Prodaj tujcu in izbriši

Tasim Tafiloski je v zadnjih nekaj letih postal lastnik 15 prezadolženih slovenskih podjetij, preselil jih je na naslov, kjer jim ni uredil poštnega nabiralnika, in ker niso sprejemala pošte, so bila izbrisana.

Bojan Passuto mu je na primer prodal avtoprevozniško podjetje Gold Tours, od katerega carinska uprava terja nekaj deset tisoč evrov zaradi 92 nepravilno zaključenih tranzitnih operacij leta 2008 in 2009. Passuto pravi, da ne ve, zakaj bi hotel Tafiloski imeti njegovo podjetje. »Rekel mi je, da bo rešil probleme s carino,« se spominja. Pravi tudi, da ne ve, kje bi Tafiloskega našli: »Telefonske številke, ki mi jih je dal, ne obstajajo.«

Tudi drugi, ki so Tafiloskemu prodali podjetja, trdijo, da ne vedo nič. Ne zakaj je kupil njihovo podjetje ne kje bi ga bilo mogoče danes najti.

Vsi pravijo tudi, da je Tafiloski našel njih, ne oni njega. Nekateri trdijo, da je nekaj časa delal zanje. Če jim verjamemo, je torej Tafiloski poiskal podjetje v težavah in se ponudil, da ga kupi. In nobenemu od lastnikov zadolženih podjetij se to ni zdelo dovolj čudno, da bi poiskal odgovor na vprašanje, zakaj je bilo tako.

Vsekakor jim je Tafiloski naredil veliko uslugo, saj so se podjetja znebili brez poplačila obveznosti. Vsi so potem ustanovili nova podjetja in z njimi nadaljujejo isto dejavnost.

Podjetje v samski dom

Tafiloski ima prebivališče prijavljeno v nekem bloku v mestu Vittorio Veneto, uro in pol vožnje severno od Benetk, a verjetno tam ni nikoli bil. Nekaj časa je živel v samskem domu na Erjavčevi 36 v Novi Gorici, ki je v lasti SŽ-ŽIP, hčerinske družbe Slovenskih železnic. Zdaj tja preseljuje prezadolžena podjetja.

Lastnik nepremičnine mu tega ne more prepovedati. SŽ-ŽIP lahko reagira šele, ko vidi, da je Tafiloski brez njegovega soglasja pri njem prijavil podjetje, in to sporoči sodišču. Če sodišče ugotovi, da tam podjetje res ne posluje, ga izbriše iz registra.

S tem se postopek konča po željah podjetnika, ki se je hotel izogniti poplačilu obveznosti. Načeloma lahko podjetje neha obstajati le, če ima poravnane obveznosti ali nima nobenega premoženja. Če pa podjetje nima poštnega nabiralnika, ga sodišče izbriše, tudi če ima dolgove in premoženje.

»Danes tisti, ki se želi izogniti obveznostim, nekomu plača sto evrov, da postane lastnik podjetja, preseli podjetje na naslov, kjer ni poštnega nabiralnika, in podjetje se izbriše,« se zgraža ljubljanski odvetnik mag. Janez Tekavc. »To je postal šport.«

Če v Sloveniji prodaš podjetje tujcu in ga ta izbriše, ti nikoli ne bo treba plačati dolgov.

Čaščenje podjetništva

»Podjetništvo je čudovit izziv. Sanjati o uspehu, ki je sad tvojega znanja in ustvarjalnosti, trdo delati za te sanje in dati ljudem priložnost in delo. Povezovati se z drugimi in oblikovati sinergije, da bomo skupaj rasli hitreje, in pri tem veliko tvegati,« je predlanskega oktobra v državnem zboru podjetništvo častil poslanec SD Matevž Frangež.

Zagovarjal je zakon, ki ga je v razpravo vložil s podpisi še 11 poslancev: zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD).

Zakon je napisal in zlobiral dr. Šime Ivanjko, profesor gospodarskega prava na mariborski univerzi in hkrati predstavnik civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij, ki se bori za popravo krivic, ki naj bi bile storjene na podlagi leta 1999 sprejetega zakona o finančnem poslovanju podjetij. V skladu s tem zakonom so bila neaktivna podjetja administrativno izbrisana, upniki pa so lahko preprosto terjali poplačilo dolgov od družbenikov izbrisanih podjetij.

Ivanjko trdi, da je država nepravično povzročila velike osebne tragedije, nekateri drugi strokovnjaki pa, da je šlo večinoma za ljudi, ki so se podjetništva lotili brez znanja in kot da pri tem ni nobenega tveganja.

