Poklon tradiciji in apoteoza sedanjosti

Začetki ljubljanskega grafičnega bienala so danes zaviti v mitsko kopreno, kot da je šlo za čudež. Saj, le kako je socialistični državi slabih deset let po drugi svetovni vojni uspelo organizirati, sfinancirati in vsebinsko iskrivo opredeliti eno prvih mednarodnih bienalnih prireditev?

Ljubljanski bienale je bil drugače od takrat že kar nekaj desetletij starejšega Beneškega bienala, ustanovljenega leta 1895, osredotočen na mlado in še ne prav dobro uveljavljeno umetniško zvrst – grafiko. Še več, ljubljanski bienale je bil tisti, ki je pri svetovnem občinstvu grafiko utrdil kot cenjeno umetniško zvrst in bil hkrati povod za nastanek več grafičnih bienalov po vsem svetu. V 60 letih, kar bienale obstaja, so se v Ljubljani predstavili grafiki, ki so, potem ko so tu dobili nagrado, začeli krojiti svetovno grafično produkcijo. To velja predvsem za prva tri desetletja in avtorje, kot so Robert Rauschenberg, Victor Vasarely, Lucio Fontana, Antonio Tapies, Maria Bonomi, Yozo Hamaguchi in številni drugi. Res, leta 1955 se je v Ljubljani rodil mitski kokon, ki je rasel, se razvijal, vmes zaostal v razvoju in se v novem tisočletju prelevil v povsem drugačnega metulja, kot je bil tisti, ki je prhutal v 20. stoletju.

Radikalen in ugleden

Mednarodni grafični likovni center (MGLC) je organizator grafičnega bienala vse od leta 1985, ko je bil ustanovljen na pobudo Zorana Kržišnika; prav njega štejemo tudi za očeta ljubljanskega bienala. On je bil tisti, ki je v davnih petdesetih letih, ko je bil direktor Moderne galerije v Ljubljani, začel snovati bienale skupaj z Božidarjem Jakcem, Venom Pilonom, Zoranom Mušičem in še številnimi umetnostnimi akterji, a seveda s precejšnjo podporo, idejno in finančno, takratne politike.

Velik zagon je bienale dobil tudi z nastankom gibanja neuvrščenih v šestdesetih letih, saj so bile v to politično tvorbo, v kateri je bila Jugoslavija vodilna sila, vključene dežele vse od Afrike, Bližnjega vzhoda, Azije do Južne Amerike. Takratna jugoslovanska zunanja in gospodarska politika je imela močan vpliv tudi na geografsko usmeritev bienala. Tako je ta, poleg osredotočenosti na različne grafične tehnike, upošteval tudi »geografsko-politični« element v okviru gibanja neuvrščenih. Prav to obdobje dandanes postaja za svetovne umetniške in kuratorske kroge vse zanimivejše. Direktorica MGLC Nevenka Šivavec pravi, da bo kontekst jugoslovanskega modernizma in gibanja neuvrščenih ena od tem naslednjega, 31. bienala.

Vsebinska opredelitev letošnjega bienala se giblje od njegove zgodovine do vpogleda, kako se sodobni umetniki odzivajo na nove tehnologije ter komunikacijske procese in orodja. »Letošnji bienale bo seštevek in sinteza tradicije, izkušenj in socialne mreže, ki jo je bienale vzpostavil v svoji dolgi zgodovini. Del tega bo prikazala tudi razstava v Cankarjevem domu. Sicer pa ljubljanski grafični bienale velja za enega od grafičnih bienalov, ki so najradikalneje širili meje medija in redefinirali pojem umetniške grafike in tiska,« pravi Šivavčeva. Kot dodaja, prav zato razprava o spremembi imena bienala, ki se je razvila pred več kot desetletjem in se vrti okrog upravičenosti nadaljnje uporabe besede »grafični«, ni nedolžna.

Vprašanje opuščanja pridevnika grafični se je začelo pojavljati, ko je Kržišnik opustil vodenje bienala. Postopoma je namreč potekala redefinicija pojma »grafika« – od pojmovanja zgolj kot tehnične zvrsti do uveljavitve njene avtonomne narave umetniške zvrsti pa vse do današnjega pojmovanja grafike kot medija z močnim komunikacijski potencialom. V zvezi z imenom Šivavčeva pojasnjuje: »Pri angleškem prevodu imena se je postopoma pojavila težava, saj ‘graphic arts’ večinoma razumejo kot ‘grafično oblikovanje’. Kar pa se slovenskega imena tiče, v dokumentaciji MGLC obstajajo podatki o testiranju imena grafični bienale. Leta 2006, ko so v MGLC razmišljali o spremembi imena v Bienale Ljubljana, je najeta agencija opravila anketo. Izid je pokazal, da so se anketiranci izrekli proti spremembi imena in proti opustitvi pridevnika grafični.« Razlog za to je preprost, v desetletjih obstoja je grafični bienale pač postal močna zaščitna znamka. »Posamezni tuji umetniki in kuratorji še danes priznavajo ljubljanskemu bienalu status mitskega foruma v grafiki. Ta mitski status ni nekaj, kar bi morda bila naša domača utvara, bienale je zares imel tolikšen ugled v svetu,« dodaja Šivavčeva.

