Uničevanje Guardianovih računalnikov

Agenti britanskega urada za komunikacije so v kletnih prostorih Guardiana zahtevali uničenje in tudi nadzorovali uničevanje računalnikov s tajnimi podatki, ki jih je časnik pridobil od Edwarda Snowdna

Britanske oblasti so se odločile razkrivanje podatkov o nezakonitih vohunskih aktivnostih ameriške NSA, do katerih je prišlo po zaslugi žvižgača Edwarda Snowdna in člankov Glenna Greenwalda, uporabiti vsa 'zakonita' sredstva. Najprej so britanski policisti na Heathrowu ustavili in za devet ur priprli in zasliševali Davida Mirando, partnerja britanskega novinarja, nato pa so agenti tajne britanske policije obiskali še sedež Guardiana v Londonu in zahtevali, da časnik uniči vse diske, na katerih se nahajajo podatki, ki jim jih je izročil Snowden.

To so tudi dosegli – delavci Guardiana so morali pred njihovimi očmi fizično uničiti računalnike, na katerih so se nahajali sicer kriptografsko zelo zaščiteni tajni podatki. Ne gre samo za velik britanski škandal, gre za zgodovinski korak nazaj, za moralni, pravni in civilizacijski padec v zgodovino in za hud udarec obrambi pravic novinarjev in medijev, ki so največji uspeh dosegli v času objave 'Pentagonskih dokumentov', ko je ameriško Vrhovno sodišče odločilo, da od trenutka, ko tajni vladni dokumenti, ki so zelo pomembni za javnost, pridejo v roke medijem, država nima več možnosti, da bi preprečila njihovo objavo.

V Veliki Britaniji pa se je zgodilo prav to. Vse to je razkril urednik Guardiana Alan Rusbridger v članku, ki je objavljen tudi na spletni strani britanskega časnika. Kot je pojasnil, so sedež podjetja obiskali agentje vladnega urada za komunikacije, (GCHQ) podobne organizacije kot je v ZDA Nacionalna varnostna agencija (NSA). Od urednika so zahtevali, da morajo ali takoj ali predati vse Snowdnove tajne dokumente, ki jih imajo, ali pa da morajo takoj uničiti trde diske na računalnikih, na katerih so dokumenti shranjeni. Ker časniku ni preostala nobena druga možnost so se odločili za uničenje. Agentje so nato opazovali, kako so delavci Guardiana pred njihovimi očmi fizično uničili trde diske računalnikov v kletnih prostorih Guardiana, kjer so se nahajali kompromitirajoči dokumenti, ki dokazujejo, da obveščevalne službe ZDA in njenih zaveznic vsak dan nezakonito kopirajo in shranjujejo veliko večino podatkov, ki se dnevno pretakajo po svetovnem spletu.

Eden od britanskih agentov je ob koncu postopka sarkastično dejal, da lahko sedaj “odpokličemo črne helikopterje”. Vodstvo Guardiana je sicer zaposlene v britanskem uradu za komuniciranje obvestilo, da v primeru uničenja dokumentov časnik “ne bo mogel opraviti svojih novinarskih dolžnosti,” vendar so državni uradniki vztrajali pri svojih zahtevah. “Imeli ste svojo zabavo. Sedaj hočemo naše materiale nazaj. Imeli ste svojo razpravo. Ni več nobene potrebe, da napišete še karkoli več,” je bil odgovor vladnih uradnikov.

Kljub temu pa zaradi mednarodnega sodelovanja, ki ne obstaja samo med državnimi agencijami 'petih očes', oziroma držav, ki so najbolj vpletene v vohljanje za (predvsem lastnimi) državljani, britanska vlada pri tem poskusu cenzure najverjetneje ne bo uspešna. To je jasno zapisal tudi Rusbridger v svojem članku, ki je opozoril na mednarodni vidik sodelovanja med novinarji in medijskimi hišami, zaradi katerega bo še vedno mogoče nova dejstva objaviti v drugih medijih in izkoristiti “prednosti bolj svobodnih pravnih sistemov”. Številne države v svetu namreč žvižgačem omogočajo posebno zaščito, obenem pa tudi Guardian svojih razkritij ni objavil v britanskih izdajah časnikov, pač pa, paradoksalno, v ameriški izdaji, ki tudi 'fizično' ni dostopna britanskim agentom.

