Alenka Sottler: »Pričakujem nastanek umetniške smeri, ki bi s humorjem, grotesko in absurdom, z vsemi orožji vizualnega jezika, razkrinkavala zvijače neoliberalizma.«

Naša država, tako se mi včasih zazdi, nam postaja sovražnik in doma ne bo ničesar, od česar bi lahko živeli.

Na delovni mizi ilustratorke in slikarke Alenke Sottler je bila ves čas najinega pogovora še nedokončana ilustracija velike ladje, prispodoba zaposlenih, okoli nje bo avtorica narisala še majhne čolne, ki jih premetava razburkano morje. Na njih bodo prekerni delavci. Ilustrira razmerja med zaposlenimi in prekernimi delavci, zlasti v kulturi, ki postajajo vse bolj antagonistična. Alenka Sottler se namreč v zadnjem obdobju, kolikor ji čas dopušča, vse bolj posveča angažirani ilustraciji. Že lani je presenetila s ciklom Dobro jutro, ki je nastal na podlagi črtnih kod, s katerimi je označeno blago v trgovinah, ilustratorka pa nas z njimi opozarja na ograje, ki nas omejujejo v življenju. Sicer pa meni, da stopamo v obdobje angažirane in politične ilustracije, saj so problemi, s katerimi se srečujemo, globalni in kompleksni, razumljive pa jih lahko napravi šele prava ilustracija.
Akademska slikarka Alenka Sottler je mednarodna priznana ilustratorka otroških knjig in knjig za odrasle. Z ilustracijami je opremila več kot 45 otroških knjig. Ilustrirala je na primer Mehurčke Otona Župančiča, Pravljice Oscarja Wilda, Ure Kralja Mina Bine Štampe Žmavc, najbolj pa je ponosna na svoje ilustracije klasičnih Svetovnih pravljic, Pravljic Svetlane Makarovič in Pepelke. Je dobitnica številnih domačih in mednarodnih nagrad za ilustracijo. Med drugimi je prejela prvo nagrado Hinka Smrekarja, grand prix otroške žirije na Svetovnem bienalu ilustracije v Bratislavi, letos pa je kandidatka Slovenije za najvišjo svetovno priznanje na področju ilustracije – Andersonovo nagrado. Pozornost javnosti je vzbudila tudi z ilustracijami v zbirki pesmi Skrivnosti Nika Grafenauerja in romanu Tujec francoskega eksistencialista Alberta Camusa.

Študirali ste na Akademiji za likovno umetnost, tam ste dokončali tudi podiplomski študij in nato ste bili nekaj časa učiteljica likovnega pouka. Šele čez nekaj let po magisteriju ste se povsem posvetili ilustraciji.

V bistvu nisem imela izbire. Pred tridesetimi leti sem se, tako kot mnogi drugi humanistični intelektualci z mojega področja, znašla brez materialnih sredstev. Ker mi s svojim slikanjem ni uspelo takoj pritegniti pozornosti, je bila pot do zaslužka težka in morala sem se zaposliti. Tudi službe v šoli nisem dobila takoj, šele čez nekaj let sem se zaposlila kot učiteljica likovnega pouka na vrhniški Osnovni šoli Ivana Cankarja. Prijazno so me sprejeli in tako sem tudi jaz lahko uživala vse tiste ugodnosti, ki so jih imeli zaposleni takrat. Sočasno pa so mi ponudili tudi ilustriranje zgodbe v reviji Kekec. Urednik je bil Boris A. Novak. Hitro so ugotovili, da znam zelo dobro risati, in potem sem se kar naenkrat morala odločiti za svojo poklicno pot. Izbrala sem ilustriranje.

Kmalu ste postali priznana ilustratorka otroške literature. Verjetno je bilo to delo še posebej izzivalno tudi zato, ker imamo kar nekaj zelo dobrih ilustratork otroške literature.

