Svobodni jetniki

Prijetno hladno poletno jutro je bilo, ko smo obiskali Slovensko vas, polodprti oddelek osrednjega slovenskega zapora na Dobu, da bi se prepričali, kako v apartmajih s polnim penzionom na turistični kmetiji obsojeni tajkuni preživljajo večletne zaporne kazni. Res smo našli obsojence, ki so si na zgodnjejutranjem soncu ob prvi jutranji kavi prižigali prve cigarete, medtem ko so se njihovi sojetniki v najbolje varovanem slovenskem zaporu kakih sto metrov nižje v dolini zbujali v pričakovanju dopoldanskega izhoda na svež zrak znotraj betonskega obzidja z bodečo žico na vrhu. Kljub temu imajo eni in drugi precej več skupnega, kot pa je med njimi razlik.

Večina od šestih slovenskih zaporov ima tudi polodprte ali odprte oddelke, torej oddelke s sproščenim režimom varovanja. A večinoma gre zgolj za ločeno stavbo znotraj zaporskega obzidja, včasih, recimo v ljubljanskem zaporu, zgolj za ločeno krilo oziroma hodnik znotraj zaporske stavbe. Logika polodprtih in odprtih oddelkov je v resocializacijskem oziroma integracijskem vidiku, ki ga je v takšnem okolju bistveno lažje izvajati. Nemalokrat pa so vmesna stopnja med klasičnim zaporom in prostostjo, ki neizogibno sledi prestani zaporni kazni. »Vsak obsojenec nekoč konča prestajanje kazni in odide na prostost. Lahko ga na to počasi privadimo s prehodom na sproščeni režim varovanja, lahko pa je do tistega dne popolnoma izoliran od zunanjega sveta in potem prehod na svobodo lahko prinese nove ali stare težave,« pojasnjuje vodja oddelkov s sproščenim režimom varovanja na Dobu Lidija Pezdir Ristič. Ali po besedah direktorja zapora Jožeta Podržaja: »V interesu družbe je, da obsojenec odide na prostost čim bolje opremljen za življenje na prostosti, na novo, drugačno življenje na prostosti, kot ga je živel prej.«

Na teh oddelkih imajo obsojenci zaradi tega nekaj več ugodnosti, recimo dostop do računalnika, več terminov za obiske, tudi več prostih izhodov iz zapora. V njih zaporne kazni preživljajo tudi zaporniki s kaznijo »vikend zapora« ter obsojenci na nižje zaporske kazni, za katere že sodišče določi, da bodo kazen zapora prestali na oddelku s sproščenim režimom varovanja. Med obsojenci v Slovenski vasi jih je zdaj nekako dobra četrtina obsojenih za kazniva dejanja zoper premoženje, četrtina za kazniva dejanja zoper življenje in telo, slaba četrtina za kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, slaba šestina za kazniva dejanja s področja gospodarstva … Jasno, na teh oddelkih najdemo tudi obsojence na daljše zaporne kazni. V Slovenski vasi kazen zapora prestajata dva obsojena na dvajset let zapora in devet obsojencev na deset- ali večletno kazen. Pred leti je tam zaporno kazen prestajal obsojenec, ki je bil že drugič obsojen zaradi umora. Med obsojenci z daljšo zaporno kaznijo pa je tudi nekdanji predsednik uprave Merkurja Bine Kordež, ki je bil obsojen na šestinpolletno zaporno kazen zaradi storitve kaznivega dejanja s področja gospodarske kriminalitete.

Kordež in drugi privilegiranci

Razpravo o neizmernih privilegijih, ki jih uživajo nekateri obsojenci, je nehote sprožil prav Kordež, ko je bil kmalu po prihodu na Dob premeščen na polodprti oddelek tega, osrednjega slovenskega zapora. Na obisk v Slovensko vas so začele druga za drugo prihajati ekipe medijskih hiš, prav tiste ekipe, ki se prej po tem oddelku niti ozrle niso, ko so mimo njega hitele za zaporsko obzidje na Dobu snemat rešetke, bodeče žice in mrke obraze. Na Dob namreč vodi samo ena pot, in sicer skozi polodprti oddelek Slovenska vas.

