Gregor Virant: »Alenka Bratušek je izrazito dobronamerna in iskrena političarka, je inteligentna in sposobna, je pa res, da nima političnih izkušenj, na trenutke deluje nekoliko naivno.«

Z odločitvami sem se zameril dvema izjemno močnima igralcema na političnem prizorišču, Janezu Janši in Zoranu Jankoviću. Cena, ki jo plačujem za to, ni nizka, vendar mi ni žal.

Gregor Virant je danes zadovoljen, ker je njegova stranka zapustila koalicijo Janeza Janše, v preteklost ne gleda rad, v svoji načelnosti zavrača oba, Janšo in Jankovića. Spremenil pa se je tudi drugače, strinja se s trditvijo, da je njegov sopotnik Janez Šušteršič naredil kakšno napako, kot »pravi liberalec« pa zdaj celo podpira zamisel, da država dokapitalizira banke in posredno postaja lastnica novih podjetij. Seveda zgolj začasno, zanj je državno lastništvo še vedno katastrofalno.

Opazili smo vas na košarkarski tekmi. Ste vstopnico plačali?

Bil sem povabljen, enako kot predsednik države in moji sodelavci iz vlade. Ne hodim prav pogosto na športne prireditve, ampak to prvenstvo je nekaj posebnega, naši so sijajni, tako da sem prav užival.

Z vstopnicami druge vrste, torej z vozovnicami, imate zadnje čase nekaj težav. Očitali smo vam, da ste uveljavili visoke popuste pri Adrii Airways.

Nisem zahteval niti pričakoval nobenih posebnih ugodnosti. Adrio sem prosil za ponudbo, to so mi poslali in plačal sem tisto, kar je bilo treba. Cene se mi niso zdele posebej nizke, nobena vozovnica ni bila cenejša od 150 evrov. Poglejte danes na Adrijino spletno stran, po akcijskih cenah lahko letite še ceneje v katerokoli evropsko prestolnico. Mar bi moral prositi, naj mi izstavijo višji račun? Vse to se je tako ali tako dogajalo v obdobju, ko nisem bil na nobeni javni funkciji.

V času te zgodbe ste govorili o manipulacijah, to naj bi se vam večkrat dogajalo. Pred dnevi so recimo nekateri napovedali skorajšnji razpad Državljanske liste, pa vas je svet stranke podprl.

Za marsikoga sem moteči dejavnik v politiki, z odločitvami sem se zameril dvema izjemno močnima igralcema na političnem prizorišču, Janezu Janši in Zoranu Jankoviću. Cena, ki jo plačujem za to, ni nizka, vendar mi ni žal. Kar pa se tiče dogajanja v stranki, se od časa do časa pojavi medijska fama o prepirih in razpadanju, a nazadnje to na sejah sveta vedno demantiramo.

Morate pa priznati, da Državljanska lista ni enaka, kot je bila pred volitvami. Ljudi s tistega slavnega plakata Ekipa za prihodnost v stranki ni več, Šušteršič, Pavliha, Boscarol, Pezdir so vas zapustili. Niso edini.

Stranka plačuje davek na svojo mladost. Ustanavljanje nove politične stranke ni preprost proces, vsak v stranko vstopa s svojimi pričakovanji, lahko se zgodi, da ta pričakovanja niso izpolnjena. Veliko ljudi (med njimi ni teh, ki ste jih našteli) vstopa v stranko tudi s koristoljubnimi motivi. Kar se tiče imen, ki ste jih našteli, pa je vsak od njih svoja zgodba. Rado Pezdir je že v času ustanavljanja stranke rekel, da bo njen kritik. Z gospodom Ivom Boscarolom po volitvah ni bilo več intenzivnih stikov, niti ni bilo tako mišljeno. Marko Pavliha je izstopil, ker nismo šli v koalicijo z Zoranom Jankovićem, Janez Šušteršič pa, ker smo zapustili Janšo in vstopili v koalicijo z Alenko Bratušek.

