Gašpar v Luko?

Politično kadrovanje Pozitivne Slovenije

Gašpar Gašpar Mišič o sebi pravi, da je človek z občutkom za prostor. Iz dveh razlogov. Prvi je, da se že od leta 1993 ukvarja s projektiranjem in preprodajo nepremičnin. Drugi pa, da je do leta 1993 skoraj osem let pobliže spoznaval svetovna prostranstva. Bil je namreč mornar. Natančneje, častnik krova. Pravi, da je plul po različnih pristaniščih, na različnih ladjah, po različnih morjih. Je diplomirani inženir navtike in je sodeloval pri nakladanju splošnega, pa tudi razsutega in kontejnerskega tovora. In ker je glavni problem Luke Koper prav prostor oziroma kako ob majhni slovenski obali omogočiti varen pristanek čim večjim čezoceankam, meni, da bi bil lahko primeren kandidat za vodenje tega najpomembnejšega logističnega podjetja v Sloveniji.

Zaradi podobnega primera, kot je primer Gašparja Gašparja Mišiča, je pred petimi leti v koaliciji Boruta Pahorja izbruhnila prava politična kriza. Razlog: stranki LDS in SD sta se dogovorili, da na položaj predsednika uprave NLB imenujeta Draška Veselinoviča, izvoljenega poslanca stranke LDS, sicer bančnika po stroki. Njegovo imenovanje naj bi bilo v neskladju z načeli korporativnega upravljanja, so trdili kritiki, saj politiki nikakor ne smejo v podjetja. V LDS pa so odgovarjali, da je Veselinovič strokovnjak, ki je resda kandidiral na listi LDS. Ta primer je sicer prinesel tudi nekaj dobrega: prvi poskus profesionalne selekcije nadzornikov prek tedaj ustanovljenega akreditacijskega sveta. In potem ustanovitev agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, ki je imela podobno nalogo. Žal se je sistem že kmalu porušil.

Gašpar Gašpar Mišič je morda kompetenten strokovnjak. O sebi še pravi, da je samorastnik in ustvarjalec. A tudi njegov največji konkurent za vodenje Luke Koper, Bojan Brank, ki je skoraj 20 let vodil logistično podjetje DHL v Sloveniji, ima dovolj kompetenc. Slabše od prejšnjega direktorja Roberta Časarja, danes že obsojenega korupcije, ki mu je uspelo še celo v času konjunkture zadolžiti podjetje, skorajda ne more biti. In prav tukaj se kaže največji problem celotne avanture. V Luki Koper je politika zadnja leta predsednika uprave menjavala vsaki dve leti. Potem ko je dolgoletnega direktorja Bruna Koreliča leta 2005 zamenjal politično imenovani Robert Časar, je Časarja predčasno zamenjal politično imenovani Gregor Veselko, Veselka je predčasno zamenjal sedanji Bojan Brank, sedaj pa si politika želi zamenjave z Gašparjem Gašparjem Mišičem.

V podobnem kadrovskem kaosu so se zadnja leta znašla tudi druga podjetja v državni lasti, od Slovenskih železnic naprej. V Pozitivni Sloveniji so do t. i. načel korporativnega upravljanja vedno kazali prezir, češ da so, kot je večkrat poudaril Zoran Janković, takšni postopki pogosto zgolj kulisa za politično kadrovanje. Tudi predsednica vlade Alenka Bratušek, pri kateri Gašpar Gašpar Mišič dela kot državni sekretar, je lahko prepričana, da je Mišič strokovnjak. A čeprav je izvedenec, to ni dovolj. V odsotnosti kadrovskih pravil je verjetnost, da bo tudi on zgolj začasna rešitev, velika. Gašparja bo v Luki zamenjal spet novi »Gašpar«, podjetja pa ne bo znal voditi nihče …