Marko Kržan: Demokratični socializem je kot trdno jeklo

Vladajoči ideologiji je uspelo kapitalizem naturalizirati v nevtralno tržno gospodarstvo, socializme, realne in hipotetične, pa reducirati na gulag.

Katere države so se v zgodovini izkazale za uspešnejše: tiste, ki so podložno udejanjale neoliberalne napotke Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, ali tiste, ki so razvoj utemeljile na močni socialni državi in kolektivni solidarnosti socialističnega tipa?

Danes si marsikateri kritik, ki je nasprotoval slovenskemu vstopu v tranzicijo, mane roke, češ da je kriza pritrdila kritikom. Vendar to ne drži! Slovenija ni bila uspešna kljub zavračanju liberalnih receptov, ampak ravno zaradi tega! Okrog leta 2004 so »elite« začutile, da tako ne gre več naprej. To ne pomeni, da je bil takratni družbenoekonomski model izčrpan, ampak da si v njem »elita« ni mogla zagotoviti toliko moči in bogastva kot drugod. No, v zadnjem desetletju je našemu političnemu razredu uspelo bistveno zmanjšati zaostanek za vzhodnoevropskimi. Za univerzalnejše primere je treba v Južno Ameriko, primerjati je treba nazadovanje teh držav pod neoliberalno taktirko v osemdesetih in devetdesetih letih z napredkom v novem tisočletju. V konvencionalnem ekonomskem smislu in z vidika politične samostojnosti ter družbenega standarda je razlika očitna. Tudi v Evropi so bile uspešne tiste države, ki so se oddaljile od neoliberalnega modela. Kaj manjka Švedski? Primerjava med Francijo in Nemčijo pokaže, da sta med letoma 1991 in 1997 rasli z enakim tempom. Francija je v tem obdobju dosegla 67,4 odstotka povprečnega nemškega BDP-ja, po nemških neoliberalnih reformah pa je Nemčijo celo prehitevala, tako da je med letoma 2003 in 2010 dosegla skoraj 73 odstotkov nemškega BDP-ja. Morda bo kdo rekel, da gre Franciji v krizi slabše. Morebiti, a to je prej posledica liberalnih ukrepov v tej državi in Evropske unije kot pa slabosti francoskega modela.

Predpostaviva, da se vlada upre bruseljskim pritiskom. Kaj je alternativa?

Profesor Marjan Senjur zagovarja tezo, da so male južnoevropske države in Slovenija dosegle mejo razvitosti, ko bi morale, če bi hotele še naprej dohitevati razvite dežele, spremeniti ekonomski model. Ugotavlja, da EU z enotnim trgom ovira endogeni preskok v razvitosti. Odkar obstaja EU, se razlika med srednje in visoko razvitimi ni zmanjšala, v kategorijo najbogatejših držav je uspelo preskočiti le Irski. Družbe, ki so se znašle v tem položaju, bi lahko razvojni preskok poskušale doseči z aktivno fiskalno in industrijsko politiko. Ruski marksistični filozof Georgij Plehanov je menda zapisal, da zgodovinske okoliščine same ustvarijo osebnosti, ki ustrezajo zgodovinskemu trenutku. Če to apliciramo na naš trenutek, smo lahko zaskrbljeni. V vsej Južni Evropi ni nikogar, ki bi zagovarjal to rešitev, kaj šele, da bi jo bil sposoben kadrovsko in politično udejanjiti, sploh ker institucionalno okolje EU takemu projektu ni naklonjeno.

Potrebujemo torej radikalno rešitev.

Absolutno! Vladajoči razred ni sposoben voditi družbenega napredka, zanj niti nima interesa. Torej ga mora voditi družba sama, delovni ljudje. Prevzeti morajo nadzor nad svojimi podjetji in nad finančnim sistemom, sredstvi za investicije. To je formula socializma, delavsko upravljanje na ravni podjetij in družbena koordinacija na ravni gospodarstva kot celote. Žal se z delno izjemo Grčije gibanje v tej smeri še ni prebudilo, depresivne izkušnje nekdanjega vzhodnega bloka pa kažejo, da kljub slabim socialno-ekonomskim razmeram ne bo nastalo samo od sebe. V položaju, ko je nacionalna buržoazija mrtva, množice pa apatične, pobudo prevzema »generacija 1970«, se pravi Bratuškova, finančni minister Čufer, guverner Banke Slovenije Jazbec. To so menedžerji stagnirajoče družbe, ki ne bo več dohitevala razvitih in prehitevala manj razvitih.

