Neodomobranci

»Korenčanova mesarija je enonadstropna stavba v Spodnjem Logatcu. Klavnica, v kateri je tik po vojni mučil domobrance, je velika štiri krat pet metrov,« je pripovedovala Antonija Kogovšek v knjigi Odprti grobovi, ki jo je uredil Franc Ižanec in je izšla leta 1970 v Argentini. »V tej klavnici je Korenčan s svojimi pomočniki mučil domobrance, ki so ostali doma. Brezsrčno jih je s pomočjo terencev iz Notranjske obešal kot živino na mesarske kljuke. Ko jih je rezal iz kože, je pred mesarijo igrala harmonika, da je prevpila glasove mučencev.«

Kot je širši slovenski javnosti razkrila Mladina leta 1990, so osvoboditelji v okolici Logatca po vojni s prevaro zbrali nekdanje domobrance in jih pobili v omenjeni klavnici. To so bili ljudje, ki so z domobranci večinoma sodelovali po sili razmer, zato tudi ob koncu vojne niso pobegnili. Nekateri domačini so prepričani, da so iz njih delali krvavice.

Samo iz Rovt, ki imajo danes okoli devetsto prebivalcev, naj bi v klavnico odpeljali osemdeset moških. Avgusta 1993 so Rovtarji ob cerkvi sv. Mihaela v središču vasi postavili farne plošče, na katerih so imena teh in drugih, ki so bili umorjeni po vojni, ter napis: »Tu bereš imena 212 faranov, žrtev komunizma. Niso padli v boju, bili so pomorjeni po končani II. svetovni vojni leta 1945–1946. Ne ve se, kje so njihovi grobovi, zato jih s spoštovanjem sprejema domači kraj. Nikoli ne smemo pozabiti njihovih imen in trpljenja.« Odkritja plošč se je udeležil tudi takratni obrambni minister Janez Janša s častno četo slovenske vojske.

Opomin na poti

Prejšnjo nedeljo so v Rovtah obeležili dvajseto obletnico tega dogodka in so spet vljudno povabili Janšo, zdaj že dvakratnega nekdanjega premiera. Hkrati so obeležili tudi sedemdeset let domobranstva v Sloveniji in Rovtah ter evropski dan spomina na žrtve vseh avtoritarnih in totalitarnih režimov.

Slovesnosti se je udeležilo veliko ljudi iz drugih krajev, in tako so na sredi vzpenjajoče se in ovinkaste nekaj kilometrov dolge ceste od Logatca do Rovt mnogi videli zastave socialistične republike Slovenije ter Sovjetske zvez ter napise »Kolaboracija je zločin«. Držali so jih predstavniki nekaterih civilnih združenj in neparlamentarne stranke TRS, ki so se zbrali ob spomeniku trinajstim neznanim padlim partizanom na Židovniku.

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec, za katerim so stali borčevski praporščaki, je povedal, da »v novejši zgodovini Evrope ne pomnimo, da bi bil pietetni spomin na mrtve neposredno zlorabljen za slavljenje domobranstva kot takega«. Dan pozneje je nekdo spomenik »nepoznanim tovarišem« snel s skale, na katero je bil pritrjen.

V Rovtah in v njihovi bližini živijo ljudje, ki so pred sedemdesetimi letih izgubili sorodnike, pa še danes ne vedo, kje so njihova trupla. V teh krajih je takrat umrla skoraj petina prebivalstva.

Janša kliče v boj

Ko so nas v Rovtah prepoznali kot novinarje, so nas najprej vprašali, ali smo posneli »tiste cigane na cesti«. Po oceni Hieronima Kavčiča iz Spominskega odbora farnih plošč Rovte, ki je skupaj s krajevno skupnostjo organiziral dogodek, se je v Rovtah zbralo okoli tisoč petsto ljudi. »Če bi bilo lepo vreme, bi zmanjkalo prostora,« je komentirala ena od udeleženk. V nasprotju z napovedmi je sicer že zjutraj nehalo deževati, je pa gosta megla ovirala že pogled čez vas, kaj šele na Julijce, ki se vidijo ob lepem vremenu.

Prvi govor s tovornjaka, ki je v nedeljo v Rovtah služil kot oder, je imel logaški župan Berto Menard in najprej se mu je zdelo treba izreči opozorilo: »Glede na to, da je veliko zanimanja … mora biti vsaka beseda premišljena in prav izrečena z vsemi pikicami in vejicami, da dobi tisti pomen, ki ga želimo danes izkazati, predvsem pa, da se poudari resnica in tudi pravičnost in sprava.«

Tega se je držala tudi naslednja govornica, podpredsednica Nove Slovenije Iva Dimic. Ampak ljudje niso prišli poslušat podpredsednice Nove Slovenije ali logaškega župana ter zadržanih govorov o vzajemnem odpuščanju krivic in počasnem, a vztrajnem uveljavljanju resnice. Prišli so zaradi Janeza Janše.

