Zakaj Irci ne protestirajo na ulicah?

Zakaj Irci zaradi bremena dolga ne protestirajo na ulicah? Zakaj v tej državi ne prihaja več na površje jeza? Irska vlada je v navalu blaznosti potrdila državno jamstvo za banke, s katerim so različne terjatve bank čez noč postale državni dolg. Vse te milijarde evrov so zdaj breme davkoplačevalcev. Toda irski narod, ki je znan po svojem uporniškem duhu, zaradi varčevalnih ukrepov niti enkrat ni kršil javni red in mir.

Čeprav se komentatorji v medijih vedno znova razburjajo zaradi prostaške nekompetentnosti Anglo Irish Bank, Ircem ne pade na pamet, da bi zažigali avtomobile, ampak pravijo, da nikogar ne bodo tepli, ostali bodo mirni in se pogovorili kot odrasli.

Se tako vedejo zaradi vremena? Ali zaradi dolgega neobičajno toplega poletja? So Irci veliki optimisti, kar jim pomaga preživljati težke čase z zavestjo, da nikoli ne bo več tako hudo kot v preteklosti? Imajo zaradi kratkotrajne blaginje, občutek, da so sokrivi za lasten propad, v die Zeit sprašuje Hugo Hamilton, eden najbolj znanih irskih pisateljev.

Seveda so Irci jezni, saj vsak dan poslušajo poročila o stanovanjih, ki jih rubijo banke, ogromno mladih pa odhaja iz države s trebuhom za kruhom. »Živimo s poenostavljeno razlago, da so nam Nemci posodili denar, da si lahko kupujemo nemške avtomobile – Nemcem pustimo reševati naše dolgove samo zato, da spet denar, ki so nam ga Nemci posodili, lahko Nemcem plačamo nazaj. Poenostavljena jeza. Že od nekdaj smo dobri v tem, da krivdo pripišemo drugim: Britancem, cerkvi, danes bankirjem – in Nemcem,« piše Hamilton.

Irci svojo jezo danes po njegovih besedah blažijo z novim spoznanjem o prepletenosti sveta. »Naša suverenost, ki nam je bila tako ljuba, draga in romantična, je v tej prepletenosti postala mit. Slutimo, da bomo po oportunizmu in kazino gospodarstvu morali vstopiti v fazo pragmatizma. A kaj bi bila pragmatična perspektiva za Irce,« sprašuje Hugo Hamilton.

Ko gledajo nazaj na leta, ko je Irska bila »keltski tiger«, vidijo nedostojanstven čas, ko so imeli nabito polne torbe, ki bi ga raje pozabili. Kljub temu je bila ta kratka izkušnja blaginje zanje pomembna. Omogoča jim premagati številne prastare strahove. Časi »keltskega tigra« so jim omogočili, da so se počutili posebne, ker so lahko postali enaki. Naenkrat je bilo dobro biti Irec.

»Postali smo tako odrasli in samozavestni, da bi lahko angleško kraljico povabili na čaj v Dublin. Pijemo svoje pivo, ne da bi si pustili s histerijo pokvariti pogovor, na poti domov iz puba smo prenehali kruliti uporniške pesmi. Gotovo je še več subtilnih vidikov, ki kažejo, kako smo se kot narod spremenili. Morda je zadnja faza naše revolucije temeljita preobrazba naše družbe, ki nam omogoča vzgajati naše otroke brez dediščine jeze. V preteklosti smo v naših institucijah in družinah imeli veliko skritih grozot, ki so lahko bile v enaki meri vir naše jeze kot zunanje politične in gospodarske razmere,« razmišlja Hugo Hamilton.

Po podatkih evropskega statističnega urada je na Irskem štiri leta po odobritvi pomoči iz evropskega reševalnega sklada brez zaposlitve še zmeraj 13,8 odstotka ljudi, vlada je zmanjšala otroški dodatek, v šolah je v razredih več učencev, v načrtu ima obdavčitev vode in zemljišč. Skoraj 13 odstotkov kreditojemlacev je pri plačilu obresti v zamudi za več kot 90 dni. Vsak mesec se iz države s 4,5 milijona ljudi izseli približno 3000 državljanov, kar je toliko, kot jih je zapustilo državo v času lakote leta 1845. Finančni minister v predlogu proračuna za leto 2014 načrtuje nove varčevalne ukrepe v višini 3,1 milijarde evrov. Natakar Mike Parker je novinarju Die Zeit Patricku Kremersu dejal: »V dobrih letih smo bili naivni, gotovo smo delali tudi napake. To smo razumeli. Toda a smo si res zaslužili, da nas stiskajo kot limone?«