Kevin Parker, glava zasedbe Tame Impala: »Namesto da bi te pobožale, te udarijo.«

Tame Impala je projekt mladega avstralskega multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki je v preteklih treh letih dvignil veliko prahu v krogih svetovne neodvisne glasbene produkcije, saj sta oba njegova albuma prinesla svež veter v že nekoliko zatohlo produkcijo indie rocka. Namesto da bi se Parker lotil recikliranja popularne glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je v zadnjih letih postala praksa številnih mladih skupin, se je osredotočil na zlato obdobje šestdesetih in sedemdesetih let ter svetu predstavil svoje videnje psihedeličnega progresivnega rocka. V njegovi glasbi je moč čutiti najrazličnejše glasbene vplive – zasedbo Tame Impala pogosto primerjajo z Johnom Lennonom, Beach Boysi ali Led Zeppelini, pa tudi s psihedeličnimi skupinami iz kasnejših obdobij kot denimo Mercury Rev ali The Flaming Lips.

Logičen rezultat pompa, ki so ga že po izidu prvenca Innerspeaker (2010) ustvarili svetovni glasbeni mediji, je bil nenaden uspeh, ki ga je izid drugega albuma Lonerism še dodatno pospešil – vodilni glasbeni mediji, kot so na primer Rolling Stone, Pitchfork in New Musical Express, so Lonerism razglasili za najboljši album leta 2012, kar je Parkerju in njegovi odlični živi zasedbi prineslo zajetno število nagrad, kakor tudi številne nastope po vsem svetu.

Zato nas ni presenetilo, da je bil tudi napovedani koncert skupine Tame Impala v ljubljanskem Kinu Šiška razprodan že teden dni pred dogodkom. V ponedeljek zvečer so se avstralski psihedelični rockerji v napolnjeni veliki dvorani tega koncertnega prizorišča predstavili v maniri najboljših izvajalcev progresivnega in psihedeličnega rocka, saj so nastop oddelali brez predaha in občinstvo dobesedno hipnotizirali s svojimi psihedeličnimi eskapadami, ki v živo sicer zvenijo nekoliko drugače kot na studijskih posnetkih. Tukaj gre predvsem za energijo, ki jo odlično uigrana petčlanska zasedba ustvari na odru, pri čemer ji pomagajo še avtentični psihedelični vizualni efekti, projicirani na velikem zaslonu.

Res je, zasedba Tame Impala spominja na številne skupine iz legendarne ere progresivnega rocka. Toda Parker glasbo vendarle ustvarja sam, pri tem pa suvereno uporablja sodobno tehnologijo, ki herojem zlatega obdobja rocka takrat pač še ni bila na voljo. Vzporednice z ero progresivnega rocka pa si lahko šteje tudi v dodaten plus, sploh pri pridobivanju občinstva, saj njegov glasbeni izraz sprejemajo tako mlajše kakor tudi starejše generacije, o čemer smo se lahko prepričali tudi na njihovem ljubljanskem koncertu.

Parker pa si je nekaj ur, preden se je skupaj s kolegi zavihtel na oder, utrgal čas za pogovor z nami.

Tame Impala je vaš solo projekt, a zvečer vas na odru pričakujemo skupaj s še štirimi drugimi glasbeniki. Vendar to niso edini glasbeniki, s katerimi redno sodelujete. Prihajate iz avstralskega Pertha, kjer delujete kot član še kar nekaj drugih zasedb, kot sta denimo Pond in Mink Mussel Creek. Kako to, da delujete v toliko različnih zasedbah in kaj vam pravzaprav pomeni sodelovanje s tako različnimi glasbeniki?

Preprosto moram igrati v različnih skupinah, z različnimi glasbeniki. Zdi se mi, da mi »ujetost« v en sam bend nikoli ne bi bila dovolj. Gre pa tudi za nekakšno stalnico perthske scene, ki na tak način deluje že od nekdaj. V Perthu je underground glasbena scena res tesno medsebojno povezana. Predvsem gre za več skupin, ki se že dolgo časa poznajo in medsebojno sodelujejo, tudi tako, da njihovi člani igrajo v več skupinah hkrati. To je dobro tako z ustvarjalnega kakor tudi izvajalskega vidika, zlasti za mlade, še neuveljavljene glasbenike.

Ko ste pred tremi leti izdali prvenec Innerspeaker, je ta naletel na številne pohvale glasbenih kritikov in občinstva. Kako pomemben je tako pozitiven odziv za nekoga, ki je šele dobro začel?

Uspeh albuma Innerspeaker mi je takrat nenadoma odprl obzorja. Opozoril me je na to, da razen Avstralije obstaja še cel širni svet. Ne sam ne večina kolegov iz benda vse do koncertnih turnej namreč nismo bili zunaj Avstralije, uspeh obeh albumov pa nam je omogočil prav to: da spoznamo svet, pa tudi, da nadgradimo svoja estetska merila ter bolj verodostojno in natančno artikuliramo tudi svoje svetovne nazore.

