Občine vseh dežel, združite se!

Sistem organiziranosti lokalne samouprave je naslednja v vrsti zgodb o leta trajajoči ignoranci politike, ki se ni ozirala na opozorila stroke, zdaj pa bi težavo rešila čez noč. V tem primeru se politika deset in več let ni zmenila za svarila pred drobljenjem lokalne samouprave in povečevanjem števila občin, ker si je s tem gradila strankarsko mrežo in ustvarjala privid decentralizacije države. Pot nazaj bi utegnila biti enako zapletena in dolgotrajna kot poprejšnje drobljenje, saj gre za vprašanje, ki ga v skladu z ustavo ni mogoče reševati povsem mimo pričakovanj prebivalcev posameznih območij, ki bodo menjala organizacijske enote. Preverjanje želja prebivalstva je namreč mogoče le z izvedbo referenduma, točneje številnih referendumov, desnica pa je že začela referendumsko kampanjo.

Strokovnjak za lokalno samoupravo dr. Stane Vlaj je že ob prvi napovedi projekta zmanjšanja števila občin v začetku junija dejal, da zamisel podpira, da pa se je o tem treba argumentirano pogovoriti, ker so »bili nestrokovni predlogi, ki so se uveljavili, ko imamo resnično preveč občin, posilstvo politike nad stroko. V občinah so videli plen.« Vendar Vlaj ne podpira »lotevanja projekta na horuk. Stvari so preveč zapletene. Na Danskem, kjer so se odločili zmanjšati število občin, so pred tem pripravili več kot petsto posvetov in s tiskovinami osveščali državljane.« Razlogov za nasprotovanje razumnemu zmanjšanju števila občin po Vlajevem mnenju ni, »a do tega moramo priti postopno. Preprosta ni niti izvedba ukinjanja ali združevanja občin, saj bi morali za vsako najprej razpisati lokalni posvetovalni referendum.«

Projekta prenove sistema lokalne samouprave naj bi se, pravi minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant, lotili prav po danskem modelu. Danska je ena izmed evropskih držav, ki so se zmanjševanja števila občin lotile resno in število občin, ki jih je bilo prej res veliko, več kot prepolovile. A drobljenje občin v času, ko so se primerljive evropske države že lotile združevanja majhnih neučinkovitih enot lokalne samouprave v večje, ni bilo zgolj capljanje za evropskimi usmeritvami z očitnim zaostankom. Šlo je za korak v razvoju lokalne samouprave, ki se mu očitno ni bilo mogoče izogniti. Ali kot pravi Vlaj: »Treba je priznati pozitivno vlogo majhnih občin. Podobo krajev so izboljšale. A treba je razmišljati, kako naprej, ko so osnovne potrebe zadovoljene.« Nekdanji ustavni sodnik in predsednik državnega sveta dr. Ivan Kristan načeloma soglaša z nekaterimi od pozitivnih učinkov malih občin, a dodaja, da je »vprašanje, ali ne bi teh učinkov dosegli tudi v drugačnih, nekoliko večjih občinah. Tega ne moremo vedeti, ker tega eksperimenta ni mogoče ponoviti.«

Množenje

Težava je bila v tem, da z drobljenjem enot lokalne samouprave nismo oziroma niso (poslanci oziroma politične stranke) znali nehati. V praksi so občino v bistvu dobili skorajda povsod, kjer so si je zaželeli oziroma si je je zaželela politika, saj je med ljudmi zlahka pridobila podporo za »samostojnost«. Z osamosvojitvijo je bilo v Sloveniji ustanovljenih 60 občin. Kmalu za tem, leta 1995, smo dobili še 87 novih, skupaj že 147. Tri leta kasneje se je število občin povečalo na 193. Odtlej se je število povečevalo nekoliko počasneje, a je do danes kljub temu naraslo na 212. Občin je toliko, da če bi mednje enakomerno porazdelili prebivalstvo, bi v vsaki živelo nekaj manj kot 10 tisoč ljudi. Težava je v tem, da jih v marsikateri živi precej manj. V več kot polovici občin živi manj kot 5000 ljudi, v dobri četrtini pa manj kot 0,1 odstotka prebivalstva, torej manj kot 2000 ljudi. Najmanj prebivalcev ima občina Hodoš, le 375. Osnovni zakonski pogoj za ustanovitev občine je sicer 5000 prebivalcev. Zakon pa tudi določa, da se zaradi geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih ali gospodarskih razlogov izjemoma lahko ustanovi občina z manj prebivalci, vendar ne z manj kot 2000 prebivalci …

Zmanjšanje števila občin ni poseg v voljo ljudi. Ta namreč nekaj šteje oziroma bi lahko nekaj štela šele, če so izpolnjeni osnovni pogoji za ustanovitev občine.

