Menedžerja nikar

Država menedžerjem namenja milijarde evrov spodbud, ti pa sedaj predlagajo, naj država ukine še minimalno plačo

V intervjuju, ki smo ga pred volitvami objavili v Mladini z Zoranom Jankovićem, smo od politika, ki se je tedaj še predstavljal za menedžerja, želeli dobiti tudi odgovore na kompleksnejša vprašanja. Z njim smo želeli denimo govoriti o problemu davčnih oaz ali o problemu finančne transparentnosti. A nas je Janković razočaral. Kaj več od plehkega odgovora, da je tudi poslovanje s Ciprom popolnoma zakonito, da je krizo mogoče rešiti z zamenjavo menedžerjev z boljšimi menedžerji in da je Slovenija v krizi zaradi slabih menedžerjev, nismo dobili.

Ali »dobri« menedžerji, ki nas bodo rešili, obstajajo? Slovenski sindikati so se kljub svoji krizi v zadnjih letih spoprijemali s kompleksnimi izzivi. V svoje vrste so pripeljali mlade analitike, ki se redno odzivajo na ekscese slovenskega podjetništva in iščejo odgovore na zapletena, aktualna vprašanja, od pavperizacije do prekarnosti. Na drugi strani njihove sestrske organizacije, to so združenja delodajalcev, vedno razkrivajo plehkost menedžerske govorice kot zbirke puhlic, neumnosti, ki so se že pred leti izkazale za napačne in so kvečjemu koristne pri vodenju domačega gospodinjstva, manj pa pri vodenju večjega podjetja, kaj šele države.

»Kako povečati število zaposlenih?« se je na zadnjem posvetu Gospodarske zbornice vprašal eden izmed njih, menedžer Dušan Šešok, lastnik nekdaj družbene, zdaj njegove, sprivatizirane Iskre. In odgovor, ki je minuli teden požel tiho odobravanje njegovih kolegov – menedžerjev, je bil: »Jaz predlagam, da ukinemo minimalno plačo in naj plače regulira trg.« Delodajalci so minuli teden v dokumentu z naslovom Kisik za gospodarstvo v tem tonu spet ponovili stare ideje. Treba je okrepiti trg z nižjimi davki. Treba je varčevati v javnem sektorju. Se boriti proti birokratskim oviram. Želijo, da se njihove slabe terjatve hitreje prenesejo na breme državnega proračuna...

Se Šešok in njegovi menedžerski kolegi zavedajo, da se je trg v tej krizi zrušil in da država še celo gospodarstvu na leto v obliki različnih subvencij, olajšav, nepovratnih sredstev, investicijskih spodbud namenja milijarde evrov oziroma že okrog pet odstotkov BDP-ja? Se Šešok zaveda, da je lastnik Iskre in da ima sam okrog 15 tisoč evrov bruto plače? So menedžerji kdaj pomislili na možnost, da se je slovensko gospodarstvo zrušilo zaradi pomanjkanja pravega birokratskega nadzora, ne pa, ker ga je bilo? Se menedžerji že zavedajo, da je razslojevanje v Sloveniji leta 1994 preprečila vlada Janeza Drnovška, ki je tedaj prvič uzakonila minimalno plačo?

A problem slovenskih menedžerjev ni le v pomanjkanju socialnega čuta. Primanjkuje jim tudi menedžerskih sposobnosti. Pred tremi leti, ob povišanju minimalne plače, je recimo Gorenje sporočilo, da bodo proizvodnjo grelnikov preselili iz Ljubljane v Staro Pazovo, v Srbijo. Sedaj si želi Gorenje v Srbijo zaradi domnevno previsokih plač preseliti celotno proizvodnjo pralnih strojev. A vprašajmo se: če je res problem v plačah – zakaj lahko grelnike izdelujejo v Nemčiji? In zakaj v Sloveniji ne moremo več izdelovati niti lesenih stolov – lahko pa jih v sosednji Avstriji? In zakaj celo ameriški menedžerji zadnja leta selijo proizvodnjo nazaj iz Kitajske, v Sloveniji pa obratno?