Leta 2011 so pretresljive zgodbe prepričale poslance in ZPUOOD, katerega namen je bil prav odprava storjenih krivic, so izglasovali s 65 glasovi za. Sprejetju je nasprotovala le Breda Pečan iz SD, pa še ona danes pravi, da se je verjetno zmotila. Poslanci so sicer slišali o nevarnostih, ki jih zakon prinaša. Nasprotovala mu je tudi vlada na podlagi mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki ga vodi dr. Lojze Ude.

Upniki brez pravnega varstva

Pol leta kasneje je ustavno sodišče razveljavilo 17 od njegovih 18 členov, vse tiste, ki bi ustavili postopke, ki so že tekli pred sodiščem. Zaradi tega bi se v deprivilegiranem položaju znašli dolžniki, ki so obveznosti že plačali, so menili ustavni sodniki.

Namen zakona torej ni dosežen, a Ivanjko ga vseeno označuje za »strašno velik uspeh«. Ustavni sodniki namreč o edinem preostalem členu niso odločali in ta je odpravil solidarno odgovornost aktivnih družbenikov za neplačane obveznosti družbe, ki so bile in bodo izbrisane po uveljavitvi zakona.

To je konec osebne odgovornosti za poslovanje podjetja, je prepričan Tekavc. Zdaj tistim, ki imajo do neke družbe terjatve in želijo, da jim te poplača lastnik družbe, ostane le še institut spregleda pravne osebnosti. To pomeni, da morajo dokazati, da je družbenik naklepno oškodoval družbo.

Podatkov, koliko je uspešno dokazanih spregledov pravne osebnosti, ni. »Ne vem, ali je peščica teh primerov,« le napol v šali pove Ude. Razlogov za to je več. Dva izmed njih sta zagotovo presplošna zakonska opredelitev tega instituta in odsotnost sodne prakse.

Ivanjko je prepričan, da je vzrok predvsem v lenobi odvetnikov. Ti so po njegovem včasih, ko je še veljala solidarna odgovornost družbenikov, zgolj spremljali objave izbrisov podjetij in sprožali izvršbe. »Noben odvetnik se noče spuščati v spregled pravne osebnosti, ker je imel doslej lažjo pot. Dobival pa je honorar, kot da je izpeljal ne vem kakšen postopek,« je kritičen.

Vlada zdaj pripravlja spremembe glede opredelitve spregleda pravne osebnosti, a še ni znano, kakšne bodo. Tudi od sodišč lahko pričakujemo, da bodo s sodno prakso olajšala življenje upnikov. Vendar bodo za odpravo vseh spornih in zelo razširjenih praks potrebne tudi druge spremembe.

Slovenski politiki se neprestano zgražajo nad plačilno nedisciplino, a prav oni so sprejeli zakon, ki plačilno nedisciplino spodbuja.

Anomilja pravnega reda

Tasimu Tafiloskemu je podjetje prodal tudi Subija Tajroski. Tudi to podjetje, Tamos, je že bilo na poti v izbris, a ga je v stečaj poslal Martin Drgan, stečajni upravitelj podjetja Sead, katerega lastnik je prav tako Tajroski. Drgan je namreč ugotovil, da je Tajroski iz podjetja Sead Tamosu nakazal 290 tisoč evrov, in ker so registri kazali, da Tamos ima premoženje, je sprožil stečaj.

Ko je bil Tamosu dodeljen stečajni upravitelj, Milorad Vidović, ta premoženja ni našel. Ne ve niti, zakaj je Tafiloski podjetje, ko je bil že sprožen stečaj, prodal Tetyani Zayiki. To niti ni pomembno, saj ima tudi ona bivališče prijavljeno v Italiji in tudi nje ni mogoče najti, tako kot niti Tamosove dokumentacije ne.

Vidović torej ne razpolaga z nobenim dokumentom, s katerim bi lahko ugotovil, kaj šele dokazal, kam in kako je šlo Tamosovo premoženje. In to je primer podjetja, ki ima stečajnega upravitelja, torej človeka, katerega služba je, da išče premoženje podjetja. Večina takšnih podjetij se izbriše, ne da bi kdorkoli karkoli vprašal.

Davčna uprava primere, ko sta lastnik in dokumentacija podjetja v tujini in nedosegljiva, označuje za »anomalije v našem pravnem redu«, ukvarjanje davčnih inšpektorjev in stečajnih upraviteljev s temi primeri pa naj bi bilo »zelo zahtevno«.

Tisti, ki dajejo podjetja Tafiloskemu in podobnim, pa se še kar spuščajo v – kot bi rekli slovenski poslanci – »čudovite izzive podjetništva«.