Živeti in umreti na Bližnjem vzhodu

Ljudje na Bližnjem vzhodu živijo in umirajo, ne da bi vedeli, kdo jih ubija

Zastrupljanje s kemičnim orožjem, ulični poboji, bombardiranje mošej. Zdi se, kot da nobena država na Bližnjem vzhodu ne more več uživati blagoslova miru. Medtem ko običajno umirjeni, izobraženi in sekularni Egipčani svoje sodržavljane kličejo 'teroristi', Muslimanska bratovščina pa ima milijone podpornikov, se bratomorna vojna v Siriji naglo širi v Libanon. Vsak četrti prebivalec Libanona je sedaj Sirijec.

Z uporabo kemičnega orožja na obrobju Damaska je Sirija prestopila novo 'rdečo črto' zahoda, a še zmeraj se Washington in London odzivata le z besedami. Ni čudno, da vodja Druzov v Libanonu Walid Jumblatt govori o »banalnosti zla«. Odziv zahoda tako na razmere v Kairu kot Damasku je oblika 'banaliziranja' nasilja. Še posebej skrb zbujajoče je, da je družba v arabskem svetu tako kmalu po revolucijah, ki so jih v Ameriki 'banalno' poimenovali arabska pomlad, postala strah zbujajoče popačena. Celotno arabsko prebujenje kot masovno prizadevanje za dostojanstvo in pravico kar naenkrat poganja strupene gobe, ki smrdijo po mrtvašnici, v Independentu piše komentator Robert Fisk.

Vsakdo na Bližnjem vzhodu je postal študent človeške neumnosti. Pod vplivom praznih besed nekdanjega predsednika ZDA Georga Busha se vsi v regiji danes borijo proti 'terorju', terorju vlade, terorju vojske, terorju Muslimanske brastovščine, terorju Al Kajde, terorju policije, terorju salafistov, terorju Hezbolaha. Mogoče nam je oprostiti, ker verjamemo, da je arabski svet v procesu spreminjanja osebnosti brez upanja na izboljšanje. Fisk je to napisal v zaključku zgodbe o mladem Egipčanu, ki so ga policisti v Kairu aretirali zato, ker je nosil brado. Ko so ga spustili in poslali domov, so ga starši prepričali, da si je brado obril. Že naslednji dan je spet zašel v težave, ko je policija ugotovila, da njegov obraz s pobrito brado ne ustreza fotografiji na njegovi osebni izkaznici, na kateri je upodobljen z brado.

Robert Fisk meni, da imajo grozovite tragedije v državah Bližnjega vzhoda različne razloge. V Siriji je bil edini cilj stranke Baath njeno preživetje, ta cilj je pred njeno dolžnostjo, da skrbi za ljudi, zato se je bala, da se bo ob soočenju z mirnimi protesti sesula. Oborožena vstaje je bila zato zmota. V Egiptu verjetno obstaja bolj spletkarski razlog za 'diktaturo' Muslimanske bratovščine in posledično vojaški udar, čeprav poteka skupaj z drugimi upori.

»To so napake generacije, ki je odrasla s 'socialnimi mediji', akutalnosti interneta, lahkotnosti masovnega komuniciranja,« piše Izraelski filozof Uri Avnery. To je po njegovih besedah spodbudilo občutek okrepitve moči brez truda, možnosti za spremembe brez napornega procesa organizacije množic, vzpostavljanja politične moči, ideologije, vodenja in strank. Ko so Egipčani naenkrat dobili poštene volitve, je »ta amorfna masa mladih ljudi bila soočena z močjo, ki je sami niso imeli: organizacija, disciplina, ideologija, vodenje, izkušnje, povezanost – z Muslimansko bratovščino«.

Policisti, ki so na ulicah Kaira pobijali z namenom, da bi uničili proteste Bratovščine, so na novih zastavah na svojih vozilih imeli napis 'ljudska policija'. Robert Fisk pojasnjuje, da so policisti spet na strani 'ljudi', ker so oni in vojska edini, ki lahko uničijo organizacijo Bratovščine. A to jim ne bo uspelo. Bratovščina bo šla v ilegalo, v tem primeru se nekateri Egipčani močno bojijo nasilja v Kairu – proti kristjanom, proti muslimanom, proti nedolžnim. 'Ljudstvo' bo za to nasilje krivilo Bratovščino, ta pa varnostne službe.

Enako velja za konflikte v drugih arabskih državah. Kdo je podtaknil bombo pod avto, ki ga je razneslo v delu Bejruta, kjer ima Hezbolah pisarne? Salafisti, ki jih je vse več v Tripoliju? Oni to zanikajo. Kdo je bombardiral dve mošeji? Hezbolah? Ta to zanika. Kdo je uporabil kemično orožje v Damasku? Vlada? Ta to zanika. Ali uporniki? Ti to zanikajo. V Iraku vsi zanikajo odgovornost za bombne napade, ki so spet vsakdan. Za vsak najmanjši izbruh nasilja v Bahreinu kralj obtoži Iran, ta pa to zanika. Uboj tunizijskih politikov? Gotovo so to naredili Salafisti. Ti so zanikajo. Ljudje na Bližnjem vzhodu ne živijo samo v pomanjkanju blagoslova miru, oni živijo in umirajo, ne da bi vedeli, kdo jih ubija, zaključuje Robert Fisk.