Privid boljšega življenja

Verjetno smo vsi nekoliko nagnjeni k nostalgiji po »dobrih starih časih«, ko smo še živeli v Jugoslaviji. Ne glede na to, ali smo sami te čase doživeli ali ne. Pa je bilo takrat res vse boljše kot danes? Seveda ne, a odgovor na to vprašanje vseeno ni povsem preprost in enoznačen. Takrat je vladal enopartijski sistem, moral si preklemansko paziti, kaj govoriš, sicer si imel lahko resne težave z oblastjo, življenje je bilo bistveno skromnejše kakor danes. A iz dneva v dan so ga zaznamovale tudi bolj ali manj drobne stvari, ki pa smo jih imeli radi. Ali pa smo, nasprotno, zaradi njih izgubljali živce. A večine teh drobnih stvari, ki so nas pomagale izoblikovati, danes ni več ...

No, nekaj jih je vendarle ostalo. Od prejšnjega tedna v Ljubljani lahko obiščemo interaktivno razstavo Naj živi življenje, kjer so na ogled predmeti iz tistih časov, najdeni na podstrešjih in v kleteh, nekatere so prispevali tudi muzeji in fakultete, zbirko pa še sproti dopolnjujejo. Tako lahko znova – nekateri pa celo prvič – stopimo v čevlje navadnega, malega človeka, ki je med letoma 1950 in 1990 živel v nekdanji Jugoslaviji.

Pri vhodu na prizorišče nas pozdravi znameniti rdeči kiosk Saše Mächtiga, nepogrešljivo pohištvo takratnih ulic, zmeraj v bližini, ko si bil lačen. Po prekrokanih nočeh so se v jutranjih urah pred njimi vile dolge vrste, postregli pa so štručko s hotdogom in z razredčenim zenfom ali burek z jogurtom v trioglatem tetrapaku, ki je za sabo puščal značilen okus po mokrem kartonu. Rdečega kioska, v katerem smo lahko kupili tudi časopis, tobak in žvečilke, se mnogi z radostjo spominjamo še danes.

Tako kot fička, ki je imel v povojni Jugoslaviji sloves ljudskega vozila. Avti takrat še niso imeli varnostnih pasov, in če si v sedemdesetih letih vozil »tristača« (zastavo 1300 LUX), je to pomenilo, da si v življenju napredoval. S hologramsko projekcijo znamenitega štirikolesnika se lahko zdaj odpravimo na vožnjo po ulicah starega Beograda in se vrnemo v čas, ko so se v mestih izrisovala prva parkirna mesta in postavljali prvi parkirni avtomati na kovance, hkrati pa lahko podoživimo obdobje, ko je v veljavo za kratek čas stopil varčevalni ukrep »par-nepar«, ki pa se je kmalu izkazal za nesmiselnega, saj ni bilo dokazov o njegovih pozitivnih učinkih pri varčevanju z gorivom. Vozniki motornih vozil, ki so en dan smeli voziti vozila z liho, drugi dan pa s sodo številko na registrskih tablicah, so bili zelo iznajdljivi. Imeli so dvojne tablice, nekateri celo po dva avtomobila, večina pa se je vozila skupaj z družino in s prijatelji in si avte tudi izposojala.

Ravno pripadnost in solidarnost sta pogosta razloga, zaradi katerih se ljudem danes toži po Jugoslaviji, je prepričan Živko Maletković, soproducent razstave Naj živi življenje. Kot dodaja, se je to zgodilo, ker je bilo življenje v obdobju, v katerem nismo poznali besede stres, brezbrižnejše in kljub pomanjkanju dobrin tudi preprostejše.

Police v trgovinah so bile denimo polne domačih proizvodov. Recimo keksov Plazma Bambi. Na njihovi izvirni embalaži iz leta 1965 preberemo, da so primeren nadomestek za meso. »V takšni državi smo živeli in bilo nam je lepo,« pravi Maletković, a dodaja, da so bile samopostrežne trgovine sprejete z nemalo pripombami: »Narod bo vse pokradel! Ljudje so se namreč spraševali, kdo se bo na poti do blagajne znal upreti, da ne bi česa pospravil v žep.« Recimo Pekabelinih sladoledov, kot sta kapri in čoko-moko, ki so se otrokom zdeli zanimivi tudi zaradi različnih barv in oblik, ali pa slastnih Grockinih marmelad, ki smo si jih na kruh mazali pred odhodom v šolo.

