ne pomeni obrata v komercializacijo.

Kot minister ste kulturniški birokrat …

S tem poimenovanjem nimam nikakršnih težav. Država bo lahko delovala normalno šele, ko besedi »birokrat« ali »politik« ne bosta psovki.

Pripravljate strategije. Zakaj kultura potrebuje državno ureditev? Ali ni trg tisti, ki nagradi dobro?

Trg nagradi tisto, kar je na trgu uspešno, ne pa nujno dobro in kakovostno. Slovenski dvomilijonski trg onemogoča, da bi katerikoli kulturni proizvod na trgu lahko normalno preživel. Slovenska kultura je vedno bila in bo odvisna od javnega financiranja, torej od države in občin. Javno financiranje pa zahteva transparentnost postopkov, zdravo konkurenco, prioritete kulturne politike. Prav glede slednjega nismo bili jasni.

Ni kultura odvisna od ustvarjalnosti, ne pa od financiranja?

Ustvarjalnost zahteva določene razmere, zahteva ustrezen položaj posameznika, zahteva ustrezno infrastrukturo. Obstaja boemski del umetniške ustvarjalnosti, ki včasih nastaja v opoziciji do vsega naštetega, a to je samo del kulture. Naklonjeni smo mu, radi ga imamo, vendar je kultura še tudi kaj drugega: je umetniška ustvarjalnost, so tudi arhivi, knjižnice, kulturna dediščina, ljubiteljska kultura, mediji …

Kako bi preprosto razložili, zakaj morajo ljudje plačevati TV-naročnino, za stvari, ki jih večina ne potrebuje. Recimo za tretji radijski program?

Nacionalni radio in televizijski servis sta tisti steber medijske krajine, ki zagotavlja prisotnost določenih vsebin, ki jih sicer ne bi bilo. Nujno ju potrebujemo, da s svojo kakovostjo korigirata trg. Kot tudi nujno potrebujemo kakovostne splošnoinformativne časopise. Kadar medijski prostor nima merila, kaj sploh je kakovosten medij, standardi padajo. Prav postavljanje standardov je ena glavnih nalog javne radiotelevizije. Danes se lahko povsem legitimno vprašamo, ali je del programa nacionalne televizije preblizu komercialnim. Problem naše medijske krajine je, da je pozabila na kakovost in raznovrstnost in da posledično zgublja svojo vlogo ločene veje oblasti, preveč je vpeta in podvržena interesom, najsi gre za gospodarske ali politične. Postala je predvidljivo dolgočasna. Spreminjanje javnega interesa na področju medijev bo moralo iti v smer kakovosti in dviga standardov.

Je primerno, da bi se kot politik opredeljevali do ukinjanja neke oddaje?

O tem imam lahko svoje mnenje, mislim pa, da je napočil skrajni čas za popolno depolitizacijo diskurza o medijih. Zakon o medijih izhaja iz pravice do obveščenosti, iz zagotavljanja uravnoteženega poročanja. Moralo bi biti ravno nasprotno, od medijev bi bilo treba zahtevati čim bolj strokovno in kakovostno novinarstvo. Koncept uravnoteženega poročanja je napačen, ker odpira vprašanje, kaj je uravnoteženo in kaj ne. Če kaj, danes potrebujemo več neuravnoteženosti v medijih. Prav tako se mi zdi struktura upravljanja nacionalne RTV s participacijo političnih sil skrajno zastarel model. Tudi to bo treba spremeniti. Izhodišče mojega ministrskega mandata je radikalen umik politike od odločanja o vsebinah. Pri upravljanju javnih zavodov dajemo večje pristojnosti svetom, v njih bodo imeli večino predstavniki stroke in ne ustanovitelja.

Če želimo kljub varčevanju povečati kakovost kulturne ponudbe kot javne dobrine, se morajo javni zavodi bolj odpreti dolgoročnemu sodelovanju s preostalimi producentskimi sektorji, vključno s samozaposlenimi.

Ali lahko država, posredno pa njena kulturna politika, določa vsebine kulturne produkcije?