Krčenje javne porabe negativno vpliva na gospodarsko rast. Težava je v tem, da sploh nimamo druge možnosti. Globoko smo zabredli v dolgove.

Pojavljajo se tudi vsebinske razlike, morda pa so si nekateri politiko predstavljali drugače, bolj enosmerno. Samo ena stranka pač ne more oblikovati državne politike.

Absolutno! Še posebej, če stranka na volitvah dobi le osem poslanskih sedežev. Lahko sicer postane močan člen koalicije, vendar je treba sklepati kompromise. Pred dnevi sem delal obračun, kaj je delala in kaj vse je dosegla Državljanska lista: v obeh vladah smo zagovarjali uravnoteženje javnih financ in to predvsem z ukrepi na odhodkovni strani, v obeh vladah smo zagovarjali vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, v obeh vladah smo zagovarjali spremembo referendumske ureditve v ustavi, v obeh vladah smo zagovarjali umik države iz gospodarstva … Vložili smo predlog za razpustitev državnega sveta, a je bil zavrnjen. Vložili smo sveženj »čistilnih zakonov«, a je bil zavrnjen. Državljanska lista ves čas dosledno zagovarja točno tisto, kar je obljubila v volilnem programu. Nekatere druge stranke so glede naštetih vprašanj naredile salto mortale.

Res? Govorili ste tudi, da nasprotujete višjim davkom, pa je vlada zvišala DDV.

Seveda nismo bili povsod uspešni. Če bi imeli 30 glasov, bi lahko svojo politiko izpeljali v veliko večjem obsegu. Sicer pa za ključen uspeh štejem tudi to, da po zaslugi Državljanske liste danes ne Janša ne Janković, torej nobeden od dveh politikov, obremenjenih s poročilom Komisije za preprečevanje korupcije, ni predsednik vlade.

Omenil ste koristolovce. Kdo so to?

S tem mislim denimo na človeka, pa ga ne bom imenoval z imenom in priimkom, ki je v stranki vztrajal toliko časa, dokler je imel upanje, da bo postal direktor ene večjih slovenskih družb v državni lasti. V trenutku, ko je dokončno spoznal, da članstvo v stranki za to ne bo dovolj, je iz stranke izstopil, javno pa to prikazal kot izstop iz načelnih konceptualnih in programskih razlogov. To so koristolovci in prav je, da se stranka takih očisti. Slovenska politika nasploh se mora očistiti. Stvari se (pre)počasi spreminjajo v to smer. Neke vrste prečiščenje je bil odziv dela politike na januarsko poročilo KPK in proteste v Sloveniji. K čiščenju sodijo tudi obsodilne sodbe, izrečene nekaterim nekoč močnim in nedotakljivim figuram slovenskega gospodarstva in politike.

Kako z nekajmesečne distance razumete odhod iz Janševe koalicije in razhod z Janezom Šušteršičem, ki je bil posledica tega. Vam je žal?

Če bi bili oportunisti, bi ostali v Janševi koaliciji. Malo bi se pridušali in rohneli, vendar bi obdržali položaje, tudi mojega, ki je bil formalno drugi najmočnejši v državi. Verjetno bi si krepili tudi volilne ratinge. A bili smo načelni in Janšo zapustili. Šušteršič pa iz stranke ni odšel toliko zaradi izstopa iz Janševe koalicije, bolj ga je zmotil vstop v koalicijo Alenke Bratušek. Preprosto ni verjel v možnost uspeha vlade Alenke Bratušek.

Boste tudi tokrat zapustili koalicijo, če bo aktivni predsednik Pozitivne Slovenije znova postal Zoran Janković?

Zagotovo, a verjamem v optimistični scenarij. Bratuškova bo kandidirala na kongresu, prepričan sem, da bo izvoljena in bo z dodatno avtoriteto vlado vodila še naprej. Jedro moči Pozitivne Slovenije je ta trenutek v vladi in poslanski skupini. Ne soglašam s tistimi, ki Alenki Bratušek očitajo, da je marioneta v Jankovićevih rokah in v rokah nekih stricev. Zelo dobro jo poznam, deluje avtonomno, ne pusti se voditi. Drugo vprašanje pa seveda je, kaj dela Janković.