Vlada je napovedala obsežno privatizacijo, tudi nekaterih uspešnih državnih podjetij, češ da brez tega izhod iz krize ni mogoč.

V dobrega pol leta je bilo kup akrobacij, s katerimi so utemeljevali koristi prodaje. Šušteršič je oktobra govoril, da bodo s kupnino odplačevali državni dolg, decembra pa, da je privatizacija dobro delujočih podjetij sama sebi namen, kar je pač v skladu z liberalnimi dogmami, da je država slab gospodar, čeprav ravno ta podjetja v praksi to dogmo ovržejo. Nova vlada je zavzela nekakšno kompromisno stališče: prodajali bomo dobra podjetja, denar pa nato vračali v gospodarstvo. Kaj so s tem mislili, niso pojasnili, po logiki stvari bi lahko šlo le za subvencije in dokapitalizacije. Dobre družbe bi prodajali, denar pa potem nalagali kot rizični kapital!? Sicer pa Čufer zdaj pravi, da gredo sredstva za financiranje primanjkljaja. Zavedati se je treba, da je to najprimitivnejši in najbolj neučinkovit način. Večina podjetij, ki se prodajajo, zaradi dolgov in težav tako rekoč nima vrednosti, postopki pa so dolgi. Skratka, sredstev bo premalo in prišla bodo prepozno. Alternativa obstaja. Vlada bi dobra podjetja lahko uporabila za to, da v kriznem času, ko se naložbe zmanjšujejo, sama pa ima omejen dostop do sredstev, vlagajo namesto nje, sploh ker se lahko nekatera normalno financirajo na trgu kapitala, recimo z izdajo komercialnih zapisov. Predvsem pa je državna lastnina podlaga za to, da upravljanje prevzamejo delovni ljudje. Kdo v menedžersko-politični eliti pa lahko prevzame to funkcijo? Tu ne mislim samo na upravljanje podjetij, ampak tudi na koordinacijo v sektorjih. Poglejte energetiko. Ta je stoodstotno v državni lasti, hkrati pa je to sektor, ki ga je ne le mogoče, ampak nujno upravljati na ravni sektorja. Mi pa imamo namesto racionalnega načrtovanja politiko izvršenih dejstev menedžerske klike, ki ji na državni ravni strežeta stranki SD in SDS.

Država naj torej ne privatizira, delavcem pa naj se podeli pravica do samoupravljanja. Ali ni to utopično? Večina podjetij, ki jih nameravajo prodati, je zelo zadolžena. Kje naj država najde denar, da ta podjetja sanira?

Obstajata dve vrsti podjetij, tista, ki lahko na dolgi rok s svojo dejavnostjo preživijo, in tista, ki ne morejo. Prva podjetja lahko na dolgi rok tudi odplačajo svoje dolgove, druga ne. Resen investitor ne bo investiral v podjetja, ki ne morejo preživeti. Lahko jih odkupi kvečjemu, da zasluži s prodajo njihovega premoženja. Trdim, da bi »samoupravno podjetje« prvega tipa delovalo uspešneje od privatiziranega podjetja iz preprostega razloga, ker mora privatizirano podjetje poleg starih dolgov poplačati še svojo kupnino. Sicer pa mislim, da podružbljanje praviloma ni ukrep kriznega menedžmenta, ampak dolgoročna nuja za preboj razvojne blokade. To ne pomeni, da delavski prevzemi ali oblikovanje zadrug niso primerna rešitev za podjetja, ki lahko preživijo, a bi jih lastnik likvidiral. Niso pa univerzalen protikrizni ukrep, saj zaposleni nimajo sredstev za dokapitalizacijo. Torej moramo od zasebnih lastnikov – razen bank ne poznam večinsko državnih podjetij v resnih težavah – in od vlade zahtevati, da podjetja in banke stabilizirajo sami.