Seveda ne sme, in to je drugi korak, ki ga uresničujemo s spremembo krovnega zakona o kulturi. Minister pri konkretnem odločanju o financiranju programa in projektov ne bo mogel odločiti drugače, kot bo predlagala strokovna komisija. Ostal bo samo majhen del sredstev za nepredvidene projekte, pa še tam postavljamo jasne pogoje. Spomnite se recimo izrednega financiranje Slovenske matice v času ministrovanja Vaska Simonitija. Bil je sprožen kazenski postopek, ki ni prinesel končnega epiloga, saj je bilo ugotovljeno, da je zakon napisan zelo ohlapno. Glede diskrecijske pravice imamo tudi sodno prakso. Zoran Janković je kot župan Ljubljane sprejel drugačno odločitev kot strokovne komisije. Za izdajanje kulturnega štirinajstdnevnika je izbral časopisno hišo Dnevnik, komisija je predlagala Delo. Sodišče je presodilo, da odločitev ne more biti drugačna, kot predlaga strokovna komisija.

Niste bili takrat načelnik mestnega oddelka za kulturo?

Da. Javno sem napisal, da imam določene probleme z odločitvijo strokovne komisije, a to je danes brezpredmetno. Odločitev sodišča je treba spoštovati in smo jo. Dobili smo Poglede. Danes sem kot minister zadovoljen, da smo šli skozi to zgodbo.

Država z rebalansi kulturnemu ministrstvu daje vedno manj denarja. Dejali ste že, da je realno pričakovati nova zmanjšanja. Kje je meja preživetja?

Dokler gospodarska gibanja ne bodo pozitivna, in če želimo v letu 2014 doseči proračunski primanjkljaj v višini treh odstotkov BDP, je to realnost. Smo na spodnji meji, bržkone morda že malo čez. Približno 68 odstotkov proračuna se namenja za izvajanje javnih služb v javnih zavodih, okoli pet odstotkov obema javnima agencijama, šest odstotkov nevladnim organizacijam itd. Prostora za iskanje drugih virov praktično ni. Če se bo zmanjševanje proračuna nadaljevalo, se bo treba vprašati, kako kakovostno javno službo bomo na koncu imeli in koliko bo kultura še javna dobrina.

Kako rešiti kvadraturo kroga? Z zmanjševanjem števila zaposlenih v javnih zavodih in povečevanjem samozaposlenih?

Vsako leto bomo za en odstotek zmanjšali število zaposlenih v javnem sektorju, hkrati pa krepimo tiste sektorje, s katerimi lahko država prek ustreznih spodbud doseže razmeroma visoke učinke. Torej samozaposlene, nevladne organizacije in zasebni sektor v kulturi. Cilj je, da se število vseh zaposlenih v kulturi (23.503) do leta 2017 poveča za pet odstotkov.

Lepo se sliši, morda se s tem poveča pretočnost, a hkrati se ustvarjajo prekarna delovna razmerja.

Morda deloma res, a cilj je, da nastanejo fleksibilne oblike zaposlitev na tistih delovnih mestih, ki so vezana na izrazito umetniške poklice. Je pa reforma delovnopravne zakonodaje omogočila fleksibilno varnost, kar lahko izkoristijo tudi nevladne organizacije in zasebni sektor v kulturi.

Kaj boste naredili za samozaposlene v kulturi?

Samozaposleni so najbolj občutljiv segment kulturnih producentov. Z zakonodajnimi spremembami jim bomo poskušali zagotoviti boljši položaj, prav tako pa bomo z nekaterimi resnimi posegi v trg dela ta segment okrepili zlasti z vidika možnosti, da na trg dela v kulturi vstopijo mladi ustvarjalci. Če želimo kljub varčevanju povečati kakovost kulturne ponudbe kot javne dobrine, se morajo javni zavodi bolj odpreti dolgoročnemu sodelovanju z ostalimi producentskimi sektorji, vključno s samozaposlenimi.

Ali ne ustvarjate konflikta med vladnim in nevladnim sektorjem?