Torej se je Šušteršič zmotil, Bratuškova vlado vodi dobro?

Zelo dobro. Alenka Bratušek je izrazito dobronamerna in iskrena političarka, je inteligentna in sposobna, zelo hitro dojame probleme, zelo hitro vidi mogoče rešitve. Je pa res, da nima politične kilometrine, političnih izkušenj, na trenutke deluje nekoliko naivno, ni še državnica. Čas, da to postane, še ima.

Na bankirje in na prejšnje vodstvo Banke Slovenije smo danes vsi besni. Noro je, da moramo davkoplačevalci prevzemati odgovornost za napake, ki so jih storili.

Kaj pa politična moč? Vnaprej je obsodila imenovanje svojega sekretarja Gašparja Gašparja Mišiča za direktorja Luke, pa je nadzorniki niso poslušali.

Politične moči ji res manjka, morala jo bo okrepiti, tudi z zmago v Pozitivni Sloveniji. Sicer pa je vprašanje kadrovanja in korporativnega upravljanja nasploh v tistem delu gospodarstva, ki je v lasti države, zelo kompleksno. Potekati bi moralo tako, da bi SOD, v bodoče Slovenski državni holding, odločal samostojno in suvereno. Vlada mora v vrh Slovenskega državnega holdinga postaviti vrhunske neodvisne strokovnjake, ki bodo v nadaljevanju sposobni samostojno in profesionalno upravljati državno premoženje, in to brez vmešavanja »kadrovikov« iz političnih strank in lobijev. Vlada bi si lahko transparentno pridržala veto na pomembnejše odločitve. Nadzorni svet holdinga pa ji bo seveda odgovarjal za rezultate. Vlada bo lahko uveljavila odgovornost nadzornikov, če rezultati ne bodo dobri ali če se bodo dogajali ekscesi. Primer Mišič je, kot je dobro rekel Goran Klemenčič, simptom razmer v upravljanju državnega premoženja. V Luki Koper so lobiji premagali interes večinskega lastnika. Posebno odgovornost nosi nekdanji predsednik nadzornega sveta Dino Klobas, ki je bil tam v imenu države, pa je potrdil izvolitev nekompetentnega kandidata.

Gospod minister, o strokovnih nadzornikih ste govorili pred enim letom, pa se ni nič zgodilo.

Lanskega junija sem kot predsednik državnega zbora sklical vse poslanske skupine, da bi se dogovorili, da bomo na podlagi zakona o Slovenskem državnem holdingu v nadzorni svet imenovali vrhunske in neodvisne kandidate, ki ne bodo strankarski vojščaki. S pobudo nisem prodrl. Potem je prišla nova vlada, novi finančni minister se je odločil, da bo najprej noveliral zakon o Slovenskem državnem holdingu, šele potem bodo imenovani nadzorniki. Nisem še obupal, še vedno mislim, da bomo tisto, kar sem hotel narediti lanskega julija, naredili v prihodnjih mesecih.

Če že govoriva o političnem imenovanju: Boža Predaliča sta razrešili s položaja šefa upravne enote, kaj boste naredili z Mojco Kucler Dolinar?

Ta odločitev bo padla v prihodnjih dveh tednih. Najprej jo bom sporočil Kuclerjevi, šele potem javnosti.

Med vami, Čuferjem in Bratuškovo ni sporov, vi trije dobro sodelujete, vaši cilji so podobni, zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja. Ste z zmanjševanjem zadovoljni?

To bomo videli, ko bo sestavljen in sprejet proračun za leto 2014. Ta trenutek smo še sredi pogovorov, ciljni primanjkljaj za prihodnje leto je triodstoten. Če bomo ta cilj dosegli, pomeni, da država nadaljuje postopno konsolidacijo javnih financ, končni cilj pa je uravnoteženi proračun in s tem upanje, da bo naša država nekoč spet finančno samostojna in politično suverena.