Tudi v Evropi so bile uspešne tiste države, ki so se oddaljile od neoliberalnega modela. Kaj manjka Švedski?

Alternativo kapitalizmu vidite v demokratičnem socializmu. Ali ni to oksimoron? Je socializem sploh lahko demokratičen ali pa je podobno barbarski kot kapitalizem?

Demokratični socializem ni oksimoron, ampak pleonazem, nekako kot trdno jeklo. Izraz uporabljam, ker je uspelo vladajoči ideologiji kapitalizem naturalizirati v nevtralno tržno gospodarstvo, socializme, realne in hipotetične, pa reducirati na gulag. Socializem je proces odprave vseh oblik razredne neenakosti. Odpravlja nasprotja med centrom in periferijo, med sektorji, ki jih zdaj upravlja kapital, in drugimi sektorji, od kmetijstva do socialne države, ter prenaša upravljanje podjetij in razpolaganje z investicijskimi sredstvi v roke delovnih ljudi. Je gibanje za vsestransko enakopravnost ljudi, torej je po definiciji demokratičen projekt. Strinjam pa se, da ga moramo soditi po dosežkih, ne po deklariranih ciljih.

V čem naj bi se demokratični socializem razlikoval od državnega socializma, kakršnega smo nekoč prakticirali tudi pri nas?

Jugoslovanski socializem je bil do konca šestdesetih let napredno gibanje, ki je reševalo ključne probleme jugoslovanske družbe. Šele v socializmu je bila dosežena politična neodvisnost države – Kraljevina Jugoslavija je bila polkolonialna tvorba. Jugoslavija je pomagala utrjevati samostojnost na novo osvobojenih kolonij. Začela je zmanjševati razlike med razvitimi in nerazvitimi pokrajinami, toda ne na račun nazadovanja družbe kot celote, ampak s hkratnim dohitevanjem najrazvitejših držav. Gospodarstvo se je precej demokratiziralo. Poznejša zgodovina je mučno uvajanje »tržnih zakonitosti«, imenovano tudi liberalizacija, ki jo je kardeljevska linija poskusila ustaviti od zgoraj navzdol, nato pa jo je v okviru dolžniške krize dokončno izsilil mednarodni kapital. Socialistično gospodarstvo bo gotovo poznalo oba elementa jugoslovanske ureditve, samoupravljanje in družbeno lastnino – tj. »kapital«, katerega »donos« se bo uporabljal izključno za racionalne investicije in bo služil kot kazalec, ali delavci gospodarno uporabljajo zaupana jim sredstva. Razlika ne bo toliko formalna kot vsebinska: novi sistem stoji ali pade pri vprašanju, kdo je nosilec gospodarjenja, v čigavem interesu se upravljajo podjetja in razporejajo sredstva. Pri tem je ostal jugoslovanski socializem na pol poti, v rokah menedžmenta in birokracije.

Kaj je najboljši približek demokratičnemu socializmu? Je to skandinavski model socialne države?

Realni model, ki zdaj obstaja v skandinavskih državah, je bil sestavljen iz kapitalističnega sektorja s centraliziranimi pogajanji o plačah in z načrtno politiko polne zaposlenosti ter iz močne, univerzalne socialne države. Če bi v obeh sektorjih vodilno vlogo dobili zaposleni, bi se zelo približali socializmu. Na Švedskem so začeli iz odtegnjenih dobičkov ustanavljati delavske sklade. Ti bi sčasoma lahko prevzeli funkcijo investicijskih skladov, kakršne potrebuje socialistično gospodarstvo. Ko delavci prevzamejo upravljanje večine podjetij, profitni motiv preneha delovati. S tem pa je odpravljeno tudi spontano merilo za vlaganje kapitala, kreditnega in »lastniškega« oziroma dolgoročnega. Zato je treba ta gibanja načrtno usmerjati, s čimer dejansko preneha obstajati notranji trg kapitala.

