Pravica do uživanja

Marjan Rožanc je bil pisatelj, scenarist in esejist, toda obenem je bil nor tudi na šport, še posebej nogomet. A v očeh resnih ljudi, pisateljev in umetnikov, med katerimi se je gibal, to dvoje ni šlo skupaj: umetnost in nogomet? Kako lahko nekdo nogomet jemlje s tako resnobo kot umetnost? Svoje uživanje je moral stalno pojasnjevati in opravičevati. In da bi razblinil vse nesporazume, je napisal sloviti esej Maša dvajsetega stoletja, v katerem nogometa ni obravnaval kot »nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic«. Drugim se je to zdelo svetoskrunsko – Rožancu ne.

Ker so »resni« ljudje nogometu nasprotovali v imenu resnih, ustaljenih, duhovnih, splošno sprejetih vrednot (in v imenu »podmene o razdeljenosti sveta na resno in neresno področje«), je sklenil, da bo o teh ustaljenih in preverjenih duhovnih vrednotah podvomil: »Kako je pravzaprav s temi našimi duhovnimi vrednotami, če je v njihovih okvirih privrženost in navdušenje sto in sto tisočev, ki od nedelje do nedelje preplavljajo svet, le nekaj nerazumnega in manj vrednega?«

Njegova poanta je bila preprosta, toda elegantna: dokler so bile te naše resne vrednote res še kaj vredne in dokler smo vanje tudi verovali, nogometa – ali pa katerekoli druge njemu podobne športne igre, recimo košarke – sploh nismo igrali. Nogomet in njemu podobne igre smo začeli igrati šele, ko smo te vrednote izpraznili in razvrednotili, ko za nas niso bile več obvezne, ko smo vanje nehali verjeti, ko je bilo torej z njimi že nekaj narobe in ko so jih lahko najbolje povzeli prav nogomet in njemu podobne igre. »Vse naše vrednote so zapopadene v pravilih nogometne igre same, v kateri se tudi do kraja izčrpajo.«

Neoliberalizem je prepovedal uživanje. Kajti uživanje je menda enako kot lenarjenje, brezdelje, zajedavstvo. Uživanje je trošenje tega, česar nisi ustvaril. Trošenje tega, česar nimaš. Uživanje je greh in motnja – ker ogroža red, kapital, zasebno lastnino.

Ker so nogomet in njemu podobne igre povzetek, varuh in svetišče naših vrednot (da obstajajo še kake druge vrednote razen tistih, ki jih povzemajo nogomet in njemu sorodne igre, je le »podaljševanje iluzije o nečem vrednostnem, ki se je že razkrojilo«), ker so vrednote nogometa in njemu podobnih iger naše vrednote, ker nogomet in njemu podobne igre relativizirajo vse vsiljene vrednote, z ideološko zadrtostjo vred, ker preprečujejo našo instrumetalizacijo, ker je človek v teh igrah bližje samemu sebi kot v svoji resnobi, ker mu omogočajo, da – v skladu z maksimo sv. Avguština – počne, kar se mu pač zljubi (Dilige et quod vis fac), in ker lahko idejo skupnosti – kolektivnega bitja, družbenega erotizma, povezovanja in osmišljanja, solidarnosti, tkanja medsebojnih vezi, skupnega hotenja, skupnega dobrega – začutimo le še prek nogometa in njemu podobnih iger, zahtevajo resno in resnobno obravnavo, kar seveda pomeni, da je tudi uživanje v njih enako resno, enako resnobno in enako legitimno kot uživanje v na videz resnejših in resnobnejših rečeh, kakršna je recimo umetnost ali pa delo.

Ergo: uživanje vseh teh »sto in sto tisočev« ni nekaj nerazumnega, manj vrednega in manj resničnega, ampak je neusmiljeno zaresno, neukinljivo resnično, celo najresničnejše.

Konec karnevala

Z Mašo dvajsetega stoletja, napisano pred mnogimi, davnimi leti, še v času globokega socializma, je Rožanc, ki je umrl leta 1990, tik pred slovenskim vstopom v kapitalizem, lepo zadel mašo enaindvajsetega stoletja, ali bolje rečeno: z esejem, objavljenim v času globokega socializma, je lepo zadel čas tega našega nizkega kapitalizma in še nižjega neoliberalizma. Njegove dileme so postale naše.

Za začetek, živo si lahko predstavljate, kako so si zdaj oddahnili slovenski neoliberalci – teh bakanalij je namreč končno konec. Evropsko prvenstvo v košarki je bilo kakopak povsem v nasprotju z neoliberalnimi postavami – v državo je vrnilo uživanje. Sloveniji je vrnilo dionizično razsežnost. Ljudstvo je spet po dolgem času kolektivno uživalo.

In če rečemo, da je ljudstvo po dolgem času spet uživalo, to pomeni, da je nazadnje tako zelo uživalo na vrhuncu vseslovenske vstaje, ki se je končala s padcem Janševe vlade. Toda rekli boste: pa saj ljudstvo, ki je blaznelo, norelo, navijalo in uživalo po dvoranah, navijaških conah, ulicah, trgih in pred TV-zasloni, ni bilo vstajniško! Proti nikomur ni protestiralo! Nikogar ni odstavljalo! Nikogar ni rušilo!

