Ostro in kritično

V času, ko zaznamujemo 20-letnico Metelkove mesta, svojevrstne trdnjave svobodomiselnega in neobremenjenega kulturnega, umetniškega in družbenega izražanja, mineva tudi štiriletnica delovanja Centra urbane kulture Kino Šiška, ki je v zadnjih letih v marsičem pomembno zaznamoval koncertno dogajanje v Sloveniji in širši regiji.

Nekdanji kino sredi ljubljanske soseske Šiška, ki je dolga leta sameval, lastniki pa so ga uporabljali za občasne promocijske dogodke, je ponovno oživilo dolgoletno zavzemanje za srednje veliko koncertno dvorano v prestolnici. Transformacija v prizorišče za koncerte, pa tudi druge kulturne dogodke je bila uspešna: Kino Šiška je hitro pritegnil številne tuje glasbenike in skupine ter s tem postal eden najvidnejših koncertnih prostorov v regiji.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se je skoraj sočasno začela svetovna gospodarska kriza, krčile pa so se tudi programske vsebine na Metelkovi, ki z značilnim »naredi-sam« pristopom ohranja vrednote iz časov, ko družba še ni bila tako korumpirana in letargična kakor danes. Ravno zato je Kino Šiška ob letošnji obletnici pripravil dvojno presenečenje: prvo, povezano s preteklimi časi, in drugo, ki je pod drobnogled brez milosti vzelo sedanji čas.

Prvi večer, na petek trinajstega, so oder odstopili legendarnima slovenskima punk skupinama, ki sta zaznamovali turbulentna osemdeseta leta. VIA Ofenziva in Niet sta skupini, ki sta se s svojo poetiko in glasbenim izrazom upirali veljavnim družbenim normam, vendar se je to dogajalo v času velikih sprememb v Jugoslaviji in Evropi. Današnji položaj je, kakršen pač je, in težko je verjeti, da bi revitalizirani skupini naredili kaj več, kot le opozorili na nevzdržno stanje v družbi ter nam ponudili nekaj dobrega, starega punka. In to sta tudi storili.

Večje, sodobnim časom nekoliko primernejše presenečenje pa smo doživeli naslednji dan, ko so Damirja Avdića povabili, naj predstavi svojo novo ploščo Human Reich, ki vsebinsko nadaljuje njegove dosedanje plošče, knjige in gledališke projekte. Bosanski psiho, kot mu mnogi pravijo že od začetka samostojne glasbene poti, se je najprej predstavil z dokumentarcem Dušana Moravca Pravi človek za kapitalizem in že ta je pokazal, da gre za izredno razmišljujočega in kritičnega glasbenega umetnika. Takoj po odjavni špici pa je pripravil še energični solo nastop, med katerim so kraljevali njegovi hardrockovski in punkovski kitarski rifi, značilna mimika in gestikulacija, najbolj pa seveda kritična pripovedna lirika, s katero se vedno znova dotakne širših družbenih in tudi osebnih vprašanj in odklonov.

Dogodek je bil več kot primeren za počastitev obletnice. Avdić je gotovo poseben pojav na nekdanji jugoslovanski sceni. Je umetnik, ki mu je v preteklih letih po selitvi iz Bosne uspelo v neki drugi Sloveniji – tisti, ki je preprosto ne poznamo več. Še dobro, da so med nami ljudje, ki nas na to opozarjajo.