Triodstotni primanjkljaj je iluzoren. Kaj pa sanacija bank?

Zavožene slovenske banke so posebna zgodba, ki jo je treba rešiti z enkratno akcijo. Denar, potreben za njihovo sanacijo, se v strukturni primanjkljaj ne bo všteval.

Ravno danes ste bili na sestanku pri Alenki Bratušek, pogovarjali ste se o proračunu. Bo uveden krizni davek, bo zmanjšan regres za upokojence?

Dokončnega odgovora na ta vprašanja nimamo. Najprej je treba postrgati rezerve, ki jih imamo pri materialnih stroških in nepotrebnih investicijah, šele potem lahko gremo v krčenje pravic. Državljanska lista nasprotuje novim davkom.

Karel Erjavec nasprotuje zmanjševanju prihodkov za upokojence, verjetno bosta morali obe strani malo popusti.

Krivično bi bilo odvzeti regres upokojencem, saj je ostal le tistim z najnižjimi pokojninami. Obstajajo še druge možnosti, minister za finance bo v zelo kratkem času javno prikazal učinke boja proti sivi ekonomiji, ki bodo zelo pozitivni.

Janševa vlada se je hvalila, da je bila pri krpanju proračunske luknje uspešna, potem je prišla nova vlada in odkrila velikansko javnofinančno luknjo. Ali Šušteršič ni bil tako dober minister ali pa nova vlada zavaja?

Šušteršič je bil pri krčenju javne porabe uspešen, z ZUJF-om je znižal proračunski primanjkljaj leta 2012 na 3,7 odstotka. To je bil konkreten rezultat njegovega dela in tega rezultata ne more nihče zanikati.

Seveda ga lahko – recimo ustavno sodišče, ki je opozorilo na diskriminatorno obravnavanje dela upokojencev.

Imate prav, v ZUJF-u je bilo nekaj neumnosti, na katere sem sam opozarjal takoj, ko smo videli, kaj je prinesel 143. člen. V celoti pa je bil ZUJF nujen. Glede proračuna leta 2013, ki ste ga omenili, je bila storjena napaka, ker je bilo proračunsko planiranje nerealno. Umetno je bilo planirano bistveno znižanje mase za plače, ne da bi tedanja vlada izpeljala kakršnekoli ukrepe, da bi do tega lahko prišli. Zato se je bilo treba potem maja pogajati s sindikati javnega sektorja, kjer smo se dogovorili za znižanje plač. Če maja tega ne bi sprejeli, bi decembra zmanjkalo denarja.

Prej ste govorili, da se lahko še postrgajo rezerve. Kje? Samo s pisarniškim materialom javnofinančne luknje ne boste zakrpali.

Treba je biti skrben tudi pri malenkostih. Sam ravnam tako: ko dobim v podpis pogodbo večjega obsega, nanjo napišem, naj se v nadaljnjih pogajanjih poskuša cena še dodatno znižati. Treba je biti pozoren pri javnih naročilih, treba se je znebiti nepotrebnih nabav, treba je preveriti vsako investicijo, ali je res smiselna …

Priznavate, da varčevanje pač ne spodbuja gospodarske rasti?

Da, krčenje javne porabe negativno vpliva na gospodarsko rast. Težava je v tem, da sploh nimamo druge možnosti. Globoko smo zabredli v dolgove. Zadolževanje moramo ustaviti. Finančno smo odvisni od mednarodnih finančnih trgov, javni dolg se približuje 60 odstotkom BDP, imamo prezadolžena podjetja, velikansko finančno luknjo v bančnem sistemu. Če moramo Slovenci že imeti kakšno vizijo, je to vizija finančne neodvisnosti.

Predsednik evropske komisije José Barosso je optimistično napovedal, da se recesija končuje, v Franciji se pojavlja gospodarska rast, v Veliki Britaniji … Nasprotno pa v državah, kjer je bilo varčevanja največ, v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, okrevanja ni. Celo Estonija, ki ste jo še lani postavljali za zgled Sloveniji, se je znova znašla v recesiji.

