Iz Monitorja: Skopost v informatiki

Skopost ni lepa čednost. Resda je povod za nešteto zabavnih šal, a ko se enkrat znajdemo na udaru z njo opremljenih ljudi, nam ni do smeha. Od nekdaj opažam, da je v naši stroki skopost pogost pojav. Kaj botruje temu, mi do zdaj ni uspelo ugotoviti. Dozdeva se mi, da smo zanjo precej krivi informatiki sami.

Danes bi rad izpostavil problem, ki me tare že vse od dneva, ko sem stopil na poklicno pot. Ne bom razpredal, kako so me ob odločitvi, da bom računalnikar, vsi trepljali po hrbtu, češ prava odločitev, zate bo služb, kolikor boš hotel. Podobno, kot so v času, ko sem jaz iskal službo, hvalili one, ki so si izbrali arhitekturo. Ti bržkone danes, ko arhitekti le s težavo najdejo zaposlitev, na prestol najboljše izbire postavljajo spet tretje. Ne, tako svetovanje na mojo pot ni imelo vpliva. V informatiko sem se podal, ker sem ljubil elektronske igračke. Rad sem jih programiral, preučeval in se z njimi igral. Zato mi ni bilo težko, ko služba ni kar padla z neba, ko je bilo treba iti čez čas na svoje in, navsezadnje, ko se je zaradi krize zategnil pas.

Težava, ki bi jo rad predstavil, je malo cenjeno računalniško delo oziroma znanje. Saj vem, vsi imamo mladoletnega soseda, ki računalnike diha in zastonj opravi čuda stvari. Ali pa prijatelja, sodelavca, znanca, ki računalniško zagato rad odpravi za protiuslugo ali zgolj za druženje z nami. Vse lepo in prav, a ko ti stranka, ki jo bojda na daleč poznaš (prisežem, v življenju je še nisem videl), po dvajsetminutnem opravilu, ki bi bržkone trajalo precej več, ko ne bi imel za sabo dvomestnega števila let izkušenj, na ramo položi roko in reče, da bosta drugič poračunala, ko bo kaj več, ti enostavno prekipi. Naj dvigne roko avtomehanik, ki se mu je že zgodilo kaj podobnega!

Očitno je pomoč informatika nekaj, kar vsi privzeto pričakujejo. Za mesečni pavšal v obliki čokolade (po možnosti Merci) vzdržujemo računalnike, tiskalnike, omrežje, telefone, televizorje in še kaj, družini, prijateljem in najbolj daljnim znancem, kar se jih človek spomni. Imel sem primer bežnega znanca, ki je slišal zame na tenisu in me povabil, da mu na pravkar zgrajeni hiši uredim nadzor s kamerami. Ko sem prišel do uro oddaljene vile z bazenom, me je čakalo pol dneva meritev in drobnih opravil, ki se jih je po nadzoru hlepeči lastnik spotoma spomnil. Medtem ko sem med drugim ugotavljal, koliko kamer bo treba, kako bodo povezane in kakšna dolžina kabla bo potrebna za projekt, sem mu (po njegovih besedah) mimogrede odstranil virus v sinovem računalniku, zaradi katerega se sistem prej sploh ni zagnal, postavil hišni kino in televizor povezal z osrednjim PCjem ter mu speljal zvočnike še na teraso, da bo ob piknikih lahko poslušal dalmatinske klape. Ko sem se pozno ponoči odpravljal domov, sem zaradi utrujenosti bržčas preslišal njegov: »Koliko sem dolžen?« Ni važno, sem si mislil, saj bova še nekaj časa zvezana v skupnem projektu. Za vsak primer sem mu naslednji dan, ko me je že četrtič vprašal, kdaj pridem nadaljevat delo, natvezel zgodbo o svojem težkem položaju. Partnerka je pravkar odprla odvetniško pisarno in za zdaj družini prinaša zgolj stroške, zato se moram jaz posebej posvetiti strankam, ki plačajo. Nekaj časa me je čudno gledal, nato se je zasmejal, me lopnil po hrbtu in dejal: »Se ne mudi. Ko boš imel čas, pa pridi!«

Zavedam se, da smo za nastali položaj delno krivi sami računalnikarji. Premalo cenimo sebe in svoje znanje. Nekoč mi je popravljavec koles za nastavitev kolesa, opravljeno v petih sekundah, zaračunal takratnih 500 din. Privil je zgolj en sam vijak! Ko sem mu rekel, da se mi zdi poteza precej draga, je zabrusil: »Dečko, treba je vedeti, kateri vijak moraš priviti!« In točno tako je! Kaj mi pomaga mojster, ki se bo tri ure ukvarjal z mojim kolesom. Dal mu bom najbrž še več denarja, obenem pa zapravil tri ure svojega časa, oziroma bom dlje brez kolesa. Zakaj je še vedno vrednejši vzdrževalec računalnika, ki stranki vsak teden popravlja računalnik, kot tisti, ki ga ni že vse leto, mašina pa še vedno deluje? Priljubljena ugotovitev je, da se slednjega tako ali tako brez zveze plačuje.

Prejšnji teden sem obiskal najpremožnejšega človeka, kar ga osebno poznam. V stekleno palačo, ki mu igra vlogo pisarne, sem vstopil s povsem poštenim namenom, želel sem preveriti omrežje po udaru strele. Nisem vedel, da delam račune brez krčmarja, saj me je direktor spustil k sebi povsem iz drugega razloga. Slišal je, da smo v Monitorju objavili članek, kako naraščaj v sodobnem domu obvarovati pred nevarnostmi iz spleta. Ker sem tisti članek sam spisal, sem mu domnevo lahko potrdil iz prve roke. Vidno zadovoljen z odgovorom mi je razložil, da ima tudi sam dva otroka s kupom v splet povezanih naprav in bi ga tako čtivo zanimalo. Nekako sem se še izmaknil odgovoru in tisti dan odnesel celo kožo, nato pa mi je človek teden dni pisal elektronska in SMS sporočila, če bi mu obljubljeni članek čim prej »zrihtal«. Ko sem naslednjič prišel v njegovo pisarno, me je stisnil v kot in obtožil, da sem pozabil nanj. Rekel sem mu, da bo članek tako ali tako na voljo brezplačno v spletu čez mesec dni. Vztrajal je, da tako dolgo ne more čakati. Znorel sem. Ko sem mu med petminutnim monologom izlil ves gnev, ki se mi je nabral z leti, in ga v isti sapi poučil, da je revija v vsaki trafiki na voljo za manj kot pet evrov, vem, da sem pljunil v lastno skledo. Kljub temu da bogate stranke nimam več, bi še enkrat storil isto.

Komentar je objavljen v reviji Monitor.