Jagwar Ma: Howlin

Eden drznejših – če ne kar kontroverznih – sklepov, s katerimi so po letošnjem festivalu v Glastonburyju postregli britanski mediji, je bil gotovo ta, da so avstralski rockovski bendi na vseh frontah zasenčili domače junake. Vse, kar je treba vedeti o atributih avstralske rockovske institucije Nicka Cava & The Bad Seeds in o indie povzpetnikih, skupini Tame Impala, vam sicer ve povedati že vsak voznik hackneyja.

Precej manj znana pa je za zdaj sydneyjska zasedba Jagwar Ma, ki je junija letos, takrat še kot dvojec, izdala dolgometražni prvenec Howlin, s katerim je zbudila precej pozornosti. Veliko prahu so okoli mlade zasedbe resda dvignili že njeni prvi singli, pa tudi britanski rockovski bog Noel Gallagher, ki jo je v njemu lastnem slogu razglasil za »odrešenika galaksije«. Toda vsaj kar zadeva prepoznavnost, sta stvari za Jagwar Ma vsekakor pospešila nastopa (dva v enem dnevu!) na ikoničnem festivalu.

Rockovski predznak je pri elektronskem producentu Jonoju Maju, kitaristu in pevcu Gabrielu Winterfieldu ter nazadnje pridruženemu basistu in back vokalistu Jacku Freemanu sicer treba vzeti nekoliko z rezervo. Večina skladb s plošče Howlin je nastala iz zankanja, seciranja in sestavljanja elektronskih nastavkov, ki pa v končni podobi ponujajo nekakšno imitacijo ali še raje reminiscenco na rock in pop glasbo iz šestdesetih let, hipnotični plesni hedonizem iz zlatega obdobja Madchestra, pa tudi povsem sodobne elektronske plesne izpeljanke. Trojec za svoje glasbene junake šteje britanskega elektronskega wunderkinda Aphexa Twina in sonarodnjake iz skupine Tame Impala. Je pa to bolj kot neposredne glasbene vplive treba razumeti skozi prizmo brezkompromisnega odnosa do ustvarjanja, kar je še posebej hvalevredno prav pri skupini Jagwar Ma, ki se od trojice najbolj odkrito spogleduje s popom. Melodika in vokalne harmonije veliko dolgujejo zasedbi Beach Boys, kadar so zazankane, tudi Panda Bearu. V tistih bolj plesnih komadih zlahka pomislite na Caribouja ali Four Teta. Zatripano, partijaško razpoloženje počasnih, mojstrsko ukrojenih gruvov pa nesramežljivo brska po zapuščini manchestrskih velikanov Happy Mondays in Stone Roses, dasiravno se Jagwar Ma veliko raje kot z manchestrsko samodestruktivnostjo ukvarja z avstralsko (optimistično) ležernostjo. A naj vas te raznotere reference in za pop vse prej kot običajna eklektičnost ne zavedejo. Čeprav so skladbe enkrat slišati kot plod pop/rock benda in drugič kot čistokrvno ustvarjanje kakšnega spalničnega plesno-elektronskega producenta, plošča Howlin preseneti z lepo zaokroženim izrazom, ki je preprosto lasten le zasedbi Jagwar Ma. Izrazom, ki se enako dobro znajde na klubskem plesišču, velikem festivalskem odru, v domačem naslanjaču ali na plaži. Križanje elektronske in kitarske glasbe že zelo dolgo ni bilo slišati tako dobro!