Gre za tri bivalne enote s pripadajočimi servisnimi objekti, ki na eni strani mejijo na vhod v osrednji slovenski zapor, na drugi pa na veliko kmetijo, ki sicer deluje v sklopu Javnega gospodarskega zavoda Pohorje, na njej pa vsak dan dela okoli 15 obsojencev iz Slovenske vasi. Da, polodprti oddelek Slovenska vas je drugače od polodprtih oddelkov drugih slovenskih zaporov zunaj zaporskega obzidja. In ne, nima svojega obzidja oziroma ograje. Meja, ki je obsojenci ne smejo prestopiti, je navidezna – mejnik med parcelami, plot, kolovoz ... V Slovenski vas povprečno biva okoli 65 obsojencev, kar je dobrih deset odstotkov zaprtih na Dobu. »Bi lahko našli še deset ali dvajset obsojencev, ki bi jim lahko zaupali, da ne bodo zlorabili dodatnih ugodnosti? Ne bom rekel, da ne, vendar moramo paziti, kaj počnemo s tem institutom, saj si ne moremo privoščiti, da bi se nam v svobodnejših režimih nakopičili problemi v smislu zlorab, begov, drog, alkohola, konfliktov …« pojasnjuje Podržaj. Direktor zavoda je po zakonu povsem samostojen pri odločanju o premestitvah obsojencev z zaprtega oddelka na polodprtega ali odprtega. Odločitev o premestitvi temelji na presoji, ki je po Podržajevih besedah v nekaterih primerih razmeroma preprosta, v drugih spet težja. Kazen zapora sicer vsi obsojenci začnejo preživljati v zaprtem delu, obdobja, ki jih preživijo tam, pa so zelo različna. Od nekaj mesecev do nekaj let. Večina obsojencev ni nikoli premeščena na polodprti oddelek in celotno kazen oziroma čas do pogojnega izpusta preživi na zaprtem oddelku.

Vhodna vrata v objekte v Slovenski vasi se ponoči zaklepajo zato, da ne bi bilo nenapovedanih obiskov od zunaj, ne zato, da ne bi bilo nenapovedanih izhodov na svobodo.

Zakon določa zgolj, da se lahko premesti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo zlorabil svobodnejšega režima. Ta dikcija pušča razmeroma veliko prostora za presojo. »Noben kriterij ni izločilen za prehod na polodprti oddelek, razen način prihoda v zapor. Tistih, ki nam jih pripeljejo neposredno iz pripora, ne moremo kar takoj premestiti. Če je sodišče menilo, da obstajajo razlogi, da so na zaključek sojenja včasih več let čakali za rešetkami, potem jih ne moremo naslednji dan premestiti na oddelek s sproščenim režimom varovanja.«

Podržaj vztraja, da v javnosti slabo sprejeta premestitev Bineta Kordeža na polodprti oddelek po zgolj osmih dneh od začetka prestajanja kazni ni bila izjema od pravila, pač pa bi to bila, če bi na zaprtem oddelku ostal dlje, kot je bilo potrebno. Primer, pravi, je bil s penološkega vidika povsem preprost, saj »se je Kordež na prestajanje kazni zglasil sam, storjeno kaznivo dejanje je takšno, da ne pomeni nevarnosti za okolico, nima težav z alkoholom ali drogami, nima odprtih kazenskih postopkov, ni član kriminalne združbe, zunaj ima dobro socialno mrežo ljudi, ki ga podpirajo …« Od dvaindvajsetih obsojencev, ki so jih letos premestili na polodprti oddelek neposredno iz sprejemnega bloka, jih je bilo deset hitreje premeščenih kot Kordež. Najdlje je na premestitev obsojenec čakal 28 dni.

Ne glede na to, da Podržaj izbira po svoji presoji in se ne ozira na kritike, ki so se s Kordeževo ekspresno premestitvijo na polodprti oddelek le še okrepile, sistem deluje. Pobegov, za katere bi zaporniki potrebovali zgolj hitre noge, ni. Tudi kršitev, ki so jih zaznali, je glede na okoliščine malo. Lani je bilo hujših kršitev deset, od tega je bilo osem kršiteljev premeščenih nazaj na zaprti oddelek (eden zaradi spremenjene ocene tveganja, ki je kazala na možnost zlorabe sproščenega režima). Letos so v osmih mesecih imeli eno hujšo kršitev, katere posledica pa ni bila vrnitev na zaprti oddelek, dva obsojenca sta se vrnila zaradi nove ocene tveganja.

Slovenska vas in zloglasni Dob

Polodprti oddelek Slovenska vas je ime dobil po vasi, v kateri stoji osrednji slovenski zapor. Sestavljajo ga objekti, ki so nekoč tvorili domačijo dvorca, v katerem so imeli med drugo svetovno vojno postojanko okupatorji. Celice so dvo- ali večposteljne sobe, ki jih od klasičnih zaporniških celic, kakršne vidimo v filmih, ločuje to, da imajo namesto rešetk vrata. Ta se ne zaklepajo, tudi vhodna vrata v objekte se ponoči zaklepajo zato, da ne bi bilo nenapovedanih obiskov od zunaj, ne zato, da ne bi bilo nenapovedanih izhodov na svobodo. Razen nekaj obsojencev čez dan vsi hodijo na delo v katerega izmed javnih gospodarskih zavodov, v bližnje zasebno podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo plastičnih izdelkov, ali na kmetijo, ki meji na območje polodprtega oddelka. Okoli 65 obsojencev čez dan pazita dva paznika, ponoči le eden.

