Vojne stilov

To, kar je za kristjane Sveto pismo in za muslimane Koran, in to, kar so za hindujce Vede, je za grafitarje film Style wars. Dokumentarec, s katerim sta Tony Silver in Henry Chalfant v začetku osemdesetih let ujela utrip nočnega New Yorka, je prvič pregledno pokazal, kako in zakaj mladi grafitarji vsako noč po mestu puščajo svoje sledi. Ta prvi dokumentarec o subkulturi hip hopa in razcvetu grafitarstva v New Yorku je bil leta 1983 nagrajen z veliko nagrado na filmskem festivalu Sundance. Postal je grafitarska biblija.

Sedaj je dobil nadaljevanje. Dokumentarec Style wars 2 je ustvaril umetniški tandem Veli & Amos. Veli je Veli Silver. Slovenec, ki je študiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Amos pa je Amos Angeles. Švicar, ki je najprej študiral arhitekturo, nato pa presedlal na likovno umetnost na Univerzi za umetnost v Zürichu. Čeprav Veli še vedno živi v Mariboru, je njegov drugi dom Zürich, kjer ustvarjata skupaj z Amosom. Odkar sta se pred približno sedmimi leti spoznala, v skupnih projektih raziskujeta javni prostor, skvote in demonstracije ter pri interpretacijah vsega tega uporabljata grafite, video, slikanje in druge prakse sodobne umetnosti. Eno zadnjih priznanj, ki sta ga prejela za svoje delo, je letošnja nagrada skupine OHO –najpomembnejša nagrada za mlade slovenske umetnike.

Style wars 2 sta konceptualno in produkcijsko zasnovala povsem drugače od izvirnega filma. Ta je strogo resno dokumentaristično osvetljeval grafitarstvo in besne poskuse oblasti, da bi ga izkoreninile. Novi film pa je predvsem komičen dokumentarec o dveh prijateljih, njunem prvem srečanju (ko je Amos za šolski projekt poskušal posneti, kako čezenj zapelje vlak) in vsem, kar je sledilo.

Vse se je seveda začelo z izvirnikom, s filmom Style wars. Nekega dne sta si ga ogledala in najprej dobila navdih za celo serijo grafitarskih podvigov. Maribor, kjer je odraščal Veli, sta skupaj z drugimi grafitarji začela spreminjati v svoj mali popisani New York. Naenkrat so vlaki postali tarča sprejanja s »šablonami«, v katere so se tokrat spremenili kar goli prijatelji; dovolj neobremenjeni, da so brez oblek in strahu pred policijo ponoči poskakovali pred vagoni.

Da so bile grafitarske akcije onstran meje legalnega, sploh ni bila nobena ovira. Pravzaprav so tudi vsa naslednja dejanja, od odločitve, da bi posnela nadaljevanje slovitega filma, do zbiranja denarja in snemanja, potekala po načelu »cilj opravičuje sredstva« – s pomočjo večjih in manjšh, bolj ali manj neverjetnih kraj v trgovini, baru ali celo cerkvi. V tej sta z žičko, na katero je bil pritrjen lepilni trak, iz skrinjice za prispevke poskušala pobrati davek na sicer neobdavčeno radodarnost vernikov ... Vse to sta seveda posnela in vključila v film.

Kljub lahkotnosti je Style wars 2 smrtno resen dokument o ulični umetnosti na različnih koncih sveta.

Potem sta na YouTubu naletela na video, na katerem je ujet newyorški podzemni vlak z napisom Style wars 2, in zastavila sta si na videz nemogočo nalogo: najti avtorja grafita. Skočila sta na letalo in v mestu, ki nikoli ne spi, neverjetno pogosto le zaradi spleta srečnih naključij, srečevala velika imena tamkajšnje grafitarske umetniške scene. Čeprav je bila udeležba dovoljena zgolj izbranim povabljencem, se jima je uspelo pretihotapiti celo na odprtje razstave umetnika Fairyja Sheparda, najbolj prepoznavnega po plakatu Obame z napisom HOPE, ki je leta 2008 postal tudi del uradne volilne kampanje poznejšega ameriškega predsednika.

Med obiskom New Yorka sta na video ujela številne zvezde izvirnega filma Style wars. Nekdanji huligani, pred tridesetimi leti predstavljeni v filmu Tonyja Silverja in Henryja Chalfanta, so danes najpomembnejše zvezde uglednih galerij. Njihovi grafiti zdaj namesto v mestu nastajajo na platnih v lastnih studiih in so naprodaj za vsote, ki presegajo več deset tisoč dolarjev ...

Fanta v Ameriki sicer nista našla tistega, kar sta iskala, a njuno raziskovanje in pravi filmski podvigi so se s tem šele začeli: pod drobnogled sta sklenila vzeti tudi grafitarske scene v Berlinu, Švici, pa tudi Palestini in Izraelu, kjer sta med drugim naletela na ortodoksno židovsko skupino Nanah, ki grafitira smrtno resna verska sporočila, med vožnjo po mestu pa njeni pripadniki pri vsaki rdeči luči skočijo iz avtomobila in plešejo, dokler na semaforju ne zasveti zelena luč in morajo odpeljati naprej. Preobratov, ki sta jih nanizala v filmu, je toliko, da ravno zato, ker je vse res, ker ni nič izmišljeno, spominjajo že na znanstveno fantastiko.

Na video sta ujela številne zvezde izvirnega filma. Nekdanji huligani, pred tridesetimi leti predstavljeni v filmu Style Wars, so danes najpomembnejše zvezde uglednih galerij.

Film je nastajal dolgih pet let. Tudi zaradi tega sta se morala avtorja vračati na vedno iste lokacije, a prav zato sta lahko pripravila odličen vpogled v spreminjanje zidov, na katerih so vedno znova nastajale nove stvaritve. Kljub lahkotnosti je Style wars 2 smrtno resen dokument o ulični umetnosti na različnih koncih sveta. Jasno prikaže razvoj in v bistvu tudi propad, ki ga je grafitarstvo s prehodom v galerije doživelo v New Yorku. Informativen pa je tudi prikaz različnega dojemanja grafitov na različnih koncih sveta: v ZDA je dojeto kot huliganstvo, v Švici kot spoštovan mestni umetniški okras, v Jeruzalemu pa kot čisto politično-versko orodje. Če film gledamo pozorno, v njem opazimo tudi več predhodnih del dueta Veli & Amos.

Style wars 2 je zgodba o dveh dobrih prijateljih, je zgodba o grafitih, je hommage filmu Style wars, utegne pa postati tudi sprožitelj nostalgije po dobrih starih časih v New Yorku. Film je bil poskusno predvajan na umetniškem bienalu Mediterranea 16 v italijanskem mestu Ancona, kamor je, samo zaradi premiere, priletel tudi sam producent prvega filma Henry Chalfant. Nedavno je, tudi tokrat ob podpori Chalfanta, doživel ameriško premiero. Zdaj ga čaka potovanje na več filmskih festivalov, nato pa ga počasi lahko pričakujemo tudi pri nas.