»Izbrisano« obveščanje izbrisanih

V skladu z zakonom o urejanju statusa izbrisanih je 24. 7. 2013 potekel triletni rok, v katerem so vsi, ki so bili 26. 2. 1992 v Sloveniji nezakonito izbrisani, lahko vložili zahtevo po vrnitvi nezakonito odvzetega statusa. Prav zaradi tega roka, ki je glede na dolgotrajno reševanje vprašanja izbrisanih – več kot 21 let – razmeroma kratek, predvsem pa zaradi zelo slabega ali zavajajočega obveščanja državnih organov Slovenije številnim izbrisanim ni uspelo vložiti zahteve po vračilu statusa. To velja zlasti za tiste, ki so bili izgnani ali so se morali preseliti v druge države, nastale po razpadu SFRJ.

To dejstvo potrjujejo tudi podatki notranjega ministrstva, kjer ocenjujejo, da je bilo izbrisanih 25.671 prebivalcev, upravičencev do odškodnine po predlogu zakona o odškodninah za izbrisane, ki je v zakonodajnem postopku, pa je samo okoli deset tisoč. Približno dve tretjini izbrisanih torej v Sloveniji po izbrisu leta 1992 nikoli več nista dobili nobenega statusa – ne začasnega ali stalnega prebivališča in ne državljanstva – in prav zato dve tretjini izbrisanih po črki slovenskega zakona in sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) najverjetneje tudi nikoli ne bosta imeli možnosti, da od Slovenije zahtevata kakršnokoli odškodnino. Pri tem je ključno prav vprašanje obveščanja izbrisanih. Predvsem tisti izbrisani, ki so bili po neprostovoljnem odhodu iz Slovenije leta 1992 prisiljeni živeti zunaj meja naše države, se s svojimi pravicami, s tem, kako in kje vložiti zahtevo po vrnitvi statusa, in z odgovori na podobna vprašanja skorajda niso mogli seznaniti. V Sloveniji ni nobenega uradnega registra izbrisanih.

V času ministrice Katarine Kresal je notranje ministrstvo sicer izdalo posebno brošuro za izbrisane v bošnjaškem, hrvaškem in srbskem jeziku, veleposlaništva v Srbiji, Hrvaški, BiH, Makedoniji in Črni gori pa so na svojih spletnih straneh postavila tudi posebno poglavje »IZBRISANI – informacije o ureditvi statusa«. Toda te povezave v vseh veleposlaništvih Slovenije v regiji, v kateri živijo žrtve slovenskega izbrisa, dosledno vodijo do strani, ki je izbrisana in ki ne obstaja. Spletna povezava z informacijami na strani slovenskega ministrstva namreč sporoča samo »eror 404«, to dokazujejo tudi posnetki spletnih strani slovenskih veleposlaništev. Zgolj na spletni strani veleposlaništva Slovenije v Srbiji je (samo v slovenskem jeziku) objavljeno kratko sporočilo o urejanju statusa izbrisanih, ki pa je zaradi zanemarjanja pomembnih informacij zelo zavajajoče. Sporočilo trdi, da lahko status stalnega prebivalca v Sloveniji pridobijo le tisti izbrisani, ki v državi od leta 1991 »dejansko in neprekinjeno živijo«, pri čemer je veleposlaništvo zamolčalo dejstvo, da ZUSDDD to pravico daje tudi prebivalcem, ki so bili izgnani in ki se zaradi vojne in drugih okoliščin niso mogli vrniti v Slovenijo. Še slabše so razmere na Kosovu, kjer spletna stran slovenskega zunanjega ministrstva sploh ne deluje, kosovski Albanci pa se o svojih pravicah niso mogli poučiti v svojem jeziku, ne na spletu in ne iz brošure.

Vse omenjene »napake« so zelo pomembne tudi zaradi izplačila odškodnin v prihodnosti. To je še posebej skrb zbujajoče, ker je očitno, da je država z vsakim izbrisanim, ki ni zahteval vrnitve statusa stalnega prebivalca, najverjetneje privarčevala do 20 tisoč evrov. Pri tem bi prav izbrisani, ki so se po izbrisu znašli zunaj Slovenije, za državno blagajno pomenili največje finančno breme, saj sedanji predlog zakona določa 40 evrov odškodnine za vsak mesec izbrisa, pri čemer bi ravno izbrisani, živeči v drugih republikah, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, zaradi najdaljšega časa izbrisa lahko računali na maksimalno višino odškodnine.

Komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks je že januarja letos v pismu tedanjemu premieru Janezu Janši opozoril, da bi morala slovenska vlada okrepiti prizadevanja za zagotovitev ustreznih odškodnin za vse žrtve izbrisa, slovenske oblasti pa je pozval, naj vnovič preučijo zakon o izbrisanih iz leta 2010 in olajšajo vnovično vključitev tistih izbrisanih, ki si še vedno želijo povrnitve statusa stalnega prebivalca. Muižnieks je še posebej zaskrbljen zaradi majhnega števila vlog in odobrenih zahtevkov v skladu s tem zakonom, kar bi lahko kazalo na premajhno učinkovitost. »Rok za vložitev zahtevkov za stalno prebivališče, ki poteče julija, bi bilo dobro podaljšati, izbrisane pa izvzeti iz obveze plačila upravnih stroškov,« je dejal evropski komisar za človekove pravice.

A država je, očitno, ravnala popolnoma drugače – visoke takse (96 evrov) so še vedno v veljavi, izbrisani albanski prebivalci Kosova so ostali brez pojasnil o svojih pravicah v maternem jeziku, rok za vložitev zahteve za pridobitev statusa stalnega prebivalca ni bil podaljšan, izbrisane zunaj Slovenije pa je država na spletnih straneh veleposlaništev »obveščala« zgolj z zavajajočimi in »izbrisanimi« spletnimi stranmi, ki so sporočale, da gre za »napako«. Napake v zvezi z »izbrisanimi« so očitno stalnica v tej državi – tudi ko gre za poskus popravljanja napak, ki so povzročile velike krivice.