Ploskali so mu, ko je po maši stopil iz cerkve, ko se je vzpenjal na tovornjak in med govorom. Z aplavzom so ga prekinili osemkrat.

Govor je na primer moral ustaviti po besedah, da »tisti, ki so že pred okupacijo dve leti kolaborirali tako s Stalinom kot s Hitlerjem, nimajo nobene moralne pravice drugim očitati kolaboracijo«, in ko je pojasnil, da so »državljansko vojno povzročili komunisti in to načrtno, zato da bi lahko prevzeli oblast, ki je sicer na svobodnih volitvah nikoli ne bi dobili«.

Največ navdušenja je povzročil komentar, da v Sloveniji vladajo preddemokratične strukture, za katere je izraz »strici iz ozadja« olepševalnica, saj bi morali tej »na genocidu in privilegijih ukoreninjeni strukturi« spet reči udbomafija. »Ta duši našo svobodo in naš razvoj, vrača totalitarno ideologijo in simbole, načrtno ustvarja protislovensko in protievropsko ozračje, mlade in podjetne ponovno naganja iz države ter iz samostojne Slovenije ustvarja raj za balkansko narkomafijo.«

Nazadnje je pozval k odporu, s katerim se ne sme odlašati še nekaj let, mesecev ali dni. »Ne,« je ukazal Janša, »začeti se mora takoj. Danes. In vsak naj naredi tisto, kar more«.

Za njim je Ivan Pavlič prebral govor zaradi bolezni odsotnega predsednika Nove Zaveze Justina Stanovnika, v katerem je pozval Slovenijo k vstopu v odraslost, kritičen pa je bil predvsem do Britancev, saj da bi se morali že končno opravičiti za vrnitev domobrancev iz Koroške. Med njegovim govorom so mnogi odšli, tisti, ki so ostali, pa so začeli klepetati. Res pa je, da je dolžina besedila tudi govorca presenetila, saj je vmes ugotovil, da bi ga raje dokončal sede.

Na koncu programa je zbor zapel domobransko himno Moja domovina, potem pa so začeli ljudje pristopati k Janši, se z njim rokovali in mu izražali zahvale ter namenjali spodbudne besede. Drugi so glasno vzklikali, »Janša, Janša …«

Cerkev kliče v boj

Janševemu nastopu je bil v nedeljo po sporočilu najbolj soroden nastop nekdanjega dekana teološke fakultete dr. Janeza Juhanta, ki je imel glavno besedo pri maši, s katero se je začela slovesnost v Rovtah. Domobranci, je izpostavil, so se »zavedali, da čuvajo ne le dom in rod, pač pa so proti svoji volji postali branik krščanskih izročil, vsega, kar so ohranjali rodovi pred njimi«.

Pohvalil je ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana in druge »prisebne duhove, ki so čutili, kaj prihaja nad naš narod. Iz te globoke, krščanske in človeške prisebnosti niso nehali opozarjati in svariti pred grozečo nevarnostjo, a so to svojo zvestobo izročilom s številnimi drugimi žrtvami plačali z mučeniško krvjo, prezirom in poskusi izbrisa iz narodovega spomina«.

Podobno kot Janša je tudi Juhant menil, da je za grozodejstva kriva »zarota zla« med komunizmom in nacizmom. In malo bolj zadržano kot Janša je tudi on opozarjal na »spletkarje«, ki tudi danes »zase in za svoje privilegije teptajo resnico, pravičnost in človekovo dostojanstvo«.

»Kljub temu da sodbo prepuščamo bogu, nam apostol veleva, da, če hočemo odrešenje, se moramo do krvi izogibati grehu. Tako je ravnala večina vaših rojakov in vseh drugih žrtev, ki se jih spominjamo te dni. Obenem pa je treba tudi zdaj čuti pred vrati ter po svoji vesti in krščanski dolžnosti braniti resnico ter se zavzemati za pravičnost med nami,« je pozival k odporu.

V nedeljo je bila na Rovtah med občinstvom tudi skupina petih mladih neonacistov. Ploskali so istemu govorniku kot ostali in ob istih delih njegovega govora.

Zarota zla

Večina zgodovinarjev ne pristaja na interpretacijo rimskokatoliške cerkve, po kateri se je ta upirala komunizmu zaradi pakta Sovjetske zveze z nacistično Nemčijo, v začetku vojne v Sloveniji pa se je izkazalo, da je komunizem za Slovence nevarnejši in je zato cerkev začela taktično sodelovati s fašisti in nacisti.