Obsojenci se na območju polodprtega oddelka Slovenska vas lahko svobodno gibljejo znotraj začrtanega ozemlja, ki v praksi obsega povezovalne poti med bivalnimi in pomožnimi objekti. In to je to. Za obisk katerega izmed servisnih, športnih in drugih objektov za prostočasne dejavnosti obstaja razpored z datumi, urami … Glede tega se njihov vsakdanjik ne razlikuje prav veliko od vsakdanjika obsojencev za obzidjem zapora na Dobu, jasno, izjema so najbolj varnostno rizični, nevarni oziroma nasilni obsojenci.

Res je, da bivanje na oddelkih s sproščenim režimom varovanja temelji na zaupanju, če nasprotno v splošnem velja, da bivanje v zaporih s strožjim režimom temelji na nezaupanju. A v nasprotju z večino zaporov po Evropi in drugod po svetu, proste izhode na svobodo (kot ugodnost, ki je najbližje svobodi) v skladu z zakonom uživa precejšen del slovenskih obsojencev iz zaporov s strogim režimom varovanja, tudi zaporniki z »zloglasnega« Doba. Razen varnostno najbolj rizičnih obsojencev tudi obsojenci z zaprtega oddelka na Dobu sodelujejo na športnih prireditvah zunaj zapora (recimo v medobčinski ligi v malem nogometu, na teku trojk v Ljubljani …). Celo za zidovi pa imajo nekaj možnosti za ukvarjanje z glasbo, umetnostjo, nekateri pridobivajo fakultetno izobrazbo, nemalo med njimi pravno. Na Dobu imajo zadnja leta obsojenci možnost obiskov čez noč, kar je še posebej pomembno za tiste, ki niso deležni ugodnosti prostih izhodov. »Dob, ki je najbolj varovan slovenski zapor, je v evropskem smislu polodprti režim, če izvzamemo oddelek, na katerem so zaprti najnevarnejši obsojenci. Glede na to, kakšni so strogo varovani zapori v Nemčiji, Franciji ali Skandinaviji, če hočete, smo mi otroški vrtec,« pravi Podržaj. Jasno, gre za prispodobo, dan, prebit v zaporu, je precej drugačen kot dan, prebit v vrtcu. Kazen zapora je pač najhujša kazen v slovenskem pravnem redu, saj gre za poseg v posameznikovo svobodo gibanja.

Svobodni ali zaprti?

Tistih nekaj obsojencev v Slovenski vasi, ki med našim obiskom niso bili na delu, smo našli po njihovih celicah oziroma sobah, na terasi, v sobi za fitnes … Lahko zmotimo, pogledamo v vašo sobo? »Seveda.« Od časopisa smo, kakšno je življenje na polodprtem oddelku? »Te vaje sem dal že skozi, hvala, ne bi več, poskusite srečo drugje,« se je hitro končal pogovor z enim od Kordeževih sostanovalcev v največjem in najbolj dotrajanem od treh bivalnih objektov, v katerem imajo pisarni še vodja oddelka in pazniški kader. Na podoben odziv smo naleteli tudi pri drugih, če se seveda niso umaknili, še preden smo se napovedali, kar se je skoraj po pravilu zgodilo, ko je Uroš dvignil fotoaparat. »Nezaupljivi so do medijev, odkar so v zadnjem času imeli nekaj slabih izkušenj,« je pojasnila Pezdir Rističeva. Novinarji si pač od premestitve Bineta Kordeža podajamo kljuko vhodnih vrat v Slovensko vas, da o zapisih, da gre za skupino obsojencev, ki na stroške davkoplačevalcev uživajo dopust s polnim penzionom in da premalo trpijo za gorje, ki so ga povzročili, niti ne govorimo.

Seveda, obsojenci, ki bivajo v Slovenski vasi, sodijo med tisto manjšino med slovenskimi zaporniki, katerih prestajanje kazni ni eno samo trpljenje. Prestajanje kazni to tudi ne bi smelo biti. Namen zaporne kazni ni izživljanje nad obsojenci. »V skladu z zmožnostmi moramo ravnati tako, da obsojenci nimajo občutka, da nad njimi izvajamo nekaj poleg tega, kar je nujno, oziroma da jim zagotavljamo manj ugodnosti, kot smo jih sposobni zagotoviti,« pravi Podržaj. Drži. Naš problem je, če si želimo zapornikov v lisicah, vklenjenih nog, v samici in zaporih, kjer po več dni ne bi videli sonca, ne njihov. Ali kot je dejala Pezdir Rističeva: »Ni se nam treba bati ljudi, ki so tu, pač pa tistih, ki so še na svobodi.«

Obsojencev v Slovenski vasi res ne obdajajo rešetke, betonski zidovi in bodeča žica. A kljub temu niso svobodni. Prestajajo zaporno kazen, njihov čas ni njihov, pač pa ga določa država oziroma vodstvo zapora. In njihova edina želja je, da bi prijetno bivanje med dolenjskimi griči na stroške države čim prej zamenjali za kruto realnost vsakodnevnega boja za preživetje na svobodi.