Drobljenje občin v nasprotju s splošnim prepričanjem ni bilo posledica vizije razvoja lokalne samouprave, četudi napačne. In tudi ne posledica širšega družbenega dogovora oziroma upoštevanja volje ljudi na lokalni ravni. Občine so se ustanavljale od zgoraj navzdol, torej iz državnega zbora, ne pa nasprotno. Včasih celo v nasprotju z referendumsko voljo. »Kriterij odmika od osnovnega pogoja za ustanovitev občin, 5000 prebivalcev, se sploh ni upošteval, ampak so poslanci preprosto izglasovali občino. Bili so celo primeri, ko so bili ljudje na referendumu proti lastni občini, pa jo je državni zbor vseeno ustanovil,« pojasnjuje Kristan. In bolj ko se je nadaljeval trend drobljenja občin, bolj so se občine ustanavljale v nasprotju z merili za ustanovitev, ki jih je oziroma jih še vedno določa zakon. Nazoren primer je ustanovitev zadnje nove občine, občine Ankaran. Poslanci državnega zbora so občino izglasovali, čeprav izjema od splošnega pogoja 5000 prebivalcev, ki naj bi omogočila ustanovitev občine, ni bila utemeljena. Na to je opozoril tudi državni svet, ko je izglasoval veto na odločitev državnega zbora. A je občino, ki naj bi v praksi zaživela šele po lokalnih volitvah prihodnje leto, potem ustanovilo ustavno sodišče. Obrazložitev ustavnih sodnikov pa je doživela številne kritike s skupnim imenovalcem, da argument za ustanovitev občine v nasprotju z zakonom ne more biti dejstvo, da so bile poprej s kršitvijo istega zakona ustanovljene številne druge občine.

Deljenje

»Že zdavnaj sem se postavil na stališče, da bi morali imeti neko razumno mejo. Ves ta čas sem menil, da bi morali spoštovati načelo, ki je zapisano v zakonu, a je potem zvodenelo, ko so poslanci začeli trgovati s podporo pri ustanavljanju novih občin,« opozarja Kristan. Državni zbor je v vseh teh letih ustanovil številne občine, ki niso izpolnjevale zakonskih pogojev: »Šlo je za politično trgovanje. Poslanci so se pač dogovorili, podpri ti mene in jaz bom potem tebe, in smo dobili vsaj dve novi občini.« Po Kristanovem mnenju je sedaj edina mogoča pot do zmanjšanja števila občin (pod pogojem politične volje) dokaj preprosta – s spoštovanjem zakonodaje. Z novelo bi bilo treba določiti pogoje za ustanovitev občine, ki bi lahko bili skoraj identični veljavnim. »Morali bi preprosto uveljaviti merila, ki so veljala oziroma bi morala veljati. Potem pa bi preverili izjeme, torej občine z manj kot 5000 prebivalci, ali izpolnjujejo pogoje za ustanovitev. Ali je bil kriterij za izjemo ob ustanovitvi občine izpolnjen oziroma ali je bil sploh obravnavan. Ker v večini primerov sploh ni bil,« poudarja Kristan. Po njegovem mnenju bi bil to razumen način rešitve problema, tudi za tiste župane, ki zdaj protestirajo, da gre za napad na ljudsko voljo, ki si želi ohraniti majhne občine. Dejstvo je, da odločitev o velikosti oziroma številu občin ni odvisna od volje njihovih prebivalcev. Zmanjšanje števila občin zato ni poseg v voljo ljudi. Ta nekaj šteje šele, ko so izpolnjeni osnovni pogoji za ustanovitev občine. Preprosteje povedano, ko se na nekem območju najde 5000 ljudi, ki bi imeli občino, naj se o tem izrečejo na referendumu in državnemu zboru sporočijo svojo odločitev. Velika večina občin, ki ne izpolnjujejo osnovnega pogoja za ustanovitev občine, po zakonu (če bi ga spoštovali) tako niti ni v položaju, da bi zahtevala ohranitev občine. Referendumska volja v teh občinah je relevantna le glede vprašanja, v kateri večji, novi oziroma skupni občini bi želeli živeti v prihodnje.

Protesti županov iz občin, ki bi jih razpustili, in strank z desnice, ki jim po večini pripadajo, so razumljivi, saj bodo izgubili svoje male politične okoliše, kjer so veliki gospodarji.

A za zakon, ki se je dolga leta izigraval, ni pričakovati, da ga bodo njegovi uporabniki kar naenkrat vzeli za svojega. Zadnje dni zato poslušamo, da gre za »konec demokracije na podeželju«, za »napad urbanega na ruralno«, za »uničevanje podeželja« … Kritike prihajajo iz malih občin, ki bi jih odpravili, in prihajajo predvsem od županov, ki pripadajo kateri od strank s politične desnice (SDS, SLS in NSi). To je logično, saj velja pravilo, da manjša kot je občina, večja je verjetnost, da jo vodi župan s strankarsko izkaznico katere od omenjenih strank ali pa formalno »neodvisni« župan s podporo teh strank v občinskem svetu. Zato gre razumeti njihove proteste, saj bodo izgubili svoje male politične okoliše, kjer so veliki gospodarji.

Poleg razgretega ozračja zaradi nasprotovanja desnice reformi lokalne samouprave, razmer, v katerih deluje vlada, ki niso najprimernejše za takšne obsežne in zapletene dolgoročne projekte, reformi v prid ne govori niti to, da gre za projekt Gregorja Viranta oziroma Državljanske liste. In sicer zato, ker gre za resno vprašanje ustavne demokracije, ki pred odločno akcijo terja resno in široko razpravo. Podoben primer je bil projekt iste stranke za več politične higiene, ki je bil ad hoc vložen v zakonodajno proceduro, pa tudi predlog za razpustitev državnega sveta, da o ukinitvi vseh državnih agencij in uradov za čas, ko traja gospodarska kriza, niti ne govorimo. Vsem tem projektom za reformiranje parlamentarne demokracije, kot jo poznamo, je skupno to, da so bili pripravljeni na hitro, brez javne razprave in brez upoštevanja ustavnopravnih omejitev. In potem so, čeprav bi o njih dejansko veljalo resno razmisliti, vsi ti projekti doživeli tudi hiter in klavrn konec.