Zato mi je bila pot lažja, saj so moje predhodnice že utrle pot tej umetnosti in javnost je bila navajena na avtorice, umetnice, ilustratorke. Zanimala me je tudi ilustracija za odrasle, ki je bila in je še pri nas zelo redka, uporabijo jo namreč le ob kakšnih jubilejih ali pa v posebnih izdajah časopisov in revij. Za nas je bila otroška ilustracija zelo pomembna. Imela je posebno nalogo, da otroke seznani in jim posreduje lepote slovenskega jezika. V tej vlogi pa je bila zelo cenjena. Zato sem imela kot ilustratorka dobre možnosti za ustvarjanje, čeprav že slabše, kot so jih imele moje predhodnice. Še vedno pa so bile dovolj spodbudne za razvoj te umetniške zvrsti.

Kako se pravzaprav lotevate ilustriranja nekega teksta?

Tekst in ilustracija lahko komunicirata v različnih modusih. Najosnovnejša forma je simetrična ilustracija, kjer ilustracija poskuša natančno odslikati tisto, kar je v tekstu napisano. Brez dodatkov. Tako kot fotografija. Ilustracija tekst lahko tudi dopolni, je z njim komplementarna ali pa popolnoma kontradiktorna. Takšna je najbolj zanimiva, ker vstopa v območje dvoumnosti in poetičnosti.

Vaše ilustracije se zdijo – zaradi prepoznavnih črtkanih potez – zelo zahtevne. Kdaj pravzaprav umetnik ugotovi, da je našel svoj pravi izraz, svoj prepoznavni slog? Ali pa gre za večno iskanje pravega izraza ob iskanju prave ilustracije za določeno književno delo?

Po mojem mnenju umetnik ne sme iskati sloga, saj je ta posledica njegovega načina razmišljanja. Sama se prav nič ne omejujem, ampak si pustim – skoraj tako kot otrok – pot, po kateri me radovednost pelje najprej. Poseben slog se potem pokaže ali pa se ne. S tem se ne obremenjujem. Moj način dela je tak, da najprej razprem probleme in jih zatem skušam sintetizirati. Tako ves čas pulziram.

Ko vstopiš v svet umetnosti, se ne moreš primerjati le z lokalnimi avtorji, ampak komuniciraš tudi z živimi in mrtvimi svetovnimi avtorji.

Toda zakaj ste izbrali formo v obliki majhnih črtic?

Črtice so plod mojega razmišljanja, kajti ko ilustriram ali se ukvarjam z risbo, ki morda ni namenjena publiciranju v knjigi, delam, kot da je živ organizem. Ker sem privrženka evolutivnorazvojne biologije, gledam na ilustracijo skoraj na biološki način kot na gradnjo organizma, ki nastane z multipliciranjem neskončnega števila celic. Podobno s svojimi črticami multipliciram svoje vizualne celice in jih spreminjam v nekakšen umetniški organizem, ki je pravzaprav podtalno vseskozi navzoč v mojem ustvarjanju, medtem ko sama vsebina, torej motiv, tvori drugo plast umetnine, ki je lahko refleksivna ali pa poetična.

Kako se to ujema z vašo mislijo, da v umetnosti »moraš stremeti k presežkom«, ki pa je umetnost »v tistem trenutku, ko ljudem vzame dih«?

Iz te izjave veje moja ultra zahtevnost, ki pa ni nujno pri vseh umetnikih enako izrazita. Lahko vam postrežem še s podobno izjavo: umetnost nastane v tistem trenutku, ko zajameš dih. Hočem reči, da tudi moje izjave o umetnosti nihajo glede na moje razpoloženje. Se pa vseskozi spreminjam. Če se ne bi, bi risala vseskozi enako. Sicer pa je umetnost dejansko že od nekdaj globalna. Ko vstopiš v ta svet, se ne moreš primerjati le z lokalnimi avtorji, ampak komuniciraš tudi z živimi in mrtvimi svetovnimi avtorji. Se pravi, da vstopaš v globalno družbo z njeno celotno zgodovino. Soočaš se z avtorji, vendar so v bistvu to le njihovi duhovni zapisi, njihovi mentalni monologi.

