Padle večne resnice

Sociolog Miran Lavrič, docent na mariborski Filozofski fakulteti, je bil pred tremi leti vodja raziskave Mladina 2010. V njej je ekipa devetih raziskovalcev ugotovila, da imajo slovenski mladi kar nekaj težav pri prehajanju na trg dela, kar vpliva tudi na njihovo zmožnost samostojnega življenja in ustvarjanja družine. Urad za mladino je tudi na podlagi te raziskave mladih, starih od 15 do 29 let, pripravil nacionalni program za mlade, ki bo prvi tovrstni strateški dokument pri nas in s pomočjo katerega bo vlada poskušala reševati težave, ki jih je zaznala Lavričeva ekipa.

»Mama mi je vedno govorila, uči se, da ne boš čistilka. Zdaj pa vidim, da bi bilo mogoče bolje, če bi bila čistilka.« To je bil odgovor brezposelne diplomantke Maje, ene od anketirank v raziskavi Mladina 2010, ki ste jo pripravili skupaj s kolegi. Kako si razložiti tak odgovor?

To, kar se dogaja Maji, je značilno za veliko mladih v Sloveniji in je predvsem posledica silovite ekspanzije terciarnega izobraževanja, ki smo jo imeli v zadnjih 20 letih. Zelo zares smo vzeli enega od ciljev lizbonske pogodbe – da bomo v starostni skupini od 30 do 34 let imeli 40 odstotkov terciarno izobraženih. Tej ekspanziji pa financiranje visokega šolstva niti približno ni sledilo. Na ravni EU sodimo med države, ki dejavnosti terciarnega izobraževanja namenjajo najmanj sredstev. Po drugi strani pa smo po sredstvih za socialne izdatke, povezane s študijem, v EU pri vrhu. Vzpostavili smo torej socialno zelo ugoden status študenta, ki je privabil mlade v študij, ampak prišli v stanje, ko imamo veliko diplomantov, med katerimi jih je po mojem mnenju kar precejšnje število vprašljive kakovosti in za katere na trgu dela ni prostora. V tej situaciji nas je ujela še gospodarska kriza, ki je vse še poslabšala.

Se bo zaradi spremenjenih razmer število študentov zmanjšalo?

Razpoloženje do študija se zagotovo spreminja. Pokazalo se je, da računica, »če bom pridno študiral, si bom zagotovil dolgoročno blaginjo«, enostavno ne drži več. Prednost diplomantov pred nediplomanti se je v zadnjih desetih letih izrazito zmanjšala. Še vedno imajo sicer prednost glede verjetnosti brezposelnosti in pri plačah, a je ta bistveno manjša kot pred leti. Mnogi so razočarani, mladi to vidijo, njihovi starši to vidijo, in gotovo je danes odločanje za študij bolj premišljeno. Zato lahko pričakujemo zmanjšanje vpisov na terciarno raven izobraževanja.

Če zasledujemo t. i. družbo znanja, to ni ravno dobro ...

Mislim, da je pomembno imeti predvsem dobre diplomante in ne veliko njih. Treba je najti ustrezno ravnotežje med kvantiteto in kvaliteto. Nemčijo imamo zdaj za uspešno družbo, a imajo oni le dobro petino mladih vključenih v terciarno izobraževanje, mi pa približno polovico. Količina mladih, ki hodijo na univerzo, ni nujno indikator uspešne družbe znanja. Znanje mora vendarle biti kakovostno, kar pri nas vedno ne drži. Ocenjevati kakovost je sicer težko, ampak lahko bi bila njena kazalca denimo stopnja zaposljivosti diplomantov ali višina njihove povprečne plače, s čimer se običajno hvalijo ugledne univerze po svetu. Strinjam pa se s tistimi, ki pravijo, da je padec kakovosti predvsem posledica varčevanja pri financiranju izvajanja terciarnega izobraževanja, v manjši meri pa zgolj hitre rasti števila študentov.

V kratkem bo sprejet nacionalni program za mladino, ki je bil pripravljen tudi na podlagi raziskave Mladina 2010. Je intervencija države nujna?

Predvsem je zelo smiselna. Brezposelnost mladih je sicer problem makroekonomske narave. Na ravni OECD je stopnja brezposelnosti mladih v primerjavi s stopnjo odraslih brezposelnih 2,8-krat višja, pri nas pa 2,6-krat. Nimamo torej nekega specifičnega problema z mladimi, ampak je problem splošna brezposelnost, na katero mladinska politika nima omembe vrednega vpliva.