Še enkrat: varčevanje gospodarske rasti ne bo prineslo. A brez varčevanja ne moremo preživeti, ker se bomo utopili v obrestih, poleg tega ne bomo več prišli do denarja za servisiranje dolga. Edina alternativa je mednarodna pomoč, ta pa prinese še ostrejše varčevanje po diktatu, česar si seveda ne želimo. Kaj narediti za gospodarsko rast? Ena možnost je pridobitev investicij v javno infrastrukturo. Sem velik zagovornik javno-zasebnih partnerstev, recimo pri gradnji tretje razvoje osi ali drugega tira. Denar moramo pritegniti v Slovenijo, za to pa moramo zagotoviti konkurenčno okolje za poslovanje gospodarstva. Pred nekaj dnevi je bil pri meni na obisku predstavnik nemškega podjetja. Razmišljajo o desetmilijonski investiciji na območju Slovenije, v tem trenutku pa ne bodo vložili niti evra, ker čakajo, kako se bodo stvari razpletle, ali se bomo izognili politični krizi, ali bo vladi uspelo sestaviti proračun, ali bo Bruselj zadovoljen z našimi ukrepi …

Čez dober mesec bodo znani stresni testi in v banke bomo znova vložili milijardo ali pa kar nekaj milijard. Zakaj tega nismo storili prej? Ko je kriza izbruhnila drugje, so hitro dokapitalizirali banke, Avstrija je recimo vanje vložila 11 odstotkov BDP.

Borut Pahor je priznal, da je v času, ko je vodil vlado, podcenil bančni problem. Problem reševanja bank ima še večjo dimenzijo, kot je javnofinančna luknja v Sloveniji. Do konca novembra, ko se končajo pregledi in stresni testi, si bomo natočili čistega vina. Takrat bo napočila ura resnice in od tam naprej je možnost ena sama – prenos slabih terjatev, očiščenje bančnega sistema, nujna dokapitalizacija. In še nekaj – minister za pravosodje pripravlja zakon o sistemski razdolžitvi podjetij, ki bo omogočil, da se terjatve do podjetja, če je to nelikvidno, spremenijo v lastniške deleže.

Ali niste kot liberalec vseskozi zagovarjali, da država ne sme biti lastnik podjetij? Sedaj bi jih nacionalizirali.

Liberalci ne bomo ravno srečni, če se bo delež državnega lastništva povečal, a druge možnosti v teh razmerah ni. Bomo pa veliki zagovorniki tega, da gredo lastniški deleži države potem prek odprtih in transparentnih postopkov čim prej v prodajo zasebnim lastnikom. Še vedno trdim, da država kot lastnik v gospodarstvu nima kaj početi. Če bi med letoma 2000 in 2008 privatizirali celotno državno gospodarstvo, bi danes sedeli na zeleni veji.

Državno lastništvo a priori ni slabo.

V Sloveniji se je pokazalo, da je državno lastništvo katastrofa. Seveda pa država v sedanjem položaju mora intervenirati glede bank. Zato podpiram nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke, za katero se je odločila Banka Slovenije. So trenutki, ko država preprosto mora ukrepati, ker bi bile sicer posledice hujše.

Torej naj država in njeni državljani prevzamejo odgovornost za napačne odločitve lastnikov?

Država se je znašla v položaju, ko bi lahko bila vsaka druga odločitev usodna. Seveda smo na bankirje in na prejšnje vodstvo Banke Slovenije danes vsi besni. Noro je, da moramo davkoplačevalci prevzemati odgovornost za napake, ki so jih storili. Vendar bi bile, če guverner Jazbec ne bi naredil, kar je, posledice veliko hujše. Banki bi šli v stečaj, varčevalci bi navalili na depozite. Ker država jamči do 100 tisoč evrov depozita, bi morala takoj izplačati približno 400 milijonov. Poleg tega ima država sama v teh dveh bankah za 320 milijonov depozitov. Vse to bi sprožilo paniko, domine bi se podrle tudi v drugih bankah, posledice bi bile katastrofalne.