Če ta »konflikt« podrobneje analiziramo, lahko opazimo, da kadar gre javnemu sektorju slabo, gre samozaposlenim in nevladnikom še slabše. To se je pokazalo v zadnjem letu, ko se je resno poseglo v financiranje javnega sektorja. Konflikt je umeten. Naj ponovim, vzpostavljamo novo paradigmo kulturnega modela, kjer bo sodelovanje med javnim in nevladnim sektorjem uvrščeno kot sistematično in dolgoročno, ob ustreznih podpornih mehanizmih bo to postalo način delovanja celotnega sektorja kulture s ciljem, da imajo najbolj kakovostni kadri možnost za svoj razvoj. Ustvarjalnost na prvem mestu torej.

Društvo Asociacija je z analizo porabe proračunskih sredstev dokazalo, da je kulturno ministrstvo nevladnim organizacijam vzelo relativno več denarja kot javnim zavodom.

Kultura potrebuje več denarja, nevladne organizacije si ga nedvomno zaslužijo. Je pa statistika zagonetna zadeva, zato sem do primerjav skeptičen. Kaj nam pove podatek, koliko je skupno namenjenega denarja vsem nevladnim organizacijam, koliko pa največjemu javnemu zavodu SNG Maribor? Kaj pove dejstvo, da je gledališka premiera, ki jo izvede javni zavod, ponavljana v povprečju 17-krat, tista iz nevladnih organizacij pa trikrat? Dejstvo pa je, da so bili rezi v proračun 2012 škodljivi, in to gre na račun mojih predhodnikov.

Ali v Sloveniji v zadnjih 20 letih ni bilo nobenega ustvarjalnega naboja? Seveda je bil, a očitno ni imel možnosti, da bi bil prepoznan ali ustrezno organiziran. Generacijski konflikt v slovenski kulturi je velik.

Bodiva zelo iskrena, nevladnim organizacijam je lažje zmanjševati sredstva kot javnim zavodom.

V rebalansu proračuna 2013 smo zmanjšali sredstva javnim zavodom, sredstva za nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi pa smo pustili na enaki ravni. Niti za evro jim nismo zmanjšali sredstev, in to odločitev znam zagovarjati kadarkoli.

Se na kulturo v času krize res gleda na pravi način? V času krize bi morala država spodbujati ustvarjalnost, iskanje novih rešitev.

Absolutno soglašam in osnutek nacionalnega programa za kulturo daje zelo agresivne nastavke v to smer.

Proračun ministrstva za kulturo je nizek, 10 milijonov za državo ni veliko, ministrstvu za kulturo pa se ogromno pozna. Zakaj država varčuje na majhnih postavkah?

Še enkrat poudarjam, da smo na spodnji meji zdržnega financiranja. Vprašanje, kako naprej, terja odgovor hic et nunc. Nekaj vprašanj si mora postaviti tudi kultura sama: je bila v vseh svojih segmentih produkcije uspešna, je bila organizacijsko optimalna, je pokazala vse svoje dejavnike razvoja? Doslej se je vedno razmišljalo o kulturi kot o vladni kategoriji s svojim proračunom. Zdaj smo to logiko obrnili, iščemo nove vire financiranja, iščemo načine, kako spodbuditi razvoj kulturnih trgov, povezujemo se z drugimi ministrstvi, razmišljamo o novih oblikah ekonomije. T i. coworking je zelo razširjen pri oblikovalcih, pri medijih podobno delujejo kooperative, gre za inovativno povezovanje različnih akterjev, ki imajo jasno določene cilje. Crowdfunding je druga oblika nove ekonomije, ki je prav tako nastala na podlagi nekakšnega »upora« do sedaj prevladujočih načinov sofinanciranja. Tovrstne alternative je treba podpirati.

Prej ste omenili konflikt med nevladnim in javnim sektorjem. Še en takšen je. V mislih imam generacijski konflikt.

