Virtuoznost iz Sredozemlja

Naša največja kulturna institucija, Cankarjev dom, že leta pripravlja serialki Cankarjevi torki in Glasbe sveta in ob tokratnem začetku nove koncertne sezone so ju združili v en sam koncert. Občinstvo je odločitev pozdravilo, saj jo je pospremilo z dobrim obiskom, a gotovo tudi zato, ker se je po petih letih, potem ko je takrat navdušila občinstvo festivala Druga godba, v Ljubljano vrnila francoska zasedba Lo Còr de la Plana, ki velja za veliko atrakcijo ne glede na to, v katerem delu sveta nastopi.

Pa sploh niso »atrakcija« v smislu raznih eksotičnih performerjev, ki pridejo ljubiteljem svetovnih muzik prodajat po njihovem okusu ukrojene klišeje iz svojih domovin. So atrakcija v tistem najbolj elementarnem glasbenoužitkarskem pomenu. Takšne virtuoznosti v tako iskreni in nepretenciozni podobi res ne srečamo prav pogosto.

Večkrat nagrajeni vokalno-tolkalski (po novem) kvintet iz Marseilla je poznavalce v dvanajstih letih ustvarjanja prepričal z ohranjanjem vezi med preteklostjo in sedanjostjo, ena njegovih največjih posebnosti pa je prepevanje v okcitanščini. Potomec pogovorne latinščine iz časov rimskega imperija je med domačini v južni Franciji ter ponekod v Pirenejih in Alpah še vedno v vsakdanji uporabi, a ga tujec le redko lahko sliši na ulici. Ker je zelo melodičen že sam po sebi, izvrstno zaživi tudi v pesmih, Lo Còr de la Plana pa z njim udejanjajo tudi nekakšen tihi protest proti uradni francoščini, ki je predvsem v kulturi izpodrinila regionalne jezike.

Tudi sicer zasedba budno spremlja dogajanje okoli sebe; njene pesmi govorijo o skorumpiranih lokalnih politikih, problemu novodobnih imigrantov iz Sredozemlja, pa seveda o Marseillu, ter na drugi strani o obglavljenih svetnikih, božjih strelah, božiču in podobnih posvetnih vsebinah, nabranih iz okcitanskih tradicij.

Da vse skupaj postane bolj zanimivo, Lo Còr de la Plana preplet starega in novega z evropske strani Sredozemlja poživijo razgibani ritmi z njegove afriške (arabske) strani, dasiravno njihovo glavno orožje ostaja izjemno, harmonično večglasno petje. Petje, ki te v enem trenutku gane in v naslednjem nasmeji. Njihova interpretacija je enkrat videti kot prepir na ulici, drugič kot vaja cerkvenega zbora. A še bolj kot karkoli drugega gre za petje, ki se dotakne vsakega, ki se je kdaj pobliže srečal s sredozemskim načinom življenja.

Peterica je videti kot tista skupinica pevsko razpoloženih stricev, ki so obvezen inventar na vsaki zaresni fešti, razlika je le v tem, da zasedba Lo Còr de la Plana poje vrhunsko. Takrat ko ne pojejo, pa s šaljenjem, najraje na svoj račun, predstavijo temo posamezne skladbe ali z njo povezanega dogodka.

Poskrbeli so za koncert za sladokusce in glasbene rekreativce, ali še raje za glasbo, ki jo zasedba preprosto zna približati ljudem. Že 15. oktobra pa se obeta nov vrhunec – v klub Cankarjev doma takrat pride eden najzanimivejših sodobnih saksofonistov, Colin Stetson.