Arctic Monkeys: AM

Arctic Monkeys je še ena britanska skupina, ki se je sredi prve dekade 21. stoletja odločila, da bo preigravala že znane glasbene vzorce, spominjajoče na velikane postpunka in punka z začetka osemdesetih let. A glasba skupine je bila, čeprav podložena z reciklažo, povsem samosvoja in podkrepljena z iskrenimi, inteligentnimi in ostrimi besedili frontmana Alexa Turnerja. Zato ne preseneča, da je bend hitro, kar s prvo ploščo, zdaj že legendarno Whatever People Say I Am, That’s What I’m Not (2006), osvojil poslušalstvo.

To mu je pravzaprav uspelo že prej, saj je nekaj mesecev pred izdajo prvenca razprodal dvorano London Astoria, album pa je nato zaslovel kot najhitreje prodajani debitantski album v zgodovini britanske popularne glasbe, s čimer se je skupina Arctic Monkeys nenadoma uvrstila med najpomembnejše na Otoku.

Nenaden uspeh fantov ni zmedel, prav tako uspešen je bil tudi drugi plošček Favourite Worst Nightmare (2007) in jih še trdneje ustoličil na piedestalu izvajalcev, ki se večinoma ukvarjajo s preigravanjem postpunka in punka, toda z eno opazno razliko – fantje iz skupine Arctic Monkeys so to počeli s Turnerjem, odličnim piscem in interpretom besedil, odpetih v sheffieldskem narečju, ki je očaral poslušalce in pritegnil tudi vse večjo množico oboževalcev.

Toda že z naslednjim albumom je bilo jasno, da fantov uspešna postpunkovska formula ne bo več zadovoljila. Tretji album, Humbug (2008), je črpal iz nekoliko širših glasbenih vplivov, temelječih na bogati zakladnici ameriškega in britanskega rokenrola. Ker je kot koproducent pri albumu sodeloval Josh Homme iz zasedbe Queens of the Stone Age, je tudi to nekoliko spremenilo zvočno podobo, katere logično nadaljevanje je sledilo z albumom Suck It and See (2011).

Najnovejši album, AM, predstavi Arctic Monkeys kot skupino, katere člani so se iz najstniških navdušencev nad postpunkom, ki so obveljali za pionirje tako imenovanega retro postpunk vala, dokončno spremenili v raziskovalce rockovske zapuščine angloameriške popularne glasbe. Humburg je dal to le slutiti, AM gre še globlje v zapuščino ameriškega rokenrola, o čemer priča že otvoritvena skladba Do I Wanna Know?, k čemer je verjetno pripomogla tudi selitev benda z Otoka v Los Angeles.

AM je izredno eklektičen, giblje se med zapuščino garažnega rokenrola, glam rocka sedemdesetih let (I Want It All), ki bi jim ga zavidal celo sam Marc Bolan, med skladbami je lennonovsko obarvana No. 1 Party Anthem, ne manjka pa niti značilna poetika Alexa Turnerja. Prav ta mešanica je Arctic Monkeys dokončno premaknila s točke najstniške atrakcije v prostor polnokrvnega in zrelega rock benda.