Argument moči

Slovensko gospodarstvo potrebuje »kisik«, so sredi avgusta vladi sporočili voditelji šestih gospodarskih združenj. Slovensko gospodarstvo se duši pod bremeni debele države, davčnimi bremeni, javnim sektorjem. Delovanje trga je treba okrepiti z nižjimi davki, so zahtevali. Treba je varčevati v javnem sektorju. Se boriti proti birokratskim oviram. Treba je sprostiti kolektivne pogodbe. Želijo, da se njihove slabe terjatve hitreje prenesejo v breme državnega proračuna. Da se košarica pravic zdravstvenega zavarovanja »prečisti«. Da je potreben »kisik«, so minuli teden še odločneje zahtevali obrtniki, avtoprevozniki in kmetje. Ki so, s podporo Gospodarske zbornice, napovedali »državljansko nepokorščino«, češ da ne bodo dovolili zvišanja davkov na nepremičnine, zvišanja cestnin. Zahtevajo »kisik«. In sicer, da se jim vrne »ekološka taksa«, da dobijo nove subvencije za nakup »ekoloških vozil …«.

Zanimiv, alternativni pogled na zdravje slovenskega gospodarstva so v odgovor na zahteve delodajalcev predstavili v Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS). »Kisik gospodarstvu,« so sporočili, je doslej škodil vsem. Delavcem, državi. Celo samim podjetnikom. Ko je politika enkrat že upoštevala podobne vzklike, celo grožnje z umikom premoženja iz Slovenije zaradi prevelikih obremenitev, obljubljenih učinkov ni bilo. V zadnjih 15, 20 letih je gospodarstvo dobilo ogromne količine »kisika«, so sporočili. V zadnjih 20 letih so se recimo delodajalski socialni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zmanjšali za kar 42 odstotkov. Država je gospodarstvo razbremenila davka na dobiček, vanj je v zadnjih letih vbrizgala enormno količino nepovratnih sredstev, subvencij, olajšav, če zadnje pomoči bankam in dokapitalizacij sploh ne štejemo.

Država je seveda spodbujala razvoj kapitalizma. Vse od neobdavčenih obresti na dividende do absurdno preprostega ustanavljanja podjetij z »enim klikom«. France Križanič, bivši finančni minister v vladi Boruta Pahorja, je tik pred odhodom gospodarstvenike na srečanju na Brdu pri Kranju leta 2011 opozoril, da je gospodarstvo v obliki nepovratnih sredstev samo od takratne vlade dobilo okrog dve milijardi evrov. »To je bil seštevek subvencij za kmetijstvo v višini okrog 300 milijonov, nepovratnih evropskih sredstev, državne pomoči, vezane na evropska sredstva, raznih spodbud za razvoj malega podjetništva, olajšav za razvoj in denar, ki smo ga namenili centrom kompetentnosti in odličnosti,« našteva Križanič. V ta znesek niso všteta izredno ugodna posojila tedaj ustanovljene SID banke in Evropske investicijske banke, pravi. To pa še ni vse.

Menedžerji so dobili kisik. In kot smetano na torti od bank še več kot pet milijard evrov posojil za menedžerske prevzeme. S tem pa občutek, da je vse mogoče in dovoljeno.

Pred Pahorjevo vlado, med letoma 2006 in 2009, je že na podlagi predloga LDS prva Janševa vlada predčasno odpravila davek na izplačane plače. Realno je samo ta razbremenitev pomenila okrog 500 milijonov evrov svežega, dodatnega »kisika« gospodarstvu vsako leto. Zadnje poročilo o razvoju razkriva, da je slovensko gospodarstvo postalo socialna kategorija. Leta 2006 je država za »ekonomske aktivnosti« namenjala 3,9 odstotka BDP. Leta 2011, za katerega so v poročilu zbrani zadnji podatki, pa je bilo gospodarstvo deležno že 5,8 odstotka BDP pomoči, kar je več kot 33-odstotno povečanje. Je že res, da daje država za socialno varstvo trikrat več, okrog 20 odstotkov BDP. A v času krize bi bilo pričakovati, da se bodo okrepile predvsem njene socialne funkcije. Toda socialni transferji so se v tem obdobju povečali »zgolj« za 15 odstotkov.