Po drugi strani pa so mladi ključen vir slovenske družbe, njihovo število hitro upada, vanje je bilo prek izobraževanja veliko vloženega, in bila bi prava nacionalna katastrofa, če bi jih zdaj preprosto prepustili trenutnim neugodnim razmeram na trgu dela.

Omeniti je treba podatek, ki kaže, da se za mlade na področju zaposlovanja morda obetajo boljši časi: zelo velika generacija t. i. baby-boomerjev prihaja v starost od 60 do 65 let in ravno prihajamo v obdobje, ko bo število upokojenih v enem letu večje od števila mladih, ki prihajajo na trg dela. Zato bi se moralo stanje mladih na trgu dela popraviti, tudi če se makroekonomska slika Slovenije bistveno ne bo izboljšala.

Pomembno je torej, da mladinska politika z intervencijami v tem prehodnem obdobju mlade spodbuja v razne dejavnosti, jim sofinancira pripravništvo in se z njimi ukvarja tudi na druge načine, ki so predvideni v nacionalnem programu za mladino.

Zelo velika generacija t. i. baby-boomerjev prihaja v starost od 60 do 65 let in ravno prihajamo v obdobje, ko bo število upokojenih v enem letu večje od števila mladih, ki prihajajo na trg dela

Eden takih načinov spodbujanja aktivnosti mladih je ukrep, da bi se poleg formalnega izobraževanja upoštevalo tudi neformalno. To naj bi izboljšalo tudi njihovo pripravljenost na nestanovitne ekonomske in socialne razmere.

Imamo veliko število visoko izobraženih, predvsem mladih, in obstaja potreba po podrobnejši diferenciaciji med njimi. Dodatni selekcijski mehanizmi so z vidika delodajalca gotovo dobrodošli. Pa tudi z vidika mladih, ki običajno nimajo dosti delovnih izkušenj, saj lahko to kompenzirajo z neformalnim izobraževanjem in tako izboljšujejo svojo konkurenčnost.

Bojim se le, kako bo z izvedbo. Vemo, da so bili tudi na ravni najvišje politike primeri, ko so ljudje ponarejali certifikate iz formalnega izobraževanja. Skrbi me, kako bo v tej naši družbi, kjer se vsi poznamo, z zanesljivostjo neformalnih potrdil. Vsakdo ima kakšnega »strica«, ki mu lahko tak certifikat priskrbi. In če bo takšnih veliko, bodo delodajalci neformalna znanja ignorirali.

Omenili ste poznanstva. Na prvem svetovanju na zavodu za zaposlovanje mi je bilo rečeno, da je kar 85 odstotkov zaposlitev dobljenih prek znancev. Čemu potem sploh izobraževanje in drugi državni ukrepi?

Dejstvo je, da je izobrazba prvi pogoj, ki si ga delodajalci že zamislijo, ko iščejo sodelavca. Igrajo pa poznanstva po tem zelo pomembno vlogo. Prav zdaj izvajamo raziskavo na reprezentativnem vzorcu slovenske mladine, ki kaže, da v Sloveniji – v primerjavi z mladino s Kosova in na Hrvaškem, kjer se vzporedno dela raziskava – mladi ocenjujejo, da so poznanstva daleč najpomembnejša. In to bistveno bolj kot na Kosovu ali na Hrvaškem. Deloma imamo tukaj opravka s pretiranim negativnim stereotipom in razočaranostjo zaradi neugodnih razmer, v katerih smo se znašli. A tudi druge analize jasno kažejo, da je v Sloveniji socialna omreženost zelo pomembna in da se po tem kanalu realizira veliko zaposlitev.

Seveda ima to negativne elemente, ampak ni vse zgolj negativno. Socialno omrežje posameznika kaže na njegove socialne veščine. Tisti, ki so bolje socialno omreženi, imajo nekatere veščine, ki običajno koristijo tudi delodajalcu.

Volonterska pripravništva in vse prekarne oblike zaposlovanja lahko mladi prenašajo le zaradi podpore domačih. Tisti, ki te podpore nimajo, so v resnično neugodnem položaju.

Še za eno vrednoto bi lahko rekli, da je pri nas v porastu – hinavščina. Čeprav nič ni zastonj, se od mladih pričakuje, da delajo kar se da veliko za kar se da malo.