»Uspeh obeh albumov nam je omogočil prav to: da spoznamo svet, pa tudi, da nadgradimo svoja estetska merila ter bolj verodostojno in natančno artikuliramo tudi svoje svetovne nazore.«

Še večje presenečenje je prinesel drugi album, Lonerism, ki so ga številni mediji razglasili celo za najboljši album leta 2012 …

Prvi album je bil precej enostavnejši, na njem ni bilo toliko različnih zvokov in različnih načinov igranja, prevladovala je kitara z nekaj efekti, Lonerism pa je veliko bolj raznolik, zlasti v instrumentalnem smislu, saj sem dodal klaviature, različne ritme, raznolik način petja, čudaške kitarske zvoke, tudi pesmi so bolj direktne ... Namesto da bi te pobožale, te udarijo. Verjetno so to opazili tudi poslušalci, tako tisti, ki so plošči prisluhnili bolj po strokovni plati, kot tisti, ki so le ljubitelji glasbe in v njej preprosto uživajo.

V zadnjih letih, sploh po izidu zadnje plošče, ste prepotovali ves svet, igrali ste na vseh mogočih koncertnih prizoriščih, od največjih festivalov do klubov ... Kakšne pa so v resnici takšne turneje, ki vam jih mnogi glasbeni kolegi lahko le zavidajo, vas izpolnjujejo in ženejo naprej ali so tudi fizično in psihično precej naporne?

Res je, da so turneje naporne, a v nastopih pred živim občinstvom neznansko uživam. To mi daje zagon za naprej. Mislim, da je na turnejah vsak izvajalec priseben in tudi zdrav, kolikor si to pač želi biti. Če se vsak dan napiješ in si pretirano želiš poskusiti vse nove stvari, se boš kmalu znašel v težavah. Sam se dobro zavedam, da želim nastopati, dokler bom le lahko, tako da želim predvsem svojo mladost za to izkoristiti, kolikor bo le mogoče ...

Glasbeni mediji vas, odkar ste postali prepoznavno glasbeno ime, nenehno primerjajo z Lennonom, Led Zeppelin, Beach Boys ali drugimi psihedeličnimi bendi s konca 60. in začetka 70. let. Pa morda tudi zares obstajajo kakšne vzporednice med bendom Tame Impala in hipijevskim gibanjem, zlasti z zahodnobalnimi acid rock bendi tistega časa?

Obožujem skupini The Doors in Jefferson Airplane, toda ne morem reči, da bi bil pri ustvarjanju glasbe kdaj pod njihovim neposrednim glasbenim vplivom. Všeč so mi določene pesmi in način, kako so se jih lotevali, sicer pa ne bi mogel reči, da se sam identificiram s hipijevskim gibanjem ...

Glede na to, da ste oba albuma ustvarili sami – kako pravzaprav poteka vaš kreativni proces, verjetno imate kar precej dela s snemanjem vseh instrumentov in tudi s končno produkcijo komadov …

Pred izidom albuma Lonerism, ko še nismo bili toliko zasedeni z živimi nastopi, sem snemal kjerkoli, tudi med turnejami. Večino materialov za Lonerism pa sem vseeno posnel doma, v Perthu. Kadar sem doma, veliko časa prebijem v sobi, ki jo napolnim z vsemi inštrumenti in opremo. Začnem s kitarami, metronomom, nadaljujem s petjem, bobni in basom in potem počasi iz različnih delcev oblikujem celoto. Tako nastajajo komadi. Težava je le v tem, da je bilo snemanje gradiva za zadnjo ploščo zamudno, ker sem enkrat bil zadovoljen s doseženim, naslednjič pa spet ne. Tako sem komade pilil, pilil, pilil ... Toda kreativni proces je včasih treba ustaviti, to pa najbolje dosežemo, če se z založbo dogovorimo o datumu miksanja albuma. Potem nimaš več izgovorov, odreagirati moraš hitro.

»Kadar sem doma, veliko časa prebijem v sobi, ki jo napolnim z vsemi inštrumenti in opremo. Začnem s kitarami, metronomom, nadaljujem s petjem, bobni in basom in potem počasi iz različnih delcev oblikujem celoto. Tako nastajajo komadi.«

Pred časom ste producirali tudi odlični album svoje prijateljice in partnerice Melody Prochet Melody’s Echo Chamber. Je zelo drugače ustvarjati glasbo zase ali za koga drugega?

Sodelovanje z Melody je šele moja prva tovrstna izkušnja. Razlika je predvsem v tem, da se prilagajaš umetniškim potrebam nekoga drugega, hkrati pa poskušaš karseda dobro opraviti svoje delo. Glasbenik ima idejo, ti pa jo samo moraš uresničiti in iz nje narediti dobro skladbo ali ploščo. V bistvu gre za zabaven in osvobajajoč proces, saj je med snemanjem albuma izvajalec tisti, ki ga najbolj skrbi končni rezultat, producent pa medtem sedi za mešalno mizo in išče najboljše rešitve.

Verjetno boste kljub vsemu že kmalu spet skočili tudi na drugo stran. Kakšni so načrti, že ustvarjate materiale za novo, tretjo ploščo?

Z ustvarjanjem glasbe se ukvarjam ves čas, tudi med turnejami. Začetih imam vrsto komadov, ki samo čakajo, da jih dodelam in dokončam. Morda imam materialov že celo preveč, a ker sem osredotočen na nastope, ne najdem časa, da bi izluščil najzanimivejše, bistvene dele. Tako da bo treba počakati na pravi trenutek, verjetno na vrnitev domov, potem pa se bom zares lotil dela.