Eden izmed klasičnih argumentov gospodarstvenikov proti univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD) je bil, da s takšno »spodbudo« prebivalstvo ne bi bilo več motivirano za delo. Govorijo iz izkušenj? Kakšno motivacijo je v zadnjih 10 do 15 letih pomenil UTD, ki ga je bilo v tem času deležno slovensko gospodarstvo? Še celo služba vlade za razvoj je v poročilu za leto 2011 zapisala, da se odprava »davka na izplačane plače, ki je podjetjem prinesla razbremenitev v višini 500 milijonov evrov, ni odrazila v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja. Podobno nejasni so bili tudi učinki olajšav za investicije v raziskave in razvoj, ki prav tako niso prinesli pomembnejših premikov in potrebnega prestrukturiranja.« Učinek vbrizgavanja »kisika«, tega gospodarskega UTD, je izračunal dr. Velimir Bole iz inštituta EIPF. Izračunal je, da so si tretjino odpisanega davka na plače izplačali kar menedžerji sami, ostalo pa so namenili za plače podrejenih.

Zloglasni »strukturni« primanjkljaj, proti kateremu se v Sloveniji še danes borimo, izvira prav iz tega, meni Bole: ob odpravi davka na plače se javni sektor ni ustrezno zmanjšal, menedžerji pa so namesto za investicije denar porabili za plače, kar je pognalo potrošnjo in inflacijo, učinek je bil tako izničen. Sindikati so minuli teden naredili še en korak naprej pri tej zgodbi. Pokazali so, da je vse to vbrizgavanje kisika zgolj razplamtelo menedžerske strasti – pohlep in lakomnost po lastnini. Sindikati so poudarili, da so menedžerji kot smetano na torti od bank dobili še več kot pet milijard evrov posojil za menedžerske prevzeme in da so dobili občutek, da je vse mogoče in dovoljeno: v obdobju razdolževanja, med letoma 2008 in 2012, se je število kršitev na področju delovnih razmerij povečalo za nekaj več kot 52 odstotkov, so ta teden objavili v Zvezi svobodnih sindikatov. Kršitve pri izplačilih plač pa za štirikrat.

Ta zgodba v malem merilu se je ponovila tudi ta mesec. Banka Slovenije je v likvidacijo poslala Factor banko in Probanko. Romana Pajenk, dolgoletna direktorica Probanke, ki jo je morala država v postopku likvidacije rešiti s 490 milijoni evrov poroštev, je nekoč veljala za eno najboljših menedžerk. Vodila je celo sekcijo »menedžerk« pri Gospodarski zbornici Slovenije. Menedžerski ugled si je pridobila v času, ko je kolegom pomagala pri prevzemih podjetij. Ko je leta 2009 prejela nagrado Gospodarske zbornice za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, so o njej zapisali, da je vpeljala »nove prijeme v vodenju in organizaciji«, da je dala »poudarek dobremu informacijskemu sistemu in preglednosti ter spoštljivosti do strank in zainteresirane javnosti«, da sta med poslovneži znana njena »poslovna etika in bonton« in da so zato dobri tudi »finančno-poslovni kazalci in rezultati ...« banke. Pajenkovo so letos marca kriminalisti ovadili zaradi domnevnega oškodovanja banke za več kot dva milijona evrov.

V socialistični tovarni Primat so delavci dobili 579 evrov na mesec, direktor pa enkrat več. Danes je delavska plača enaka, le direktorji zaslužijo enajstkrat več.

»Najuglednejši« štajerski menedžer je še vedno Roman Glaser, vodja Gospodarske zbornice Štajerske. Glaser, generalni direktor Perutnine Ptuj, je bil poleg tega prvi nadzornik Probanke v vlogi največjega lastnika. Tudi on je dobil več nagrad, celo nagrado super šampion biznisa, ki mu jo je v imenu agencije za izbiro najboljših srednje- in vzhodnoevropskih menedžerjev leta 2010 v Sarajevu podelil Andrej Grasselli, tedanji slovenski veleposlanik v Bosni in Hercegovini. Glaser se danes izogiba reviziji poslovanja, so pa revizorji že lani pri pregledu nekaterih poslov ugotovili, da je leta 2009 Perutnino oškodoval, ko je vsaj 26 milijonov evrov posodil za pomoč Binetu Kordežu pri njegovem propadlem poskusu menedžerskega prevzema Merkurja. A ne gre pozabiti na besede ekonomista dr. Jožeta Mencinger, ki opisujejo tudi čas pred petimi leti, ko so ti dogovori nastali. Namreč, Kordež je pred petimi leti vse storil javno: »Te prakse so bile razumljene kot nekaj pravilnega, uspešnega in skladnega s prevladujočimi načeli. Kordež je vse to razlagal po televiziji. Sedaj, ko se je plošča obrnila, pa velja za kriminalca.« Toda ali se menedžerji, ki sedaj zahtevajo kisik, sploh zavedajo, da se je plošča obrnila?

