Brezzoba zunanjepolitična služba EU

Predsednika vlad Srbije in Kosova Ivica Dačić in Hashim Thaci sta v Bruslju nadaljevala dialog za normalizacijo odnosov pod visoke zunanjepolitične predstavnice EU Catherine Ashton. Ta dialog je ena od njenih najpomembnejših nalog in v bistvu tudi najbolj uspešna, čeprav je večina dogovorov še vedno na papirju. Evropska zunanjepolitična služba in mesto visoke zunanjepolitične predstavnice, ki se zaradi nasprotovanja Velike Britanije ne imenuje zunanja ministrica EU, je bila z lizbonsko pogodbo vzpostavljena z namenom, da bi EU lahko učinkoviteje pomagala reševati krize po svetu. A po štirih letih uspehov tako rekoč nima.

Krivdo za to je najlažje pripisati Catherine Ashton, ki je ne v EU ne po svetu pred imenovanjem za visoko zunanjepolitično predstavnico nihče ni poznal in nima karizme. Dejansko pa so glavni krivci države članice, zlasti velike, ki zunanje politike nočejo izpustiti iz rok. Ravnokar so aktualne razprave, kako naj mednarodna skupnost ukrepa za končanje konflikta in pobijanja ljudi v Siriji. Zunanji ministri EU so s sklepi, ki so jih sprejeli na izrednem zasedanju prejšnji teden, vnovič pokazali le, da se tako rekoč nič ne morejo dogovoriti in da ima vsaka članica svoje račune. V takšnih razmerah skupne zunanje politike EU ne more biti in tudi če bi visoki zunanjepolitični predstavnik bil Super Man, rezultati ne bi bili drugačni. Tudi zato ne, ker je dolžan poslušati Evropsko komisijo, države članice in Evropski parlament, ti pa imajo vsak svoje stališče.

Zunanji ministri držav zunaj EU, zlasti pa velesil, sedaj sicer vedo, da je Catherine Ashton po funkciji tista oseba, ki jo v Bruslju lahko pokličejo, ko gre za zunanjepolitična vprašanja, a vedo tudi, da jim njena stališča nič ne pomagajo, če ne pokličejo vsaj še v London, Berlin in Pariz, kjer pa pogosto slišijo povsem različna stališča.

Konzularno zaščito za državljane EU v državah, kjer nimajo lastnih veleposlaništev in konzularnih pisarn, bi lahko zato uredili veliko ceneje kot z vzpostavljanjem drage brezzobe zunanjepolitične službe. V Bruselj kriza res še ni prišla. Vprašanje je, zakaj v Bruslju nihče noče nič slišati, da bi zunanjepolitično službo in mesto visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU preprosto ukinili? Zato, ker bi morali ukiniti tudi dobro plačana mesta veleposlanikov EU v tujini in mesta diplomatov na veleposlaništvih.

Zagovorniki teh veleposlaništev seveda trdijo, da opravljajo pomembno in odgovorno delo, ki je večinoma očem skrito, zlasti pri reševanju različnih sporov, kot so recimo spori s Kitajsko o dumpingu. Delno to gotovo drži, a vendarle so ključne odločitve sprejete na najvišji ravni, glavni sestanki za pripravo teh dogovorov pa potekajo v Bruslju.

Spomladi prihodnje leto so volitve v Evropski parlament. Te volitve na to, ali bo zunanjepolitična služba EU ostala ali ne, neposredno ne bodo vplivale. Pravna podlaga za delovanje te službe in funkcijo visoke zunanjepolitične predstavnice je lizbonska pogodba. O spremembah te pogodbe pa odločajo države članice oziroma njihovi voditelji. Da bi jo odprli zgolj za to, da bi ukinili zunanjepolitično službo, ker ni izpolnila ciljev, ne pride v poštev, saj ima vsaka država članica v žepu svoje predloge, ki jih bo v zameno za soglasje s predlaganimi spremembami skušala vsiliti. Spremembe evropske pogodbe se namreč sprejemajo s soglasjem vseh držav članic in pogajanja za vsako spremembo trajajo več let.

Zunanjepolitična služba je vsekakor tema ki bi jo morali odpreti v razpravah z volivci in s kandidati za evropske poslance in predsednika Evropske komisije v kampanji za prihodnje evropske volitve, čeprav Evropska komisija in Evropski parlament nimata ključne vloge pri spremembah evropske pogodbe. Lahko pa na podlagi stališč volivcev pripravita vsaj predloge za spremembe. Če obljube ne bi uresničili, bi jih volivci na prihodnjih volitvah lahko kaznovali, kar velja predvsem za predsednika Evropske komisije, ki bo prihodnje leto predvidoma prvič imenovan na podlagi izida evropskih volitev.