Cerkev je že mnogo pred vojno izbrala stran in ta ni nasprotovala združenemu zlu komunizma in nacizma, ampak samo komunizmu. Po mašah se je takrat zmolil še en očenaš z dodatkom, »Bog reši Rusijo komunizma«, ne pa recimo »Bog reši Primorsko fašizma«, kakor je pred leti izpostavil nekdanji (prisilno mobilizirani) domobranec Stane Kirn.

Bivši organist v šentjernejski župniji Branko Mahne je leta 2010 za Mladino dejal, da so ga po šolanju na orglarski šoli poslali na »versko utrjevanje«, na katerem so otroke učili, da bi smrt ob boju proti komunizmu pomenila gotovo pot v nebesa. To sicer ni potrjeno. Neizpodbitno pa je, da škof Rožman takoj po italijanski zasedbi Ljubljane pisal fašističnemu diktatorju Benitu Mussoliniju in mu izražal »popolno lojalnost« ter prosil Boga, »da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva«. Pozneje je fašistična oblast, medtem ko je na Rabu izvajala genocid nad Slovenci, Rožmana predstavljal svojim duhovnikom kot vzor militantnega klerika.

Nasilje, ki so ga partizani že leta 1942 izvajali nad slovenskimi dejanskimi in domnevnimi izdajalci, je gotovo prispevalo k mobiliziranju v vaške straže. Partizani, Narodna zaščita in VOS so okoli 900 Slovencev pobili še pred julijem 1942, je ugotovil Inštitut za novejšo zgodovino, torej še preden je v Šentjoštu, ki je od Rovt oddaljen le nekaj minut vožnje, nastala prva legalna vaška straža v Sloveniji.

A ne glede na to je nekaj jasno: obeleževanje ustanovitve domobranstva je nesprejemljivo, saj se s tem obeležuje samo trenutek, ko je protipartizanska (ali, če hočete, protirevolucionarna) stran postala del vojske tretjega rajha in zelo povečala učinkovitost pobijanja svojih nasprotnikov.

Domobranska vojska ne glede na današnje trditve sicer ni »slovenska ideja«. Slovenska domobranska legija je bila ustanovljena 24. septembra 1943 s strani Nemčije kot Slovenische Landwehr. Pod vodstvom nemškega generala Erwina Rösenerja je opravljala naloge okupatorske vojske.

Leta 1943 je protipartizanska stran ubila 1013 Slovencev, leta 1944 pa 3686 ali tisoč več kot partizani. Seveda je daleč največ žrtev med Slovenci povzročil okupator, daleč najpogosteje pa so umirali partizani in civilisti. To velja tudi ob upoštevanju povojnih pobojev.

Somišljeniki neonacistov

V Rovtah in v njihovi bližini živijo ljudje, ki so pred sedemdesetimi letih izgubili sorodnike, pa še danes ne vedo, kje so njihova trupla. V teh krajih je v vojni, predvsem pa v mesecih po njej, umrla skoraj petina prebivalstva. Čeprav so to verne vasi, kjer so imeli vedno veliko otrok, se je v številnih družinah prvi otrok po vojni rodil šele sredi petdesetih let.

Socializem je bil do njih okruten še desetletja po tem, predvsem tako, da jim je onemogočal razvoj. V Šentjoštu, ki je deset minut vožnje od Rovt, so na primer cesto do vasi lahko asfaltirali šele po osamosvojitvi. Razumljivo je, da so dovzetni za pripovedi o tem, da je še danes komunizem kriv za vse težave in da se mu je treba takoj upreti, preden povzroči še več škode.

Ljudje v Rovtah in drugih krajih s podobno usodo nimajo samo pravice, da obeležujejo spomin na pobite sorodnike in sokrajane. To je njihova dolžnost. Ampak to, čemur ploskajo med govori, s katerimi Janša in cerkev izkoriščata tragedije njihovih družin za lastne sebične interese, ni samo rehabilitacija domobranstva, to je aktualizacija idej, s katerimi so škofi, duhovniki in politiki motivirali domobrance med državljansko vojno in opravičevali sodelovanje z okupatorjem. To pa ima le eno poimenovanje: neodomobranstvo.

Ko so v Rovtah leta 1993 postavljali farne plošče za ubite v povojnih pobojih, niso obeležili ustanovitve domobranstva, čeprav je bila takrat njena petdeseta obletnica. In tudi v Šentjoštu, kjer se hvalijo, da so bili na domobranstvo vedno ponosni, so bile po dolgih letih obeleževanja ustanovitve prve vaške straže letos na slovesnosti prvič domobranske uniforme in zastave.

V opozorilo bi jim moralo biti dovolj že dejstvo, da je bila v nedeljo na Rovtah med občinstvom tudi skupina petih mladih neonacistov. Ploskali so istemu govorniku kot ostali in ob istih delih njegovega govora.