Eden izmed njih je Dušan Šešok, predsednik uprave Iskre, ki je zdaj njegova last, prej pa je bila družbeno podjetje. »Kako povečati število zaposlenih?« se je vprašal na zadnjem posvetu Gospodarske zbornice. In odgovor, ki je požel tiho odobravanje kolegov menedžerjev, je bil: »Predlagam, da ukinemo minimalno plačo in naj plače regulira trg.« Šešok je povedal, da je to mislil čisto resno. Saj menda pozna veliko mladih, ki bi radi, če bi bilo treba, celo »zastonj« delali v Iskri, pa jim tega ne more omogočiti. Sam bi jim seveda plačal, pravi. Rešitev za Slovenijo bi po njegovem bila, da bi znižali standard, torej davke, zmanjšali javno upravo in liberalizirali kolektivne pogodbe. Toda ali si je sam v času krize znižal plačo? V času krize, pravi, vodi dve podjetji, za kar prejema samo »eno« plačo.

Morda Šešok ni tipični današnji predstavnik menedžerjev, konec koncev je bilo nekatere njegove kolege tudi sram zaradi te izjave o minimalni plači. Kljub temu je velika večina podjetnikov podprla grožnje obrtnikov, avtoprevoznikov in kmetov z državljansko nepokorščino zaradi previsokih obremenitev. Toda obrtnikom, kmetom in avtoprevoznikom danes subvencioniramo že zdravstveno zavarovanje. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) znaša povprečna prispevna stopnja redno zaposlenega 202 evra, samostojni podjetniki plačujejo v povprečju zgolj 101 evro, kmetje pa 37 evrov. Poleg tega niti davkov ne plačujejo. Statistični urad je že pred časom izračunal, da je siva ekonomija v Sloveniji še posebej izrazita pri »malih podjetjih, predvsem samozaposlenih in v malih podjetjih z do štirimi zaposlenimi«; ti po statistični oceni prijavijo zgolj približno polovico prejemkov. »Šel sem po zelenjavo na ljubljansko tržnico. Kupil sem jo pri šestih prodajalcih, nobeden mi ni dal računa in prodali so mi trikrat dražji paradižnik, ki je bil, kot sem preveril, iz Italije,« priznava še celo direktor Gospodarske zbornice Samo Hribar Milič, ki zagovarja uvedbo davčnih blagajn, čemur obrtniki seveda nasprotujejo.

Številni slovenski gospodarstveniki že leta ponavljajo, da so stroški dela v Sloveniji previsoki. Celo v času konjunkture smo slišali enake zahteve. Pred tremi leti, ob zvišanju minimalne plače, je recimo Gorenje sporočilo, da bo proizvodnjo grelnikov preselilo iz Ljubljane v Staro Pazovo, v Srbijo. In sicer prav zaradi znižanja stroškov dela. A če je težava res v plačah – zakaj lahko grelnike izdelujejo v Nemčiji? Konec koncev, zakaj v Sloveniji ne moremo več izdelovati niti lesenih miz – lahko pa jih v sosednji Italiji? »Ker so stroški dela previsoki glede na dodano vrednost,« vztraja Milič in postreže s primerom lesene mize. »Neki slovenski lesar mi je dejal, da lahko sam naredi identično mizo, enako kakovostno, kot je razstavljena spomladi v Milanu. En sam problem je: slovenske mize ne bi nihče kupil. Ker nimamo blagovne znamke. Ker Made in Slovenija nič ne pomeni,« pravi. Trdi, da je Slovenija nadpovprečno inovativna v Evropi, a to ne pomaga. Ker so stroški dela pri nas od 60 do 70 odstotkov dodane vrednosti, naj podjetja ne bi imela več niti dovolj sredstev za povratne investicije ali za to, da bi konkurirala v tej »drugi ali tretji ligi držav, kjer smo«, pravi Milič. Če kje zaostajamo, zaostajamo po njegovem »pri obvladovanju procesov, pri trženjskih in promocijskih aktivnosti in pri vodenju države. Južno od Firenc nas nihče ne pozna,« dodaja.

