13. 9. 2013 | Mnenja
Umiranje na obroke
Dokler ne rešimo politične krize, ne moremo upati na dobre ekonomske rešitve
Sredi počitniškega poletja je najprej Eurostat objavil podatke o skromni pozitivni gospodarski rasti evroskupine. Evropski politiki so pohiteli z napovedmi, da je recesija v EU vendarle premagana. Toda njihove predstave o reševanju krize so še naprej zgrešene. Na drugi strani se je v primerljivem obdobju v Sloveniji nadaljevalo zmanjšanje gospodarske aktivnosti. Vladi ekonomski zasuk ne uspeva, niti glede drugačne ekonomske politike niti sistemskih sprememb, njeni ukrepi izgubljajo politično legitimnost. Bratuškovi in njeni vladi se politično-ekonomski čas izteka. Vstajniška jesen in Bruselj ju bosta najverjetneje pokopala.
Pomladanske napovedi, da se bo 2013 gospodarstvo EU v drugi polovici leta izvilo iz krize in začelo normalno rasti, naj bi se na polovici letošnjega leta potrdile. Po letu in pol, dvojnem recesijskem dnu, sta na čelu okrevanja kajpada Nemčija (0,7 odstotka) in Francija (0,5 odstotka). Toda gospodarska rast evroskupine je v drugem četrtletju zgolj 0,3-odstotna, podatki pa so bolj kot ne zavajajoči. Najprej sta časovni okvir in stopnja rasti preprosto preskromna, da bi zadovoljila tehnična merila konca recesije in potrdila lažni optimizem glede uspešnosti bruseljske protikrizne strategije.
Drugi podatki so namreč še vedno problematični. Dva velika igralca, Španija in Italija, sta v starih težavah, Grčija ostaja evropski polom, fiskalna in dolžniška kriza ostajata enako obremenjujoči za večino držav v evroskupini, bančni krizi ni videti konca. Stopnja brezposelnosti je v Španiji in Grčiji nad 25 odstotki, drugod nad 12 odstotki. Stopnjujejo se socialni konflikti in politični nemiri, na političnem prizorišču se vzpenja neofašizem (Grčija, Italija), povsod prevladuje negotovost, poslovni pesimizem je še vedno prevladujoč. Nobena napovedana sistemska sprememba (fiskalna in monetarna unija) v EU ne deluje, bruseljska anticiklična politika s primarno proračunsko stabilizacijo v recesiji ne deluje.
V EU sta se zapovedano »varčevanje« javnega sektorja in oženje socialne države upočasnili, toda neoliberalna smer »mrtvega oživljanja« je še vedno prevladujoča. V ospredju sta finančna sanacija in restrukturiranje s pomočjo nižanja stroškov, ni zasuka k politiki rasti, spodbujanju produktivnosti in večanju zaposlenosti. Ekonomika ponudbe še vedno prevladuje nad ekonomiko efektivnega povpraševanja. Ekonomsko oživljanje vidimo na finančnih in ne realnih trgih, zadeva korporativne dobičke, cene kapitalskih papirjev, ne pa mezd in plač. Pri reševanju krize je spet pridobila peščica bogatih na račun večine vedno bolj revnih. Tega ni v statistikah rasti in merjenja BDP-ja in tudi ne v glavah političnih in poslovnih elit.
V EU sta se zapovedano »varčevanje« javnega sektorja in oženje socialne države upočasnili, toda neoliberalna smer »mrtvega oživljanja« je še vedno prevladujoča.
Alternativne poti so možne, toda pravih ni veliko. Dolgoročno je mogoče znižati zadolževanje s proračunskimi presežki, toda to zahteva desetletje in ne leto ali dve, kot zahteva »trojka«. Prodaja (privatizacija) je druga možnost, toda vsiljena razprodaja ni rešitev in celo obseg vseh možnih prodaj ne zadošča za dolgoročno vzdržnost zadolženosti. Obstaja možnost restrukturiranja ali pa celo odpisa dolgov. Težava pa je, ker je javni dolg v bankah, zato rešitev zadolženosti države vodi do potopa bank, za njihovo rekapitalizacijo in sanacijo pa ni dobrih virov. Sloviti evropski ESM (500 milijard EUR) ne zadošča niti za delček sanacije držav PIIGS (dolg presega 3700 mrd EUR), morebitni odpis (na primer 1500 mrd) pa bi prizadel BDP razvitih članic EU. Ostaja samo še dvoje. Monetizacija dolgov s pomočjo ECB-ja kot zadnjega posojilodajalca in povečanje potrošnje v zdravih delih EU (Nemčija). Oboje za sedaj ni mogoče, ker ni politične volje za pravi zasuk.
Slovenija deluje v teh okvirih povsem izgubljeno. Rast je negativna, skupaj s Ciprom najslabša v evroskupini. Ekonomske zahteve »trojke« so kajpada protislovne (lovljenje dovoljenega primanjkljaja, zadolževanje na finančnih trgih), toda Bruselj ni kriv za domačo politično šlamastiko in ekonomsko nesposobnost. Nihče od zunaj nam ni pripravil groteskne afere Gašpar Mišič in vse zaplete s korporativnim upravljanjem, nihče v Bruslju ni kriv za zastoj naših razvojnih projektov, slabo pripravljene davčne ukrepe, prepozno sanacijo bank in problematične proračunske reze. Vladna koalicija se sama politično zapleta, enako nemočna je tudi opozicija s svojim naborom konvencionalnih neoliberalnih ekonomskih ukrepov.
Zdi se, da bo ključna temeljna usmeritev. Bruseljsko fiskalno agendo je treba pametno spremeniti v strategijo rasti. Tu je ključna usmeritev na dva temeljna cilja, povečanje zaposlenosti in dodane vrednosti, oboje zahteva ukrepe za spodbujanje rasti in konkurenčnosti. Predvsem pa ni vse v ekonomskih politikah vlade, temveč v poslovnih odločitvah in prevetritvi poslovnih modelov podjetij in zavodov, potrebujemo boljše vodenje in upravljanje podjetij in države. V pogajanjih z Brusljem si moramo prizadevati za bolj heterodoksno ekonomsko politiko in nizati kratkoročne sistemske ukrepe, ključne so spremembe od spodaj navzgor, prednost imajo ukrepi s takojšnjimi učinki. Naša politična pogajalska argumenta bi morala biti razvojni konsenz in socialna stabilnost.
Toda te ključne točke naše elite niti ne razumejo niti je niso sposobne obvladovati. Zato smo obsojeni na umiranje na obroke. Zato še nismo dosegli dna krize. Dokler ne rešimo politične krize, ne moremo upati na dobre ekonomske rešitve. Dokler bosta ekonomska in politična demokracija eksces, ne moremo doseči potrebne blaginje in stabilnosti. Vsaj tu tičimo v enaki mišelovki kot EU.