Grafika v novih časih

Kuratorica letošnje osrednje bienalske razstave Prekinitev je dr. Deborah Cullen, kustosinja in direktorica v galeriji Miriam in Ira D. Wallach na Univerzi Columbia v New Yorku. Cullenova dobro pozna področje in je izbrala umetniške projekte, ki jih povezuje razširjena definicija grafike. Tako so vključene tradicionalne zvrsti, pa tudi številni hibridi. Razstavljena dela je postavila v kontekst interakcije med človekom in tehnologijo, ki odseva današnji hitri ritem menjav ekonomskega, geopolitičnega in tehnološkega stanja stvari. Govorijo o neobvladljivosti množice podatkov in informacij, o novih strojih in družbi in o tem, kako nas preobilica digitalnih orodij in njihovi proizvodi silijo k razmisleku o vrnitvi k izvirnosti, enkratnosti, materialnosti. Ali kot pravi Šivavčeva: »Digitalna doba je očitno dosegla točko, na kateri umetnik čuti potrebo po subjektivni omniprezenci v razmerju do materialnega, kar lahko razumemo kot kompenzacijo za dezorientiranost subjekta v digitalni in informacijski divjini.«

Poleg osrednje razstave tokratni bienale obsega še spremljevalne, kot sta tradicionalni razstavi nagrajencev prejšnjega bienala, in še vrsto drugih dogodkov. Med zanimivejšimi je razstava v Cankarjevem domu, ki ima skoraj tako bogat koncept kot sam bienale in govori o njegovi zgodovini. Za postavitev razstave Grafični bienale z vami vse od leta 1955 pod kuratorsko taktirko dr. Petje Grafenauer je bilo potrebnega veliko študija in brskanja po različni arhivih, tudi v arhivu RTV Slovenija pa v dokumentaciji beograjskega in zagrebškega muzeja sodobnih umetnosti, prav tako v tistih v Moderni galeriji in MGLC. Grafenauerjeva je razstavo zasnovala kompleksno: »Moja naloga je bila pokazati, kaj je bienale. A ne zgolj umetniška dela, ampak tudi vse dogajanje okoli njega – od političnega, gospodarskega do osebnega. Tudi to, kaj je bienale pomenil za povprečnega obiskovalca, samoupravljavca, socialističnega meščana takrat in kaj pomeni danes za sodobnega ‘digitalnega’ meščana. Tisto, kar me je prijetno presenetilo, je to, da so bila že v ‘svinčenih’ petdesetih letih organizirana predavanja, kjer so obiskovalcem pojasnjevali, kaj je grafika, kaj njen pomen in vrednost. Delalo se je na vseh ravneh, za strokovno in za laično občinstvo.«

Skozi študij in analize so se izkristalizirali vsebinski sklopi, ki bienale kot institucijo postavijo v razmerje z grafiko, umetnostjo, s politiko, z gospodarstvom, s socialističnim meščanom, pa tudi s širitvijo koncepta grafike v sodobnosti. Grafenauerjeva je k sodelovanju povabila Jasmino Cibic, ki je z novim umetniškim delom komentirala povezavo med bienalom in gospodarstvom, in Viktorja Bernika, ki je s svojim umetniškim delom interpretiral vez bienala s politiko, poleg tega pa je s performativno akcijo zastavil tudi vprašanje: »Kdo je bienale?« Društvo za domače raziskave je prispevalo dokumente o razstavi o Kiču avtorja Gorazda Makaroviča, ki je v sedemdesetih letih tematiziral tudi grafični bienale skozi replike grafik priznanih slovenskih grafikov.

In prihodnost ter nadaljnja transformacija bienala? Nevenka Šivavec pravi, da je pri takšnih transformacijah treba biti spoštljiv in občutljiv do lokalnega okolja. Edina specifika in razlikovalna prednost ljubljanskega bienala v poplavi bienalskih prireditev po svetu je predvsem njegova edinstvena zgodovina in tradicija. Na tem bodo gradili njegovo identiteto tudi v prihodnje, ne da bi s tem okrnili njegovo aktualnost in sodobnost.

Bienalna razstava:
30. grafični bienale
Kje: MGLC, MSUM Metelkova, Cankarjev dom, Jakopičeva galerija in druga prizorišča v Ljubljani
Kdaj: od 14. septembra do 24. novembra 2013