Se pravi, da je treba vseskozi spremljati, kaj se dogaja v umetnosti?

Ni nujno, da moraš, ampak zapisi drugih umetnikov naj bi ti bili popolnoma berljivi. Ko jih pogledaš, jih prebereš. Izza podobe lahko prebereš vizualno besedilo, ki je zapisano v njej.

Rekli ste, da je vaša definicija umetnosti odvisna od razpoloženja. Miloš Bašin pa je ob pregledni razstavi vaših del dejal, da izza vaših risarskih ali slikarskih potez pronica svetloba. Da je svetloba, ki veje z vaših slik, simbol za stremljenje človeškega duha, ki nas pripelje na cilj in prek, onstran svetlobe, v primeru razstavljenih podob v njihov duhovni svet. Se lahko poistovetite s to definicijo vaše umetnosti?

Malce prekomplicirana je. Moja umetnost je zagotovo svetlo-temna. Mogoče zato, ker sem bila vedno dober risar, mogoče pa tudi zato, ker je bil moj oče kipar in se je ukvarjal s formo in svetlobo. Forma nastane, ko v temo posije svetloba. Svetlo-temno rišem tudi zato, ker se s formo počutim tako udobno.

Potemtakem ne razumete svojega ustvarjanja kot tisto duhovno početje, kjer vas božja roka vodi v ustvarjanju?

Ne. Sicer pa se izogibam mistifikacijam. Tam, kjer mi ni kaj jasno, raje puščam vprašanje odprto. V umetnosti je mistificiranja preveč, kar ne pomaga pri refleksiji in pri razumevanju stvari.

Pa vendarle je treba oceniti, kdaj je neko delo umetnost.

To je dobro vprašanje. Umetnost je zame zapis, ko posameznik doseže stanje največje harmonije s sabo in s svetom. Umetnina je zapis te točke, kjer se čas ustavi in bivaš. To je shranjeno v umetnini. V družbi, ki tlači posameznika, poganja umetnost tako kot regrat iz asfalta. Vidiš ga, kako iz te grozne, debele, trmaste plasti vendarle prodre skozi in zacveti. Umetnost je cvetenje takšnih trenutkov. Človek, naj bo umetnik ali ne, se seveda lahko spreminja, ampak njegova dela se dotikajo teh trenutkov, so nekakšni mejniki, svetlobne točke, do katerih leg so prišli sobivajoči, in ti kažejo, kam je treba iti v danem času in prostoru.

So nekakšni smerokazi?

Ja, vzpostavijo jih posamezniki s sintezo kulturnega izročila s premaganimi vsakodnevnimi ovirami. Umetnost kot korektiv družbe vedno išče ravnotežje. Ko se družba nagne v neko smer, gre umetnost v drugo. Ta sposobnost ni lastna le umetnikom. Vsak posameznik, ki ponudi globlje sporočilo, s katerim preseže povprečnost, se približa umetnosti. Zato družbene norme, ki določajo, kdo naj bi bil umetnik, pravzaprav ne veljajo. Iz vsakega poklica lahko kdo stopi v območje umetnosti.

V današnjih časih neoliberalizma se zdi, da njegova ideologija suspendira človekovo zmožnost, da bi živel polno življenje tudi s presežki, ki jih ponuja umetnost.

Umetnost je pomembna zato, da lahko preživiš kot človek. Moraš najti način, da se ti razcvetiš. Da se ne skrivenčiš, da se ne posušiš, da ne delaš svinjarij. Kar ustvariš kot umetniški presežek, se zapiše v kulturno kodo, v kulturno izročilo tvoje skupnosti in človeštva. Sicer pa, če se povrnem k vašemu vprašanju o neoliberalizmu, so bili tudi prejšnji režimi – in režimi so ustrezen izraz – omejevalni. Pomembno je bilo, katerega stanu si bil. Vedno so poskušali omejevati umetnost in umetnike. Zato pa je umetnost redka dobrina.