»Odprava davka na izplačane plače ... se ni odrazila v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja. Podobno nejasni so bili tudi učinki olajšav za investicije v raziskave ...« – iz poročila službe vlade za razvoj, 2011

Teza, da je največji krivec država, je sicer med gospodarstveniki razširjena, čeprav znotraj ceha obstajajo tudi drugačni glasovi. Bruno Korelič, dolgoletni direktor Luke Koper, eden redkih slovenskih menedžerjev, ki si niso zapravili imena, pravi, da je njegova generacija »imela zaradi sistema, kakršen je bil nekoč, nekatere zavore, ki so nas silile k odgovornosti in k ravnanju, ki ne bi škodilo podjetju. Novi sistem in nova politika po letu 2004 pa sta te zavore sprostila. In nekateri, ki niso bili značajsko močni, so mislili, da lahko počno karkoli. Postali so požrešni, pozabili so, da funkcija menedžerja ni samo prisvajanje premoženja, ampak tudi upravljanje podjetja,« pravi. Korelič je trdno prepričan, da so se slovenski menedžerji morali več ukvarjati z motivacijo zaposlenih kot pa s »kričanjem in mahanjem politiki«. S tistimi podjetniki, ki s prstom kažejo na politiko, se ne strinja. Slovenija ima podobno pravno ureditev kot sosednje države, in če kdo, so za t. i. dodano vrednost odgovorni zgolj in samo menedžerji. »Nismo culukafri, živimo v EU in imamo enake možnosti za delo. Moramo pa se zresniti in ne iskati izgovorov, da ne delamo zato, za kar smo plačani,« pravi Korelič, ki je prepričan, da politika kaj več ne more storiti. Niti pri »brandiranju«. Kajti »nihče ti ne more narediti toliko škode, kot si jo lahko sam. In nihče ti ne more toliko pomagati, kot si lahko sam,« pravi.

Kdo ima torej prav? So previsoki stroški dela ali pa menedžerji ne opravljajo svojega dela? Laže odgovorimo na prvo vprašanje. Lahko naredimo hitri izračun višine plač z aplikacijo statističnega urada, ki omogoča revalorizacijo zneskov od leta 1952. Leta 1981 je največ zaslužil predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, izračunamo. To je bil tedaj Viktor Avbelj - Rudi. Glede na arhivsko objavljeni znesek njegove plače v dinarjih, preračunan v evre, je prejemal 2050 evrov na mesec. Drugi na družbenopolitični lestvici so zaslužili manj. Predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Milan Kučan, predsednik republiške konference SZDL Jože Smole, člani predsedstva Slovenije, člani ustavnega sodišča in javni pravobranilci so zaslužili okrog 1300 evrov neto.

Najbolje plačani delavci so bili v socializmu seveda rudarji. Našli smo podatek o povprečni plači kvalificiranega rudniškega delavca v »Titovem Velenju«, ki je sredi osemdesetih let v rudniku lignita prejemal nekaj več kot 1000 evrov na mesec. Drugi delavci so imeli nižje plače, bile so »celo« štirikrat nižje od plače predsednika predsedstva. V gradbeništvu so recimo delavci zaslužili 570 evrov neto, učitelji okrog 690 evrov, zaposleni v bančništvu ali v poslovnih storitvah v povprečju 635 evrov. V gospodarstvu direktorske plače navadno niso presegale plač najbolje nagrajenih t. i. družbenopolitičnih delavcev. V arhivih smo zasledili podatek o plači direktorja bivše Primatove tovarne kovinskih izdelkov, ki je tedaj veljala za eno najnaprednejših. Delavci v tovarni so zaslužili 579 evrov neto, direktor pa enkrat več, 1200 evrov neto. Sodeč po tem se minimalna plača, ki znaša danes okrog 550 evrov neto, v zadnjih 30 letih ni bistveno spremenila. So se pa zvišali prejemki direktorjev.

Dušan Šešok, ki danes predlaga odpravo minimalne plače, dobi na mesec 15 tisoč evrov bruto oziroma približno 8500 evrov neto. Povprečna plača njegovih zaposlenih pa ni enkrat nižja od njegove, tako kot je bila v socializmu, temveč je enajstkrat nižja.