Zlom bančnega sistema in kriza nista prišla čez noč.

Kriza je posledica pohlepa finančnega sektorja, nerealnega pričakovanja, da bo rast večna, da se lahko stalno zadolžujemo in živimo prek svojih zmožnosti, da bo cena nepremičnin rasla brez konca. V Sloveniji se je tem zablodam pridružila še kopica drugih. Očitno v tistem kritičnem času bančni regulator ni opravil svojega dela, Banka Slovenije nosi levji delež odgovornosti, dovolila je čezmerno kreditiranje. A ni kriva samo ona, kriva je tudi politika. Prva Janševa vlada bi lahko v času prosperitete varčevala, upoštevala fiskalno pravilo, pa ga ni. Pahorjeva vlada je strahotno povečala javni dolg. Če bi pred leti prodali državna podjetja, bi zanje dobili bistveno več, kot naj bi sedaj. S tem denarjem bi preživeli krizo, lahko bi vlagali v infrastrukturne projekte, pa še znebili bi se slabega korporativnega upravljanja in mafijskih poslov. Naredili smo torej kopico napak, zdaj jih bomo dolgo popravljali.

Je za ministra za notranje zadeve primerno, da govori o mafijskih poslih?

Lahko bi se bil izrazil bolj diplomatsko. A pomembneje je, da policija na področju gospodarskega kriminala in korupcije v zadnjem obdobju dosega odlične rezultate. So veliki premiki in še bodo.

Na kateri strani ste: na strani dokumenta Kisik za gospodarstvo Gospodarske zbornice ali na strani sindikatov in njihove pogodbe med delom in kapitalom.

Državljanska lista je zanesljivo bolj na strani gospodarstvenikov, seveda v realnih okvirih. Marsikaj, kar ta dokument predlaga, ta trenutek zaradi javnofinančnega položaja ni izvedljivo, recimo nižanje davkov ali uvedba socialne kapice. V osnovi pa se zavzemam prav za to filozofijo, torej kako pomagati gospodarstvu, da bo konkurenčnejše. Le konkurenčno gospodarstvo prinaša napredek in omogoča razvito socialno državo. Konkurenčna in socialna država gresta lahko z roko v roki, za to se zavzemam. Sindikati pa, žal, pogosto zagovarjajo rešitve, ki so dolgoročno škodljive tudi za zaposlene, predvsem pa za mlade iskalce zaposlitve. Takšno je na primer vztrajanje pri razmeroma togem trgu dela.

Nekateri recimo predlagajo kar odpravo minimalne plače.

Minimalna plača je pomembna pridobitev socialne države, je eden od temeljnih elementov delovnega prava in je kar prav, da ostaja. Lahko pa bi dovolili, da bi se v podjetjih, ki se znajdejo v hudih težavah, menedžment in sindikati dogovorili o možnih odmikih od zakonsko določene minimalne plače, da se prepreči odpuščanje.

V Strasbourg grem 24. septembra, tam bom predstavil zakon o odškodninski shemi za izbrisane. Upam, da bom uspešen, če bo drugače, se bomo prilagodili.

Sindikati zahtevajo davčne blagajne, delodajalci so proti.

V tem primeru sem na strani čim boljšega pobiranja davkov, torej na strani sindikatov. V celotni Evropski uniji siva ekonomija odnese približno petino javnih prihodkov, v Sloveniji je tega še več. Minister za finance pravi, da smo »kvazi« davčne blagajne že dobili, ko je bil uveden nov blagajniški računalniški program. A počakajmo na končne izide, če ne bodo dobri, se bomo odločili za prave davčne blagajne.

Boste zaradi nepremičninskega davka za hišo plačevali več ali manj?

Nisem si še preračunal. Podpiram nepremičninski davek predvsem zaradi reda, ki naj bi ga uvedel. Dejali boste, liberalec podpira nov davek. Toda nepremičninski davek de facto že imamo, reče se mu nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. A številne občine nimajo urejenih evidenc, ponekod se plačuje višji davek, drugod nižji, nered je velik. Novi sistem naj bi prinesel predvsem red, urejenost in preglednost, zato ga podpiram.