Na razstavi ne manjkata niti tipična jugoslovanska dnevna soba in šolska učilnica, kjer so na mizah spominske knjige, namenjene obiskovalcem; ti vanje lahko vpišejo svoje najljubše jedi, filme in glasbene skupine. Ne manjkajo niti zemljevid Jugoslavije, globus, šolske klopi, kateder, zelena tabla in Titov portret, takrat obvezen v vsaki učilnici. Danes je težko verjeti, da smo še v začetku osemdesetih let pionirji vsak dan pred začetkom pouka Tita pozdravljali z geslom »Za domovino – s Titom naprej!«. V srednjih šolah so poučevali obrambo in zaščito, predmet, katerega del so bile tudi civilne vaje Nič nas ne sme presenetiti (NNNP). Na koncu šolskega leta so potekale celo strelske vaje, kjer so ocenjevali natančnost streljanja z malokalibrsko puško.

To je bil čas, ko je bila na ministrstvu za kulturo ustanovljena komisija za šund, ki je bdela nad tem, da ne bi poslušali moralno oporečne glasbe. »Takrat nihče ni poslušal turbofolka, Juga je imela razgibano rock sceno,« se spomni Maletković, ki je, da bi sledil svetovni glasbeni sceni, podobno kot drugi, poslušal Radio Luxemburg in si z njega snemal glasbo na kasete. Legendarna rock skupina Smak je takrat promocijo maksi singla Satelit iz leta 1976 pripravila deset tisoč metrov visoko, na poletu med Beogradom in New Yorkom, RTV Ljubljana pa je izbrala deset novinarjev, ki so bili navzoči pri tej edinstveni promociji.

Ker je bila Jugoslavija tudi filmska država, je na razstavi urejena kinodvorana s pristno neudobnimi lesenimi sedeži, kjer predvajajo jugoslovanske filme. Ogledamo si lahko enega od treh ohranjenih plakatov, ki jih je za filmsko epopejo Veljka Bulajića Bitka na Neretvi naredil sam Pablo Picasso, za plačilo pa zahteval le zaboj najboljšega vina z ozemlja Jugoslavije. Vidimo tudi izvirno snemalno knjigo. Na ogled pa je še skuter, ki ga je Beba Lončar vozila v prvem jugoslovanskem glasbenem filmu Ljubezen in moda (Ljubav i moda). In prav modi je posvečen zadnji del razstave, kjer se lahko zatopimo še v časopise in revije, med njimi nepogrešljivo hrvaško revijo Start, izredno priljubljeno tudi med slovenskimi bralci. V njej smo konec osemdesetih let prebrali denimo prvi intervju z Nicom Cavom v hrvaškem jeziku.

Razstava, ob kateri na dan privrejo spomini na ljubljanski lokal Nostalgija, ki je imel v devetdesetih letih, okrašen z elankami in z riževim narastkom na meniju, podobno nostalgičen koncept, je zastavljena tako, da ne nagovarja le tistih, ki so izkusili vsakodnevno življenje v Jugoslaviji. Nagovarja tudi generacije, ki so odraščale po osamosvojitvi in si gotovo težko predstavljajo, da so morali njihovi starši modne cunjice nekoč »švercati« iz Avstrije in Italije. Hkrati pa lahko takšne predstavitve na zelo pristen, domač način zgodovino približajo tudi tujcem, sploh tistim brez vsakršne socialistične izkušnje. Zato bi veljalo razmisliti, ali ne bi po zgledu interaktivnega muzeja nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je berlinska turistična atrakcija, tudi pri nas našli trajnega prostora za dnevno sobo, učilnico in druge spominke iz tistih časov.

Interaktivna razstava:
Naj živi življenje
Kje: Center Stožice – stadion, Ljubljana
Kdaj: do 31. decembra 2013 (vsak dan od 11. do 20. ure)