Z vašimi ilustracijami Camusovega Tujca ste se na tekmovanju londonske institucije House of Illustration in založbe The Folio Society uvrstili med šest finalistov. Kako ste se lotili ilustracij tega filozofskega dela?

Eksistencializem in podobne filozofske smeri šestdesetih let prejšnjega stoletja so v Sloveniji pustili pomemben pečat. Vplivale so na književnike in filozofe. Dušan Pirjevec je denimo s svojimi študijami o sodobnem romanu močno vplival na formo umetnosti v Sloveniji. Misli eksistencialistov so še vedno aktualne. Ideje Alberta Camusa o globalnih pravilih sveta so enako relevantne, kot so bile pred petdesetimi leti. Eksistencializem mi je blizu in zato sem se z vso zavzetostjo lotila ilustracije Tujca. Že prej pa sem ilustrirala zbirko Skrivnosti Nika Grafenauerja, ki je zame pesniški slovar eksistencializma.

Za osnovo ilustracij Tujca ste vzeli Camusovo pisavo?

Da, našla sem zanimivo rešitev za njegovega Tujca, saj mi je uspelo združiti Camusov eksistencializem in njegovo življenjsko čutnost, ki je prisotna kljub intelektualističnemu tekstu. Avtor romana namreč ni človek, ki bi bil odrezan od stvarnega in čutnega bivanja. Vedela sem, da moram z ilustracijami knjige zajeti oba pola Camusa, zanimala me je točka sočasne združitve intelekta in čutenja. Ko sem videla njegovo pisavo v rokopisih, ki so bili izjemno lepi tudi vizualno, sem se odločila, da jih preobrazim v vizualne ilustracije in tako obdržim njegov osebni ritem – njegov srčni utrip. Tako sem združila njegov intelektualizem in skozi ritem njegove pisave tudi osebni utrip njegovega bitja v samih ilustracijah.

Dejali ste, da vas je fascinirala Camusova misel, da je življenje pač življenje. »Nenehno predpostavljamo, da če bomo dobri, se nam bo povrnilo, če bomo slabi bomo kaznovani … v resnici pa ni nič od tega res. Je, kot je. Camus verjame v popolno stvarnost,« ste dejali v nekem intervjuju.

Ja, v tem smislu sem še vedno eksistencialistka.

A kaj pomeni biti eksistencialist v današnjem času? Gre za neki zaščitni ovoj, kako še obdržati človečnost pred neobrzdanim neoliberalizmom?

Eksistencializem je pravzaprav podlaga za individualizem, ker se vse vrača vase. Nimaš možnosti, da na karkoli vplivaš, tudi ne moreš, razen da spreminjaš kontekst tega, kar se ti dogaja. Camusov Tujec se dogaja v zaporu in glavni junak noče vplivati na nič, ker se zaveda, da lahko vpliva le na svoje dojemanje bivanja. Sporoča nam, da lahko uživaš in živiš tudi v zaporu. Lahko bivaš torej v totalno absurdni situaciji. Danes je ravno ta individualizem znova pod vprašajem. Kaj več za zdaj ne bi znala povedati, bi pa še rekla, da smo v teh razmerah oropani časa za razmišljanje. Zdi se mi, da danes ničesar ne domislimo do konca, če pa že, pa ostane na ravni koncepta. Občutek nemoči izvedbe je globoko v nas.

Med še posebej zanimivimi ilustracijami so ilustracije črtnih kod, s katerimi so ožigosane vse stvari, ki jih kupimo v trgovinah. Te ilustracije ste začeli ustvarjati leta 2008, ob začetku finančne krize, cikel ilustracij z naslovom Dobro jutro pa ste razstavili že v mariborski Kibli in v galeriji Alkatraz na ljubljanski Metelkovi. Je to vaš krik iz neoliberalističnega »zapora«?

