9. 8. 2013 | Mladina 32 | Kultura
Zabavaj me, manipuliraj z mano!
Razstava, ki govori o vlogi televizije v naših življenjih in hkrati o začetkih videoumetnosti
Otroka žurata na elektronsko glasbo iz projekta 19:30 Aleksandre Domanović.
»Če je vsaka slika virus, potem je televizija epidemija.« Ta misel iz videa hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa bi lahko bila tudi moto razstave Zabavaj me, ki je poleti na ogled v Mestni galeriji Ljubljana. Televizijska slika torej kot virus, ki se zajeda v naše možgane in sprevrača naš pogled na svet, in hkrati kot zabava, ki nas omami, od nje postanemo odvisni in jo želimo konzumirati znova in znova, iz dneva v dan. Martinis pravi, da je televizija tudi droga, ki diktira vzorce našega pogleda na realnost. In tako postanemo gledalci potrošno blago, ki ga televizija dostavlja oglaševalcem, skratka potrošniki, ki jih televizija instrumentalizira v svoje namene in namene svojih lastnikov – oglaševalcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 8. 2013 | Mladina 32 | Kultura
Otroka žurata na elektronsko glasbo iz projekta 19:30 Aleksandre Domanović.
»Če je vsaka slika virus, potem je televizija epidemija.« Ta misel iz videa hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa bi lahko bila tudi moto razstave Zabavaj me, ki je poleti na ogled v Mestni galeriji Ljubljana. Televizijska slika torej kot virus, ki se zajeda v naše možgane in sprevrača naš pogled na svet, in hkrati kot zabava, ki nas omami, od nje postanemo odvisni in jo želimo konzumirati znova in znova, iz dneva v dan. Martinis pravi, da je televizija tudi droga, ki diktira vzorce našega pogleda na realnost. In tako postanemo gledalci potrošno blago, ki ga televizija dostavlja oglaševalcem, skratka potrošniki, ki jih televizija instrumentalizira v svoje namene in namene svojih lastnikov – oglaševalcev.
Takšen obrnjeni pogled na televizijo je v svojem zgodnjem videu Televizija dostavlja ljudi (1973) postavil Richard Serra, znameniti ameriški kipar, minimalist in prvi umetnik iz garde pionirjev videa, ki jih lahko ob prej omenjenem Martinisu najdemo zbrane na ljubljanski razstavi. Med njimi je tudi Bill Viola, ki je v videoprojektu Obratna televizija, portreti gledalcev (1984) v različnih meščanskih okoljih snemal televizijske gledalce pri zrenju v televizijski ekran, kako sedijo, kako se kremžijo ali pa brezizrazno strmijo vanj. Raziskoval je, kaj se dogaja s človeškim obrazom in telesom ob konzumiranju televizijskega programa. Ameriški umetnik Nam Jun Paik, ki velja za praočeta video umetnosti, pa se predstavlja z videom Global Groove, ki ga je naredil v sodelovanju z Johnom Godfreyjem in v katerem sta prepletla pop kulturo, politiko in velike umetnike, manipulirala sta s televizijsko sliko in tako ustvarjala videokrajino prihodnosti.
Dela pionirjev videa se ukvarjajo z manipulacijo televizijske slike in manipulativnim ustrojem televizije, so kritična in želijo gledalca prebuditi. Projekta avtoric mlajše generacije Aleksandre Domanović in Dubravke Sekulić, ki sta nastala približno trideset let kasneje, pa kažeta, da smo televizijo medtem že pokonzumirali in da je čas, da si postrežemo iz njenega arzenala orodij tako, da si sami oblikujemo zabavo in užitek.
Projekt Domanovićeve 19:30 (2010/11) je naslovljen po časovnem terminu, ko so se začenjala poročila na televizijah v nekdanji Jugoslaviji. Vključuje zvok, arhivsko televizijsko sliko in na videz naključne posnetke, ki jih zmiksa v vznemirljiv dogodek. Iz avizov nekdanjih jugoslovanskih TV Dnevnikov (TV Dnevnik kot gojišče ideologij) je s pomočjo semplanja nastal komad in iz njega nato avtorska muzika za rave koncerte. S tem je dve obliki kolektivnega obreda – TV Dnevnik in rave koncert – združila v VJ-zabavi, ki plava v družbenokritičnem kontekstu. Dubravka Sekulić pa je v projektu Evrovizija (2012) natančno obdelala zgodovino Evrovizije kot tehnološkega dosežka (zgodovino črno-bele in barvne televizije), vezanega tudi na politične interese, ter jih združila z Evrosongom kot povezovalno in manipulativno inštitucijo globalnega kapitala, ki se skriva pod krinko izbora popevke Evrope. Na razstavi Zabavaj me najdemo še dela Omerja Fasta Povezani CNN, Vadima Fiškina Izgubljeno in najdeno, Mihe Štruklja Černobil, izraelskega videoumetnika Guy Ben Nera Ukrasti lepoto in Ivana Petrovića.
Kustusinja Alenka Gregorič pravi, da je pri koncipiranju razstave izhajala iz teze Neila Postmana, da je imel prav angleški pesnik in pisatelj Aldous Huxley, med drugim tudi avtor Krasnega novega sveta, in ne George Orwell, avtor romanov, kot sta Živalska farma in 1984. Torej iz teze, da nista ključna nadzor in cenzura, ki ljudem kratita pravico do »objektivne« obveščenosti in jih postavljata v položaj, odvisen od »Velikega brata«, kot je menil Orwell, ampak je ključno preobilje informacij, ki nas potiska v pasivnost in sebičnost, kot je mislil Huxley.
Zdi se, da televizija danes ni več tisto mesto, kjer bi se iskal odgovor na vprašanje, kdo ima prav, Orwell ali Huxley, ampak je to vlogo prevzel internet. Po razkritjih zadnjega odmevnejšega »žvižgača« Edvarda Snowdna je orwellovski »Veliki brat« v žičnih in satelitskih prisluškovanjih stacionarnih in mobilnih telefonov, v nadzoru elektronske pošte in na spletnih straneh Facebook, Badoo, Google, Twitter ... Kakšna je politična kultura tistih, ki vodijo svet, pa je pokazalo sodelovanje WikiLeaksa s še enim »žvižgačem«, Bradleyjem Manningom. Razkritja so bila najprej objavljena v časopisih, saj je televizija, če je v lasti države, še vedno informativni ideološki aparat države, zasebne pa so sidrišče korporacijskih malverzacij in manipuliranja z informacijami. Tudi Huxleyjeva teza o preobilici informacij se ta hip bolj prepleta in zapleta na spletu kot na televiziji, ki je danes bolj kot čemu drugemu namenjena le še šovbiznisu. Morda bi razstavi zato bolj pristajal naslov – Zabavaj me, manipuliraj z mano!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.