Uničevanje blagovne znamke

Letos obeležuje šestdeseto obletnico ustanovitve komercialno najuspešnejši slovenski izvozni glasbeni artikel, Ansambel bratov Avsenik. Ob tako visokem jubileju ustanovitve na tujem tako odmevne zasedbe niso ostali ravnodušni niti tisti, katerih glasbene preference so sicer zelo daleč od narodno-zabavne glasbe. A brata Slavka in Vilka Avsenik vendarle uvrščamo v višji kakovostni rang narodno-zabavne glasbe, saj sta bila prvoborca tovrstnega žanra, ki se je potem uspešno razširil po vsej Srednji Evropi.

Njuni potomci in privrženci so se odločili njuno delo najprej počastiti s tridnevnim praznovanjem v Begunjah, v soboto pa še z narodno-zabavnim muzikalom Bila sva mlada oba. Ja, kakor čudno se sliši – z muzikalom. Kadar izrečemo to besedo, se nam pred očmi praviloma pojavijo odlični kostumi in koreografija, igralci, ki znajo enako dobro peti in igrati, ter seveda najvidnejši muzikali dvajsetega stoletja, ki večinoma prihajajo iz angloameriškega govornega območja, kot so denimo Lasje ali Mačke. Narodno-zabavni muzikal pa je verjetno novost ne samo v slovenskem, ampak tudi v širšem prostoru, saj ima tovrstna glasba kar nekaj specifičnosti – enostavna besedila z močno emocionalno noto, pa naj gre za ljubezen do domovine ali za hrepenenje po pripadnikih nasprotnega spola (namerno smo napisali nasprotnega spola), enostaven, včasih tudi vulgaren humor in seveda skupni imenovalec, ki bi ga lahko strnili v eno samo besedo, ruralnost.

V soboto zvečer smo se torej odpravili v ljubljanske Križanke, na muzikal, ki ga je režiral Jaša Jamnik, glavne vloge pa zaupal Gojmirju Lešnjaku - Gojcu in Nataši Tič Ralijan ter igralskemu podmladku Maruši Majer, Žigu Udirju in Tadeju Pišku. A že kmalu smo ugotovili, da predstavi ni uspelo prav zares prikazati veličine Avsenikov. Nasprotno, predstavila jih je kot zgolj med še eno stvaritev »goveje glasbe«.

Zakaj? Najprej zato, ker je enostavna zgodba, postavljena v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so bili Avseniki na vrhuncu svoje prepoznavnosti, vsebovala kar nekaj homofobičnih elementov. Dejstvo je, da je homofobija še vedno globoko zakoreninjena v naši družbi, zlasti na podeželju, kar je pred leti nazorno pokazal tudi referendumski padec družinskega zakonika, ki je želel legalizirati vse oblike družin, a čudovit prostor Križank, ki je vedno premagoval tovrstne predsodke, je bil tokrat dobesedno kontaminiran z njimi.

A ne le, da občinstvo, med katerim je bilo največ tisti v »najlepših letih«, in ustvarjalci predstave niso imeli težav z zasmehovanjem homoseksualnosti, tudi sam muzikal ni upravičil svojega imena. Ker je bil oder razdeljen na dva dela, stanovanje in gostilno, v kateri je ansambel Gregorji izvajal znane viže Avsenikov, je celotna predstava delovala kot nekoliko boljša različica zdaj že ukinjene nacionalkine narodno-zabavne oddaje Na zdravje!, med katero pa so glavni igralci premalo peli, da bi jo sploh lahko uvrstili med muzikale. Da o izrazito urbani koreografiji sploh ne govorimo. Klavrn, res klavrn poklon Avsenikom.