Verjetno je bolj moj zasebni protest. Gre za pričevanje o tem, kar živim. Ne bi hotela komu kaj razlagati, kar je ljudem že jasno. S temi ilustracijami govorim resnico o svojem življenju. Povsod smo oblepljeni s temi kodami. S temi ilustracijami sem spremljala genezo krize od njenega začetka.

Ob tem se vsiljuje vprašanje, kakšno moč ima pravzaprav politična ali družbeno angažirana ilustracija v družbi spektakla, nabitega z vizualnim.

Z angažirano ilustracijo se ukvarjam mimo naročil že dalj časa. Ker se mi zdi, da tako malo razumemo, želim skozi vizualno prispodobo razložiti sebi in drugim, kaj vidim in doživljam. Vsi si prizadevamo reflektirati stanje, v katerem smo se znašli.

Pravzaprav gre za politično zelo angažirano ilustracijo, ki je lahko pomembno orodje za celovito in transparentno politično sporočilo.

Takšnega pristopa v sporočanju bo vse več. Stopamo v obdobje angažirane in politične ilustracije. Pojavljajo se tudi filozofske knjige, ki so ilustrirane. Vizualne komunikacije pridobivajo veljavo zato, ker problemi, s katerimi se soočamo, niso več lokalni, ni jih dovolj pojasnjevati le v slovenščini, ampak globalno, z vsem razumljivim vizualnim jezikom. Z ilustracijami, kjer je tekst integriran v samo podobo. Te ilustracije vsebujejo besedilo na podoben način kot nemi film. Scenarij obstaja, vendar ni zapisan. Je samo vizualiziran.

Tudi nezaposleni in prekerni razred imajo pravico povedati, kaj ni v redu v tej družbi ter kaj hočejo in kaj jim pripada.

Bi se dalo na ta način ilustrirati recimo Komunistični manifest?

Super ideja. Sicer pa bi sama rada naredila knjigo ilustracij o času. Čas je tista četrta dimenzija, ki jo najteže razumemo. Bančniki so si z diagrami ponazorili, kdaj bodo dobili povrnjeno kakšno posojilo od upnika, ljudje pa, ki so jemali kredite, si časovno niso predstavljali, kaj jih bo doletelo, če se bodo razmere na trgu denarja spremenile. Na človeško slabost, ko si ljudje niso mogli predstavljati, kakšna katastrofa je lahko, če se zadolžiš za trideset let, kajti ta dimenzija je človeško težko predstavljiva, je igral neoliberalizem.

Bi bilo koristno vizualizirati več takšnih neoliberalnih zvijač?

Pričakujem nastanek umetniške smeri, ki bi s humorjem, grotesko in absurdom razkrinkavala te zgodbe z vsemi orožji vizualnega jezika.

V spisu Kreativni razred problematizirate globok prepad med zaposlenimi in nezaposlenimi v Sloveniji. Kako ponazoriti to razmerje z ilustracijo?

Pravkar se ukvarjam s tem. Zamislila sem si veliko ladjo, na kateri so tisti, ki so zaposleni in plujejo dovolj varno. Spodaj na razburkanem morju pa bom prikazala množico posameznikov, ki se na majhnih čolnih in z enim veslom, nekateri pa celo brez njega, poskušajo sami boriti z valovi. Hočem prikazati sedanjo družbeno situacijo tako, da bi bila lažje razumljiva. Tudi v ilustracijah s kodami sem že tematizirala to razmerje. Prikazala sem množice ljudi, včasih kot begunce, drugič kot nezaposlene mlade, ki ne morejo do te kode. Deluje kot ovira, ograja za njih do boljšega življenja.

Zakaj ima družbena elita tak podcenjujoč odnos do kreativnega razreda?