Z zmanjševanjem števila občin mislite resno?

Skrajno resno.

Vam bo uspelo? Že v vaši stranki so se pojavili posamezniki, ki takšnim ukrepom nasprotujejo.

V stranki je bil en glas proti, morda bo še kdo klonil pod pritiski lokalnih lobijev. A projekt je za Slovenijo nujen. Podpira ga javnost, je logičen, racionalen. Majhne občine so razvojni potencial izkoristile, združevanje bo prineslo sinergije, prihranke, manj birokracije. Vsem je znano, da so občine nastajale zelo arbitrarno, po politični presoji, na podlagi tega, katero okolje je imelo svojega poslanca, svojega potencialnega župana, več politične moči …

… recimo občina …

… Destrnik. Na Danskem za ustanavljanje občin obstaja objektivno merilo – 20 tisoč prebivalcev. Ti pa se sami odločajo, kako se bodo povezovali, tako so prišli z izhodiščnih 210 občin na sedanjih 80. Temu modelu bomo sledili, imam pa toliko politične kilometrine, da ne bom šel z glavo skozi zid. Splača se vzeti čas za prepričevanje. Župani, ki so zainteresirani za svoje položaje, bodo začeli močno kampanjo, češ kaj vse se bo zgodilo, če bodo majhne občine izginile. Majhne občine so bile do sedaj finančno privilegirane, nekatere so to zelo dobro unovčile. A ti kraji bodo ostali privilegirani tudi kasneje, ostali jim bodo nadstandardne telovadnice in nadstandardna krožišča, teh projektov ne more nihče odnesti. Ampak ko se bodo občine med seboj povezale, bodo imele bistveno večji razvojni potencial za pomembnejše in večje infrastrukturne projekte.

Kolikšna je cena spoštovanja človekovih pravic?

Namigujete na izbrisane. Ključno je bilo, da je država na podlagi odločb ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice priznala, da je bila leta 1992 narejena napaka, da je bila storjena krivica. Vendar je vprašanje odškodnin treba vključiti v kontekst javnofinančnega položaja, hkrati pa je treba upoštevati individualne okoliščine pri vsakem posamezniku, ki je bil izbrisan. Pravico do odškodnine dajemo tistim, ki so vložili neki trud, da bi si uredili status. Vsem tem dajemo pavšal, ki ni visok, hkrati pa omogočamo, da se v individualni pravdi morebiti uveljavlja višja odškodnina. Ali ta denar zadošča ali ne, je subjektivno vprašanje, priznavam pa, da smo poskusili zadevo spraviti v okvir javnofinančne realnosti.

Mislite, da bo sodišče v Strasbourgu razumelo javnofinančne zadržke?

Verjamem, da se sodišče ne bo spuščalo v višino odškodnine, ampak bo zanj ključno, da se v Sloveniji odškodninska shema vzpostavi. V Strasbourg grem 24. septembra, tam bom predstavil zakon. Upam, da bom uspešen, če bo drugače, se bomo prilagoditi.

Številne izbrisane pošiljajo od okenca do okenca, zahtevajo ta in oni dokument … Ali država z birokratskimi postopki namenoma otežujete, da bi posamezniki postali upravičenci do odškodnine?

Nikakor ne. Kjer stvari potekajo na takšen nerazumen birokratski način, če za to izvem, bom gotovo ukrepal.

Dejali ste, da država ne bo plačevala odškodnin tistim, ki so se norčevali iz osamosvojitve in odšli iz Slovenije. A pravica do stalnega bivališča je bila vsem odvzeta nezakonito.

Do odškodnine so upravičeni tisti, ki dokažejo zakonske predpostavke zanjo, ne glede na to, v kateri službi so bili, kaj so počeli in kakšno je (bilo) njihovo politično prepričanje. Zakonska predpostavka pa je, da so izrazili neki interes po stalnem prebivanju v Sloveniji.