Gospodar lutk

Zlatka Boureka širša javnost najbolj pozna po tem, da je eden od dvajsetih ustvarjalcev kultne animirane serije za otroke iz sedemdesetih let Profesor Baltazar. »Oče« kultne risanke o nekoliko nenavadnem znanstveniku, ki rešuje težave in z izumi lajša življenje ljudi v mestu Baltazar, je sicer Zlatko Grgić, Bourek pa je poskrbel za izdelavo pisane scenografije te animirane risane serije, sicer komercialno najuspešnejšega projekta zagrebške šole risanega filma, ki je dober dokaz, da animirani film ne pomeni nujno zgolj »zabave« za otroke.

A Bourek je še veliko več kot le eden od Baltazarjevih ustvarjalcev. Njegov ustvarjalni milje je impresiven, bogat in raznovrsten. Prav zato je ta iskrivi in duhoviti petinosemdesetletni hrvaški slikar, kipar, grafik, karikaturist, gledališki režiser, scenograf, kostumograf ter avtor animiranih filmov in lutkovnih predstav te dni prejel Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje na področju lutkovne umetnosti v Sloveniji. Nagrada mu je pripadla, ker je pomembno vplival na razvoj lutkarstva pri nas, tudi s tem, ko se je leta 1999 pridružil strokovnjakom, ki so snovali in izvajali pedagoški program Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL).

Del njegovega ustvarjalnega opusa, lutke iz predstav, ki jih je med letoma 1978 in 2001 soustvarjal v Sloveniji, si lahko do konca meseca ogledamo v mariborski galeriji KiBela. Med njimi so recimo fantastične figure v človeški velikosti z močnim erotičnim nabojem iz leta 1987, ko je v LGL nastala Aristofanova Lizistrata v režiji Edija Majarona. Pa sodobne ročne lutke z izrazito obrazno mimiko in značajem iz leta 1992, ko je sodeloval pri lutkovni operi, h kateri sta ga pritegnila Jelena Sitar in Igor Cvetko. Za njun glasbeno-scenski projekt Pogorele hiše, Haydnove opere za lutke, ki je bila v Ljubljani izvedena v sodelovanju lutkovnega gledališča Zapik in Cankarjevega doma, je pripravil likovno zasnovo, naredil je osnutke lutk in scene, lutkam je vlival tudi glavice in jih barval. Na ogled pa so še groteskni liki, mimične lutke z nadrealističnimi elementi iz Molièrovega Namišljenega bolnika iz leta 1998. V LGL se je takrat izkazal za celostnega avtorja, saj je podpisal priredbo besedila in dramaturgijo, režijo, likovno zasnovo ter izdelavo lutk, pa tudi trening igralcev in animatorjev.

Bourek, absolutni avtor lutkovnih predstav, zase pravi, da je po duši kipar, zato ni čudno, da ga je pot ponesla v gledališče figur. Najraje ustvarja za odrasle in povsem odkrito priznava, da ne zna delati za otroke. »Verjetno zato, ker sem prezloben,« hudomušno pove in pristavi, da si pravzaprav želi, da bi se delalo več lutkovnih predstav za starostnike, za katere se po njegovem danes nihče več ne briga. »Lutke za otroke so resda razlog, zaradi katerega lutkarji obstajajo, vendar je nujno, da se v institucionaliziranih lutkovnih gledališčih, kakršna poznamo v našem kulturnem prostoru, razvijejo tudi večerna gledališča, namenjena odraslim,« je prepričan, a ne le zato, ker so starostniki v lutkovnem gledališču zdaj povsem prezrta družbena skupina, temveč tudi zato, ker zaradi hitrega staranja prebivalstva niso nepomemben del občinstva.

Svoje znanje z užitkom prenaša na uka željne mlade, pa tudi stare. Za te je v Berlinu denimo pripravil lutkovne delavnice in takšne projekte želi delati tudi v prihodnje. »Ljudje, ki delajo z rokami, se ukvarjajo z mizarstvom, čevljarstvom, zidarstvom, torej s preprostimi obrtmi, so dolgoživi,« pravi. Tudi zato mladim umetnikom svetuje, da so čim bolj vsestranski, da se izučijo kake obrti, saj jim lahko le to v današnjem siromašnem času omogoči preživetje.

Boureka zanima grdo v gledališču, gledališče nakaz ali po njegovem »grdačev«. »Robatost, groteska, erotika, sardonični humor in izvirne oblike naseljujejo njegove lutkovne predstave,« je o njegovem gledališču figur, gledališču čudes, ki je hkrati tudi komentar krute stvarnosti, zapisala Vesna Teržan. V njem Bourek igralca vedno dosledno pušča v ozadju. Tudi pri poklonu, ki praviloma sledi na koncu predstav, saj od njega pričakuje le interpretacijo, glas, besedo, ne pa prisotnosti njegove podobe. Zanj je na odru najpomembnejša lutka.

Je privrženec siromašnega gledališča, kakršno je denimo japonsko, gledališča, ki bi se moralo odzivati na resnične družbene in politične razmere. V težkih časih, kakršni so današnji, zato vodje naših gledališč, pa tudi lutkovne ustvarjalce poziva, da zavzeteje razmislijo o uprizoritvah »za kovček in dva igralca«. Obenem pa lutkovnim ustvarjalcem polaga na srce, naj bodo skromni in perfekcionisti v tistem, kar delajo, ter naj se ne sprijaznijo s kičem in z neumnostjo.

Lutkovna razstava:
Erudit
Kdo: Zlatko Bourek
Kje: Galerija KiBela, Maribor
Kdaj: do 30. septembra 2013