To razmerje traja že dolgo. V času blaginje je bil status umetnika neka vmesna zadeva. Sama se zavzemam za izenačitev socialnega statusa vseh ljudi. Če mora kulturno ministrstvo izpostaviti posameznike, ki naredijo presežke, pa se naj to stori na podlagi umetniških kriterijev. Osnovni socialni status pa bi moral biti za vse enak. Vseskozi so bile te pravice v nekakšni sivi coni, umetniki pa so se s takšnim stanjem sprijaznili, da so le dobili drobiž za preživetje. Zdaj so se razmere zelo zaostrile, umetniki pa so postali eden najbolj ranljivih razredov v družbi. Časi, ko so umetniku dali za kakšen kozarček, ker je pač boem, so mimo.

Takšen odnos je vendarle zelo nevaren za narodovo prihodnost.

Seveda je, saj se nihče ne povpraša, kam gremo. Smo narod brez samozavesti, da smo sposobni kaj narediti, čeprav imamo vse potenciale in možnosti za razvoj. Le v svoje sposobnosti in v svojo moč ne verjamemo več. In še malenkostni smo. Lahko bi denimo naredili dober projekt, dobro knjigo, ki bi jo prodali tudi na tujem, ker je nekaj novega, ampak že v procesu nastajanja se začnejo dvomi, malenkostno varčevanje, strah pred polomom in zato na koncu ne nastane nič. Če pa, je to zmaličen izdelek zaradi dvomov in cincanja. Pa se najdejo pametnjakoviči in trdijo, da se kreativnost ne splača. In iz tega sledi sklep, da so umetniki ljudje, ki ne prinašajo nobene koristi družbi. V resnici pa družba, predvsem pa njene oblastne elite, ne zmorejo celovitega uvida v korist, ki bi jo prinesli kreativci.

Za mladega ustvarjalca so takšne razmere nestimulativne, počuti se ogroženega in nesvobodnega v ustvarjanju.

Svobodo si umetnik vedno znova kupuje. Lahko delaš v okviru tega, kar je možno, vendar moraš poskrbeti za svojo eksistenco, to je prva naloga vsakega človeka. Vračam se k prispodobi o asfaltu in regratu. Tudi umetnik se mora prebiti skozi ta beton, ki ga ovira. Posamezni ustvarjalci so nam v preteklosti priborili soglasje družbe, da je kultura vrednota in kot taka deležna družbene podpore. Družba namenja določena sredstva za razvoj ustvarjalnosti. Ampak ta denar le malo oplazi individualne ustvarjalce, kajti okrog tega denarja so se zgrnile institucije, do posameznikov pa pride komajda delček denarja. Narobe. Zakaj pa imamo ulico Srečka Kosovela, ne pa ulice, ki bi se imenovala po instituciji?

Kako naj se kreativni razred postavi zase in za svoje pravice?

Najprej je treba spoznati, da ljudje v tej družbi nimajo enakih pravic. Moramo razviti empatijo za celoto. Akademski izobraženci imajo ob sebi začasno zaposlene, pa se mnogi ne zavzamejo za njihove višje dohodke. Čeprav se v svojih spisih deklarativno zavzemajo za enake pravice vseh. Ta empatija mora postati evidentna tudi v vsakdanjem življenju. Tudi nezaposleni in prekerni razred imajo pravico povedati, kaj ni v redu v tej družbi ter kaj hočejo in kaj jim pripada.

Toda prekerni delavci so atomizirani, tudi umetniki, nepovezani, težko se organizirajo v sindikalna združenja in na trgu dela pogosto nastopajo z dumpinškimi cenami svojih storitev.

Temu razredu manjka časa, saj so njegovi pripadniki kronično prezaposleni in kronično nemirni zaradi nenehne skrbi za socialno varnost. Tisti, ki so v rednem delovnem razmerju, lahko po službi v miru preberejo kakšno knjigo, mi pa si zelo težko vzamemo meditativen čas. Bojim se, da se odpira fronta med zaposlenimi in tistimi, ki so v prekernih delovnih razmerjih. Če ne bomo dosegli pomiritve, ne moremo pričakovati skupne energije za spremembe v družbi.

V družbi, ki tlači posameznika, poganja umetnost tako kot regrat iz asfalta. Vidiš ga, kako iz te grozne, debele, trmaste plasti vendarle prodre skozi in zacveti.