Tega se tudi sam zavedam, povprečna starost gledališkega ansambla Slovenskega mladinskega gledališče je denimo malo več kot 46 let, v Lutkovnem gledališču Ljubljana 45 let, v SNG Drami Ljubljana 44,3 leta. Vztrajanje pri tem, da pridemo v javnem sektorju pri umetniških poklicih do večje pretočnosti zaposlenega kadra, je ključno, če želimo imeti vrhunske ansamble, ki imajo notranjo dinamiko umetniškega zorenja in odprtosti. Nič manjši medgeneracijski konflikt ne obstaja na ravni nevladnih organizacij. Letos praznujemo 20 let precejšnjega števila nevladnih organizacij, praktično vseh velikih producentov od Maske do En-knapa. Gre za odlične izvajalce. Ampak zastavimo si neprijetno vprašanje: zakaj je v dveh desetletjih nastalo le nekaj novih nevladnih organizacij takšnega tipa in obsega ali nevladnih organizacij, ki bi vpeljale nove produkcijske načine? Ali v Sloveniji v zadnjih 20 letih ni bilo nobenega ustvarjalnega naboja? Seveda je bil, a očitno ni imel možnosti, da bi bil prepoznan ali ustrezno organiziran. Generacijski konflikt v slovenski kulturi je velik. Moje prizadevanje za odpiranje prostora za mlade ustvarjalce ni naključno.

Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, pravi, da mnogo javnih zavodov danes ne spoštuje dovolj visoke kakovosti, vendar redno prejema proračunska sredstva. Se s tem strinjate?

Takega pavšalnega mnenja ne morem deliti. V povprečju imamo kakovostno in raznoliko ponudbo. Od javnega sektorja moramo vedno zahtevati, da se razvija v smer večje kakovosti, večje dostopnosti, da ima vizijo, kaj je kultura kot javna dobrina. A tukaj trčimo ob dva problema. Prvi je problem omejenega trga in financiranja. Drugi pa vprašanje vodstvenih kadrov javnih zavodov. Odgovornost je približno porazdeljena. Težko bi rekel, da je javni sektor pri nas omejen z zakonodajo. Zakonodaja ni tako slaba, z izjemo delovnopravne oziroma javnouslužbenske, precej nesrečnih izbir je bilo pri kadrovanju vodstvenega kadra in umetniških direktorjev. Prvi korak v spremembi tega stanja je sprememba pristojnosti in odgovornosti svetov javnih zavodov.

Kaj bo recimo pri Viba filmu, katerega direktor je postal Igor Prodnik, ki mu nasprotujejo skorajda vsi slovenski filmski ustvarjalci?

Za Vibo Film Ljubljana smo sprejeli nov ustanovitveni akt, redefinirali poslanstvo in ohranili poudarek, da je to zavod, ki skrbi predvsem za tehnično podporo nacionalnemu filmskemu programu. Zelo natančno smo določili pravila poslovanja glede na javno službo in dejavnost na trgu, oblikoval se je nov svet zavoda z večinsko udeležbo stroke. Ta bo nadziral poslovanje zavoda in predlagal ustrezne ukrepe.

Boste morali zaradi varčevanja zapreti kakšno gledališče?

Absolutno ne, ne varčujemo zaradi varčevanja in ne glede na to, koliko naj to stane – to je bila pogubna formula prejšnje vlade –, temveč vzporedno s tem iščemo načine vsaj ohranjanja kakovosti. Gledališča še vedno poslujejo sorazmerno uspešno, imajo nekaj prostora, da del prihodkov pridobijo na trgu. Seveda so v težkem položaju, še posebej tista zunaj Ljubljane, kjer je obisk nekoliko manjši. Ampak zapiranje gledališč ali drugih javnih zavodov absolutno ne pride v poštev, bilo bi predrago. Bo pa treba reorganizirati denimo arhive, kjer ni argumentov za takšno razpršeno ureditev. Če pa govorimo o gledališčih, so problemi in rezerve tudi drugje. Sam od njih pričakujem bistveno bolj usklajen nastop gledališke mreže, več koprodukcij, večji poudarek na gostovanjih, večje vključevanje gostujočih predstav v abonmaje, kar pomeni, da bi bilo gledališče za občinstvo bolj zanimivo in bi bilo bolj prisotno v zavesti ljudi. V Sloveniji imamo obseg in kakovost produkcije, 257 premier v lanskem letu, ki bi moral doseči večji krog obiskovalcev, gledališča bi si to zaslužila. Drugi problem pa je, da bi morala gledališča skrbeti za ustrezno zasedenost svojih zaposlenih.

Ste lahko konkretni?

