Starejši, a nič bolj odrasli

Minuli teden sta prestolnico zaznamovala dva dogodka, na katerih so si srednješolci pred začetkom novih obveznosti še zadnjič neobremenjeno privoščili glasbeno užitkarjenje. V Tivoliju jih je na 12. Žuru z razlogom že tradicionalno zabaval Umek, v Cvetličarni legendarni kalifornijski punkerji NOFX. V obeh primerih gre za stereotipna primera glasbe, skozi katero mladež vse od pojava popularne glasbe identificira svojo pripadnost. Na eni strani promocija dobrodelnosti in vzornosti (poslušnosti?) pod pokroviteljstvom velikega podjetja, na drugi bend, ki se kljub popularnosti že trideset let izmika vsakršnim korporativnim sponam in ima frontmana, ki – bog pomagaj – brez zadržkov promovira takšne in drugačne »zloglasne« substance.

Od zadnjega koncerta NOFX v Ljubljani je bojda minilo devet let, a to večini navzočih ni pomenilo prav veliko, saj jih je bila takrat večina še v vrtcih in osnovnih šolah. Bolj tehtna je bila zato pripomba frontmana in glavnega zabavljača Fat Mika, ki se je ob ovacijah skoraj ganjeno veselil, da se jih občinstvo po tridesetih letih delovanja še ni naveličalo. In to kljub dejstvu, da praktično vso kariero niso spreminjali formule, ki je že v drugi polovici sedemdesetih definirala punk subkulturo. S hitrim, melodičnim, včasih socialnopolitično angažiranim, še raje preprosto zabavljaškim (skejt)punkom so postali tako rekoč sinonim kalifornijskega punk rocka, ki se je z zasedbama The Offspring in Green Day sredi devetdesetih znašel celo v mainstreamu. No, NOFX so se kljub popularnosti mainstreamu izogibali in ostajali zvesti neodvisnim založbam ter »naredi-sam« principom, zato se nikoli niso (preveč) zamerili niti zagovornikom »ta pravega« underground punka.

Početje zasedbe bi pravzaprav lahko okarakterizirali tudi kot nekakšen antipunk. Toliko samoparodije in norčevanja iz punkovskih stereotipov in vseh njegovih izpeljank najbrž ne doživite na nobenem drugem punk(rockovskem) koncertu. Toda parodija v njihovi pojavnosti in glasbi ima s »ta pravim« punkom, paradoksalno, veliko več skupnega kot marsikateri sodoben »bolj zaresen« punk bend. In kar je še bolj pomembno – zasedba se odlično znajde v koncertnem kontekstu. Nabito polna Cvetličarna je v »mosh pitu« norela od prve do zadnje minute, s stropa je ves čas teklo pivo, občinstvo je skupaj z bendom prepevalo najbolj priljubljene skladbe, frontman pa je po stari navadi vse skupaj podžigal še s politično nekorektnimi dovtipi. To je bil preprosto koncert, ob katerem, ne ozirajoč se na glasbene preference, ne moreš ostati ravnodušen.

Je pa nastop NOFX odprl vprašanje, kje se to – da, fantastično – občinstvo skriva, ko domači odri gostijo druge zanimive bende. Si lahko morda podobno veseljačenje denimo obetamo že v začetku oktobra, ko metelkovski Channel Zero obiščejo A Place to Bury Strangers?