Socializem je gibanje za vsestransko enakopravnost ljudi. Odpravlja nasprotja med centrom in periferijo, med sektorji, ki jih zdaj upravlja kapital, in drugimi sektorji, od kmetijstva do socialne države, ter prenaša upravljanje podjetij in razpolaganje z investicijskimi sredstvi v roke delovnih ljudi.

Kakšno ekonomsko politiko pa predpostavlja demokratični socializem? Bi v takem sistemu še imeli rast, bi še obstajal prosti trg?

To, kar je danes socialna država v najširšem pomenu, bo delovalo po načelu vsakemu po njegovih potrebah. Tu ne more biti trga, saj ga že zdaj ni. Sektor, ki je danes kapitalističen, se bo preobrazil. Podjetja proizvajajo blago za trg. Ker pa jih upravljajo zaposleni, katerih cilj je dohodek, profit pa strošek – nekakšna najemnina za družbeni kapital –, bo potreben nov mehanizem za zagotavljanje učinkovite rabe sredstev. To ne bo trg kapitala, ker ne bo več profitne stopnje, ki je danes kriterij investiranja. Funkcijo trgov kapitala bodo prevzeli družbeni skladi in banke, ki bodo vlagali po različnih merilih, donos na družbeni kapital bo le eno od njih. Poanta je torej tale: v tržnem sektorju še vedno velja načelo vsak po svojem prispevku, toda ljudje so znotraj kolektivov enakopravni in nobeno posamezno podjetje ne more od družbenih skladov izsiliti pristranske investicijske politike, ker bi bila v nasprotju z družbenimi potrebami. Med obema sektorjema posreduje fiskalni sistem, kjer velja načelo vsak po svojih zmožnostih. Posameznik je obdavčen glede na vse svoje dohodke s primerno progresijo, s temi sredstvi se zagotavljajo vse bistvene storitve za razvoj posameznika, tržni dohodek bi bil le dopolnilo tam, kjer so razlike nebistvene.

Cilj delovanja takega sistema bo torej vsestranski razvoj posameznika. Torej izobrazba, ki jo potrebujete glede na svoje želje in nadarjenost, a tudi glede na svoje pomanjkljivosti. Zdravljenje glede na naravo bolezni. Razvoj, ki bo upošteval omejitve v okolju in se trudil za obnovo degradiranih območij. To seveda nikakor ne pomeni stagnacije v tehnološkem razvoju ali razvoju oblik upravljanja. Hkrati pa gre za nekaj, kar moramo od nosilcev ekonomske politike, tudi v posameznem podjetju, zahtevati že danes.

Konservativni ekonomisti vam bodo ugovarjali, da brez trga ni spodbude za inovacije.

V tem modelu – poudarjam, gre za didaktični model, prihodnost pišejo množice, ne intelektualci – se kolektivi v podjetjih trudijo doseči optimalen dohodek glede na vloženo delo, prek svojih predstavnikov v skladih in koordinacijskih organih pa za optimalno porazdelitev investicij. Predstavljam si, da bodo ljudje zainteresirani za svoj standard in za standard svojih družin in da bodo pri tem iznajdljivi. Argumenti liberalizma so pravljice, ki morda držijo za malega podjetnika, ki dela izključno s svojimi sredstvi. Ta v svojem malem podjetju dela vse in vsi njegovi rezultati se morajo neposredno potrditi na trgu. Zanimivo je, da take zgodbice trosijo profesorji in javni uslužbenci, ki niso nikoli povohali nobenega trga, razen morda borzo. V vseh drugih primerih je tisti, ki nosi finančne posledice dela in upravljanja, zelo daleč od podjetja, tisti, ki v njem delajo, pa so precej daleč od delovanja selektivne funkcije trga. Pa vendar sistem deluje. Vprašajte koga, ki ga je rubila davčna uprava, ali se je pravdal z državo za kak košček zemlje. Predstavniki države so v teh primerih tudi brez tržne spodbude dobro opravili svoje delo.