Javni sektor nosi v sebi neko temeljno nepoštenost, saj na eni strani onemogoča nagrajevanje tistih, ki delajo največ in so najboljši, hkrati pa ne dopušča, da bi tisti, ki dela manj, prejel nižje plačilo. Uravnilovka torej. Zasedenost slovenskih igralcev je povprečno okoli 85- odstotna, baletnikov 90-, opernih solistov pa 65-odstotna. Ob tem so nekateri igralci močno prezasedeni, imajo tudi več kot 120 nastopov na leto. Razlogi za to so kompleksni, od starostne strukture ansamblov do spremembe v repertoarjih in zmanjšanja umetniške kondicije. Treba je vedeti, da obstajajo igralci, ki jih nihče ne more več angažirati. Niso vedno sami krivi za to, lahko pa tudi so. Če niso več angažirani, bi bili lahko morebiti prerazporejeni na druga delovna mesta, denimo na področju kulturne vzgoje ali organizacije prireditev. A brez soglasja zaposlenega to praktično ni mogoče. Najhuje pri tem pa je, da so posledično javni zavodi zaprti za mlade ustvarjalce, ki bi imeli priložnost in voljo dokazati in izkazati se. To ni pravično. Predlog sprememb gre v smer tega, da se v vsakem javnem zavodu določi število delovnih mest, kjer bo šlo za angažmaje za določen čas, vzporedno s tem pa bo zakonsko mogoče podzasedene in nezasedene kadre bodisi zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi jih s pomočjo mehanizmov podpore zaposlitvam, ki jih bomo razvili, zaposliti v nevladnem sektorju ali kot samozaposlene. Ne torej kratko malo odpuščati, temveč dogovorno najti primerno zaposlitev.

Veliko je bilo objavljenega o nacionalnem programu kulture. Izpostavil bi samo eno kritiko, v programu moderna, urbana glasba ni omenjena, kot da bi program nastajal v »zaprtem krogu institucionalne klasično-orkestralno-akademske sfere«.

O osnutku nacionalnega programa za kulturo se je razvila zelo vsebinska in kakovostna javna razprava, intenzivno smo vključevali civilno družbo. Konsenza o takšnem dokumentu ne moreš najti za zaprtimi vrati ministrstva, treba se je odpreti, izpostaviti in si tudi priznati, da vsega ne veš. Poglavje o glasbi je najslabše poglavje in ga bomo napisali na novo.

Ministrstvo podpira slovenske pisatelje in prevode. Zakaj ne podpirate kakovostnih glasbenih skupin, da bi nastopile na mednarodnih festivalih?

Podpiram jih, denimo lani Siddhartino mednarodno turnejo, turnejo Orleka v Rusiji, Magnifica v Franciji ipd. Vprašanje, ali v zadostni meri. Temeljni problem pri razumevanju glasbe so spet primerjave, češ, za klasično glasbo namenite ogromno, za ostalo manj. A pri glasbi kot kulturni industriji smo lahko uspešni le, če vsi stebri delujejo dobro. Če imamo močno produkcijo, urejeno distribucijo, kakovostno promocijo, koncertna prizorišča. Podobno je tudi pri filmski produkciji. Financiranje filmov ni dovolj. Brez optimalnega delovanja distributerjev, kinematografov in filmske vzgoje ne bo razvite filmske kulture. Enako je pri vprašanju likovne produkcije.. Nacionalni program za kulturo je na vseh področjih začrtal celostno kulturno politiko, ki upošteva celotno verigo na posameznem področju.

Imate dovolj politične podpore v vladi, da bo Nacionalni program za kulturo res uresničen?

V vladi sem štiri mesece, imam vtis, da na upravljanje države ne gledamo le skozi resorne oči, temveč celovito. Verjamem, da se lahko kultura v naslednjem obdobju drugače pozicionira v vladnih politikah. Pravzaprav je to njena edina možnost, nemara tudi edina možnost te vlade.

Nekaj humornega je v tem, da o avtobusu, ki domnevno vozi v napačno smer, govori nekdo, ki mu je bila nedavno izrečena prepoved vožnje, ker je ob paranoidnem pogledovanju za hrbet povozil nekaj peščev, ki jih je med svojo objestno vožnjo zmotno zamenjal za zombije.

Nekaj je tudi nagajanje. SD ni zadovoljna z vašim predlogom sprememb zakona o verski svobodi, ker je zanje preveč formalističen, zgolj sledi napotkom ustavnega sodišča.

