Od reforme do reforme

Od vseh velikih reform nazadnje ostane samo rezanje

Šest gospodarskih združenj je pred štirinajstimi dnevi vladi poslalo svoje reformne predloge. Skupaj 23 zamisli za »povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast« z naslovom Kisik za gospodarstvo. Ta teden so odgovorili sindikati. Osem sindikatov je predstavilo skupaj 62 novih reformnih zamisli. S še drznejšim naslovom Nova pogodba med delom in kapitalom za izhod iz krize. Tudi vlada ta mesec pripravlja svoj novi, reformni »paket«, kot je dejala Alenka Bratušek. In sicer zaradi nove »konsolidacije javnih financ«.

Reforme si v Sloveniji zadnja leta sledijo že tako hitro, da reformirajo same sebe. Janša je na volitvah kandidiral s svojimi sto reformnimi zamislimi. Še leto prej je ponujal 150 zamisli za izhod iz krize. Borut Pahor je v istem času začel nove pogovore za rešitev iz krize. Vlado pa je utemeljil na najbolj reformno-strateški koalicijski pogodbi. Potem smo imeli v Sloveniji zelo resne razprave o univerzalnem temeljnem dohodku. Imeli smo tudi strateško analizo Kam po krizi, ki so jo za kabinet tedanjega premiera Pahorja napisali dr. Matjaž Hanžek z drugimi strokovnjaki. Na drugi strani so Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju pisali dr. Janez Šušteršič, dr. Mojmir Mrak in še nekaj drugih posameznikov. Malo pred tem, leta 2007, je nastala še Strategija razvoja Slovenije, sodeč po kateri bi morali danes v Sloveniji imeti še en klinični center, še en tir med Koprom in Divačo, še eno nuklearko, še en zabaviščni center in en otok – umetnega pred Piranom. A žal je rezultat tega duhovnega viharja premosorazmeren z drznostjo zamisli.

Danes Slovenija ne potrebuje 85 reform. Ne potrebuje jih niti deset – za začetek bi bila dovolj le ena sama. Sindikati so ta teden na prvem mestu na svojem seznamu znova omenili uvedbo davčnih blagajn. Tudi o njih smo v Sloveniji že nekajkrat strateško razmišljali. Medtem so jih uvedli na Hrvaškem in pobrali za 1,7 milijarde evrov davka na dodano vrednost več. Sorazmerno s tem bi to za Slovenijo pomenilo novih 380 milijonov evrov, a temu pri nas nasprotujejo delodajalci – češ da bi bila uvedba teh blagajn zanje prevelik strošek.

Kljub vsem tem zamislim je v resnici »konsolidacija« Slovenije v zadnjih letih potekala na strani izdatkov. Politiki so nazadnje počeli tisto, kar je najpreprosteje. Rezali so. Rezala je celo prva Janševa vlada v času konjunkture, Pahorjeva vlada v času recesije in znova Janševa vlada. In to bo letos s hitrimi in nujnimi ukrepi počela tudi vlada Alenke Bratušek. Minuli teden, ko je na mizo dobila omenjenih 85 reformnih predlogov, se je odzval finančni minister Uroš Čufer. Dejal je, da bo morala »konsolidacija odslej potekati na strani izdatkov v javnem sektorju«, saj smo gospodarstvo v Sloveniji z davki že dovolj obremenili. Te besede so med drugim razburile tudi Branimira Štruklja, vodjo Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Bratuškovo je javno vprašal „ali se je odpovedala svojemu javnemu stališču, da zgolj s krčenjem stroškov ne bomo prišli do gospodarske rasti.“