Zunanje makroekonomske razmere so Slovenijo silile v fleksibilizacijo trga dela in spontano se je ta prožnost zlila na pleča mladih. Mladi so edini, ki si to lahko privoščijo in ki imajo tudi dovolj močan interes, da sprejmejo delo pod takšnimi pogoji. Pred sabo imajo še vse življenje in v imenu kariere je smiselno zdaj potrpeti. Nimajo družin, imajo pa mnogi podporo domačih. Volonterska pripravništva in vse prekarne oblike zaposlovanja lahko prenašajo prav zaradi te podpore. Tisti, ki te podpore nimajo, so v resnično neugodnem položaju in smiselno bi jih bilo zaščititi.

V nacionalnem programu za mladino je navedeno še spodbujanje samozaposlovanja in podjetništva. Hkrati pa naj bi izboljšali »kakovost zaposlitev« mladih. Ni to protislovje?

Sicer dvomim, da bi ukrep spodbujanja samozaposlovanja lahko bistveno vplival na število brezposelnih mladih. Samostojni podjetniki v državah EU sestavljajo le štiri odstotke ekonomsko aktivnih mladih in Slovenija pri tem bistveno ne zaostaja in mislim, da ni realno pričakovati večjih sprememb na tem področju. V razmerah nizke kupne moči in agregatnega povpraševanja se mi zdi še posebej nerealno pričakovati, da bodo neizkušeni mladi iskalci zaposlitve množično uspevali kot samostojni podjetniki. Namero države je morda spet treba gledati z vidika preprečevanja pasivizacije mladih. Če bodo mladi prevedrili te hude čase kot s. p.-ji ali v drugih prekarnih oblikah zaposlovanja, a ostali aktivni, se bodo nato čez tri ali pet let, če se bodo razmere izboljšale, veliko lažje vključili na trg dela. Podjetniške iniciative so vsaj v tem smislu koristne.

S prvim novembrom začne sicer veljati tudi zakon, ki bo delodajalcem zmanjšal prispevke za socialno varstvo, če bodo zaposlili mladega do 30 let za nedoločen čas. To kaže, da država deluje na več področjih hkrati.

Rešitev za mlade naj bi bil tudi odhod na delo v tujino, predvsem v evropske države. Je mobilnost pravi odgovor?

Ta predstava, da bodo slovenski mladi, če bodo šli v tujino, tam naleteli na stabilno kakovostno zaposlitev in si bodo lahko ustvarili neko dolgoročno blaginjo, se mi zdi precej na trhlih temeljih. Mislim, da so glede tega slovenski mladi preoptimistični. To je en vidik, ki me skrbi.

Drugi vidik pa je makroekonomski – če bomo mlade zdaj malce prerazporejali med evropskimi regijami, se na ravni EU brezposelnost ne bo spremenila, saj bodo recimo španski mladi, ki bodo pripravljeni neko delo opravljati za nižjo plačilo kot nemški, zasedli delovna mesta, ki bi jih sicer nemški mladi. Nemčija pa ima tudi osemodstotno brezposelnost. S to mobilnostjo se lahko krepi enotnost EU in mislim, da se mobilnost mladih tako izdatno financira z evropskimi sredstvi predvsem zaradi zagotavljanja dolgoročne kohezivnosti unije.

V nacionalnem programu za mlade je navedeno še, da je kakovost življenja odvisna tudi od tega, kaj kdo počne poleg službe. Tisti, ki imajo delo, zdaj prostega časa skorajda nimajo. Kaj storiti?

Prepričan sem, da se EU mora reformirati. Odvisnost od gospodarske rasti in ta ideološka formula, da brez gospodarske rasti ni družbene stabilnosti, je preživeta. Gospodarske rasti ne bomo mogli več vzdrževati, uresničujejo pa se tudi napovedi o rasti gospodarstva brez zaposlovanja (jobless growth). Unija bo morala najti nov model reševanja stvari na trgu dela in znotraj tega se mi zdi smiselna poteza bolj enakomerno razporejanje dela. Res je, da bi se s tem tudi zmanjšali dohodki, ampak Evropa je v smislu vrednot nekako prešla na postmaterializem in bi zato marsikdo sprejel štiridnevni delovnik v tednu za petino nižjo plačo. Na ta račun bi se nekaj delovnih mest sprostilo in bi se zmanjšal pritisk na brezposelnost. Na dolgi rok pa je treba razmišljati tudi o zagotovitvi socialne varnosti neodvisno od zaposlitve. Ena teh idej je univerzalni temeljni dohodek, ki se mi zdi vsekakor vreden razmisleka.