Omenjena akcija britanskih agentov je zato znova dokazala, da je britanski medijski sistem veliko bolj represiven od večine evropskih ureditev in, paradoksalno, celo od ameriškega, ki kljub temu, da je Snowden največ škode povzročil prav ZDA, novinarje še vedno veliko bolje ščiti pred zlorabami oblasti od britanskega, kjer se že tradicionalno 'lastništvo' dokumentov ceni veliko bolj kot 'pravica vedeti', ki jo ima javnost. Točno na to je opozoril tudi urednik Guardiana. “Gospodu iz vlade sem pojasnjeval naravo mednarodnega sodelovanja … Odkrito rečeno, nam ni potrebno, da poročamo iz Londona. Skorajda vse zgodbe o NSA so bile napisane in urejene v New Yorku. In ali se sploh zavedajo, da je novinar Glenn Greenwald živel v Braziliji?” se je vprašal Rusbridger in dodal, da je bil mož iz vlade kljub temu neoomajen ter da bo zato “eden od bizarnih trenutkov v dolgi zgodovini Guardiana” postal dogodek, ko sta dva varnostna eksperta vladnega urada za informiranje nadzorovala uničevanje trdih diskov v kleti Guardiana, samo da bi se prepričala, “da v skrivenčenih bitih kovine ni ostalo nič, kar bi bilo dovolj zanimivo da bi padlo v roke kitajskih agentov”. Po oceni Rusbridgerja je celoten incident izgledal kot “nesmiseln košček simbolizma”, ki je predvsem dokazal, da ageni “nimajo pojma o digitalni dobi”.

Omenjeni incident je še ena zaostritev v primeru razkritij Edwarda Snowdena, ki je medtem že dobil politično zatočišče v Rusiji. Britanske oblasti so očitno pritisnile na novinarja Guardiana tudi tako, da so z aretacijo njegovega partnerja Davida Mirande (na podlagi protiterorističnega zakona) na letališču Heathrow posredno razkrile njegovo zasebno življenje, kajti Miranda in Greenwald v Braziliji živita skupaj. Ob tem je Greenwald zagotovil, da bo še bolj agresivno pisal o razkritjih, da bo britanskim uradnikom še žal, ker so zaslišali njegovega partnerja, ter da bo na podlagi številnih dokumentov, ki jih ima, še podrobneje razkrival nezakonitosti britanskih tajnih služb. Tudi Guardianov urednik Alan Rusbridger je zagotovil, da bo Guardian nadaljeval s potrpežljivim, bolečim poročanjem o Snowdnovih dokumentih, vendar tega ne bomo počeli v Londonu.

Tudi zaplemba Mirandovega računalnika, telefonov, trdega diska in fotoaparata ne bo imela vpliva na Greenwaldovo delo. Ameriški viri so časniku potrdili, da je z omenjeno akcijo britanska vlada samo želela poslati sporočilo, kako zelo resni so v poskusih prikrivanja curljanja podatkov. Po oceni pravnice Eve Golinger za televizijo RT je Velika Britanija s to potezo “ogrozila celoten koncept svobode tiska”, ter ocenila, da bi to lahko privedlo do še več prikrivanja podatkov o tajnem nadzoru državljanov.

Ker se Snowdenovi dokumenti nahajajo na več lokacijah, to seveda pomeni, da akcija britanske vlade, ob tem, da je razkrila nove nezakonitosti in kršitve svobode tiska v državi, ni dosegla veliko – skoraj zagotovo pa zato lahko pričakujemo še nova razkritja Guardiana in drugih časnikov, ki bodo nadaljevali z razkrivanjem nezakonitosti.