Naj bom jasen: spoštovanje pravnega reda zame pomeni, da se odločbe ustavnega sodišča brezpogojno upoštevajo. Zato predlog nujnih sprememb zakona, ki urejajo natanko to, na kar je opozorilo ustavno sodišče. Pri sprejemanju posameznih političnih odločitev je premišljeno izbran trenutek včasih enako pomemben kot sama vsebina. V tem primeru je dolžnost vlade nad kalkuliranjem. Napovedali smo, da v naslednjih mesecih v javno razpravo predložimo osnutek povsem novega zakona, obenem pa sva se s predsednico vlade dogovorila, da gredo nujne spremembe zakona v vladno proceduro in bodo jeseni v parlamentu.

Kdaj bodo začeli graditi umetniške akademije?

Z rektorjem, tremi dekani in ministrom dr. Pikalom smo se dogovorili, da septembra pregledamo novo programsko nalogo, ki jo pripravlja univerza. Tedaj se bomo odločili, kako pristopiti k realizaciji projekta in ga premakniti z mrtve točke.

Te fakultete gotovo potrebujejo novo stavbo.

O tem ni dvoma. Enako velja za novo stavbo Narodno-univerzitetne knjižnice. Ko sem prišel na ministrstvo, sva skupaj s kolegom dr. Pikalom ugotovila, da po izvedbi javnega arhitekturnega natečaja ni bil storjen noben korak naprej. Sedaj je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naročilo izdelavo projektne dokumentacije in NUK 2 bomo znova pognali z mrtve točke. Oba navedena projekta sta ključna razvojna projekta.

Kako se kot filozof počutite v politiki? Pisali ste o Derridaju, naj vas vprašam na njegov način, kako bi dekonstruirali politiko?

Filozofskemu mišljenju ne morem uiti ali se mu izviti. Iskanje presečišča med strukturo in genezo, ki jo je kot metodo dekonstrukcije razvil Derrida, je način, kako lahko razumemo neko miselno polje v vseh njegovih zgodovinskih, ideoloških in družbenih pogojenostih, in preden želimo spreminjati, moramo predvsem razumeti in se slišati – to dvoje Derrida izkorišča v eni besedi, s’entendre. Ključno se mi zdi, da smo pred izzivom oblikovanja nove politične kulture, neizbežno tudi pred tem, da bo nova generacija morala vstopiti v politiko in se soočiti z odgovornostjo za spremembe.

Verjetno ni ravno kulturno politično zgražanje nad tem, da je kresnika dobil Goran Vojnović za knjigo Jugoslavija, moja dežela, ali prepoved pesmi Očenaš hlapca Jeraja v slovenskem parlamentu.

To so primeri slabe politične kulture. Verjetno bomo imeli še kar nekaj časa opraviti z ostanki preteklega modusa operandi politike, ki ga sam razumem kot politikantskega. Lep primer takšne retorične odličnosti in sočasno breztalnosti je uporaba avtomobilistične metafore, s katero nas je poskušal zabavati nekdanji premier Janša. Vzemimo njegovo šalo zares: nekaj humornega je v tem, da o avtobusu, ki domnevno vozi v napačno smer, govori nekdo, ki mu je bila nedavno izrečena prepoved vožnje, ker je ob paranoidnem pogledovanju za hrbet povozil nekaj peščev, ki jih je med svojo objestno vožnjo zmotno zamenjal za zombije. Nasmeh postane nekoliko grenak, ko pomislimo, da se z avtomobilistično metaforo poigrava prav ta, ki ne zna pojasniti, koliko je plačal za svoj avto. Kaj je že Freud povedal o vicu? Politika bi vendarle morala že od časov Platona in Aristotela temeljiti na vrlinah, razmerje med etiko in politiko mora spet postati imperativ. Moj odgovor, kako si predstavljam ustvarjanje kulture dialoga v praksi in v trenutno občutljivem ozračju, je bila državna proslava.

Ker so bili kulturni izvajalci plačani za svoje delo?

Drugače sploh ne sme biti. Pokazalo se je, da lahko z resnim in vključujočim pristopom presežemo politikantske poskuse razvrednotenja osnovnega namena državnega praznika.