Minister za kulturo Uroš Grilc v pogovoru za Mladino pravi, da – v času krčenja izdatkov – razmišljajo tudi o novih oblikah ekonomije umetnosti. Omenjal je na primer sisteme coworking ali pa crowdfunding. Oba modela sta upor proti sedanjim oblikam financiranja. V čem so pasti takšnega financiranja za umetnike v Sloveniji?

Super zadeva, a zdi se mi, da želi gasiti požar in pomiriti strasti. Nekaj podobnega velja tudi za govorjenje o iskanju delovnih mest, vendar nihče k temu ne doda, da takšnih delovnih mest, kot smo jih imeli, ne bo več. Na to resnico je treba ljudi pripraviti. Zato se mi zdijo takšne pobude, tudi ministrove, pranje slabe vesti zaradi nezaposlene mlade generacije. Dobro je, da država podpira mlade pri zaposlovanju, da jih spodbuja za nove projekte, ampak včasih pomislim, da je ta podpora poniževalna. Starejši ljudje rabijo podporo, mladi pa suverenost, in to zakonsko zapisano.

Kot ilustratorka ste uveljavljeni tudi v tujini. Za vas slovenski prostor ni navdihujoč in ne »obstaja samo en prostor. Je še veliko sonc, kjer bo moje delo dobro sprejeto«. Je prodor v tujino nujen za slovenskega umetnika?

Zdaj moramo vsi v tujino, saj je doma težko preživeti. Za ilustratorja je sreča v tem, da lahko gre v tujino elektronsko. Tisti, ki niso v takšnih poklicih, morajo vzeti pot pod noge. Naša država, tako se mi včasih zazdi, nam postaja sovražnik in doma ne bo ničesar, od česar bi lahko živeli. Ekonomist Maks Tajnikar je nekoč dejal, da si moramo naliti čistega vina in priznati, da smo vsi jemali kredite in da jih bomo morali sedaj hočeš nočeš vrniti. Ne, ne bo držalo. Mladi jih niso. Samozaposleni tudi ne. Velik del družbe ni imel nič od tega. Zdaj pa moramo vsi plačevati te lumparije. Sicer pa lahko tudi tukaj preživim. Mogoče z drugim poklicem. Mogoče s pomočjo ostarelim. Ali pa čimerkoli. Preživela bom.

Zaradi ostrih rezov v založništvu in v časopisih je vse manj dela tudi za ilustratorje. Kako naprej, kje so izzivi za te ustvarjalce?

V angažirani ilustraciji. V razlaganju realnosti na vizualen način. Ker bolj, ko bomo razumeli, bolj bodo jasne rešitve, ki jih moramo sprejeti. Vidim, da naši časopisi – kar me moti – uporabljajo tuje agencije, od njih odkupujejo fotografije in ilustracije. Tudi v Sloveniji bi morali imeti agencijo, ki bi zastopala vse ustvarjalce, ne pa le posameznih skupin. V njej bi lahko bilo ustvarjalno in demokratično vzdušje. Da se ne bi ponavljala praksa, da se neka skupina, ki začne delati pri publikaciji, pa je lahko odlična, usidra v njej in ostane do pamtiveka. Nekaj takšnega imamo v literarnih revijah, kjer so ti generacijski krožki in lobiji pravi gospodarji revije. Te medije bi lahko odprli, mislim na revije od otroških do revij za odrasle, da bi se ob obstoječih lahko pojavljati vedno znova novi avtorji.

Sicer pa se izrisujejo možnosti za delo ilustratorjev tudi na spletnih straneh. Ravno risanje vnaprej bo omogočilo, da se ilustracija naseli tudi na internetu. Avtor bi seveda moral sam suvereno definirati svojo temo, ki jo potem povzamejo portali. Ilustracijo, ki jo pravkar delam, zadeva pa razmerja med zaposlenimi in nezaposlenimi, bom ponudila enemu izmed portalov v tujini. Videla bom, kakšen bo odziv.