Motite se. Ravno nasprotno: to na lepem dionizično, ekstatično, uživajoče ljudstvo (»sto in sto tisočev«), ki je spremljalo košarkarske tekme in ki je na svet pogledalo, kot bi rekel Rožanc, »z drugačnimi, neproduktivnimi očmi«, je vendarle nekaj spontano odstavljalo in rušilo – neoliberalizem.

Ne brez razloga: neoliberalizem je, kot ste opazili, prepovedal uživanje. Kajti uživanje je menda enako kot lenarjenje, brezdelje, zajedavstvo. Uživanje je trošenje tega, česar nisi ustvaril. Trošenje tega, česar nimaš. Uživanje je greh in motnja – ker ogroža red, kapital, zasebno lastnino. Neoliberalno razlago krize, v katero je padla Slovenija, pa tudi poznate: v krizo smo padli, ker smo preveč uživali!

Javni sektor je preveč užival (prevelik je, nič ne dela, ne ustvarja dobička, živi na račun zasebnega sektorja), delavci so preveč uživali (previsoke minimalne plače, plačilo potnih stroškov in malice), ljudje so preveč uživali (socialna država), šolarji so preveč uživali (brezplačno javno šolstvo), bolniki so preveč uživali (javno zdravstvo), upokojenci so preveč uživali (prezgodnje upokojevanje, regresi ipd.). Uživanje – lenarjenje, brezdelje, zajedavstvo – je pokopalo gospodarstvo!

Zakaj bi bilo uživanje finančnih elit – finančne industrije, finančnih trgov, evropske komisije, trojke ipd. – resničnejše in legitimnejše od uživanja ljudstva?

Neoliberalna razlaga krize zelo spominja na ultradesničarsko, krščanskofundamentalistično razlago naravnih katastrof. Ameriški pastor Pat Robertson je pred leti famozno oznanil, da je bil hurikan Katrina le božje maščevanje za abortuse, ki jih izvajajo v Ameriki. Ni bil edini. Nekateri drugi so trdili, da je hurikan Katrina božje maščevanje za homoseksualnost. Bog tega ne trpi, zato je vpoklical Katrino. Pastor Kevin Swanson pa je te dni oznanil, da so bile silovite poplave v Koloradu le posledica abortusov, legalizacije marihuane in predvsem »dekadentne homoseksualne dejavnosti«.

Tako kot je uživanje krivo za naravne katastrofe, je krivo tudi za finančno krizo. Povezavo med uživanjem in finančno katastrofo takoj opazite – tako kot takoj opazite povezavo med uživanjem in naravnimi katastrofami. Logično. Ta logika je kakopak sprevržena: tako kot ultradesničarji za množične pokole, ki se dogajajo v Ameriki (recimo nedavno v Washingtonu), krivijo vse, razen tega, kar množične pokole dejansko omogoča in povzroča (lahek dostop do orožja, kultura orožja, kultura ubijanja), tudi neoliberalci vzroke za finančno krizo pripisujejo vsemu, razen tistemu, kar je finančno krizo dejansko povzročilo (dereguliranost finančne industrije, če hočete, »presežno« uživanje finančnih elit).

Kult nedela

Toda bakanalij – tega orgiastičnega banketa, tega dionizičnega festivala, tega karnevalskega skakanja, tega uživanja, v katerem je bilo več vitalnosti kot v slovenski politiki in njenem reševanju iz krize – je na srečo konec. Zdaj se bo treba vrniti v kruto realnost, v vsakdanje življenje, pravijo. Saj veste, tisto prej, v dvorani, je bilo lažno življenje – to zdaj pa je spet pravo, resnično življenje. Tisto prej je bil eskapizem – to zdaj pa je resnica. Tisto prej je bila iluzija – to zdaj pa je realnost.

In zakaj je to življenje, v katerega se moramo zdaj po evropskem prvenstvu vrniti, pravo in resnično, resničnejše od košarke? Ker ne vključuje uživanja. Ker ga odpoveduje. In prepoveduje. Ker se mu odreka.

Uživanje sodi le na igrišče, le v dvorano, ne pa v pravo, resnično, vsakdanje življenje. Neoliberalci imajo do človeškega telesa, ki hoče uživati, tak odnos kot krščanski fundamentalisti: ker je grešno in nevarno, ga je treba v »resničnem svetu« podvreči askezi, abstinenci, restriktivnim ukrepom, varčevanju, odrekanju, navsezadnje, grešno telo vodi v krizo, tragedijo, katastrofo – v trošenje, zadolževanje, primanjkljaj. Uživanje je deficitarno, zato je dovoljeno le v dvorani, v točno določenem in točno predpisanem prostoru, potemtakem tam, kjer je že ritualno vgrajeno in predvideno, kot del igre, kot tisti dobro znani nasneti smeh TV-publike. Razliti pa se ne sme, še najmanj iz dvorane, v resnično življenje. Ostati mora čim bolj ločeno od družbe in vsakdanjega življenja. Da ne bi propadli, ne smemo več uživati. Naša naloga je le še, da povečujemo uživanje finančnih elit, finančne industrije, finančnih trgov, evropske komisije, trojke.

Tu lahko le parafraziramo Rožanca: zakaj bi bilo uživanje finančnih elit – finančne industrije, finančnih trgov, evropske komisije, trojke ipd. – resničnejše in legitimnejše od uživanja »sto in sto tisočev«? Zakaj bi bilo uživanje finančnih elit resničnejše in legitimnejše od našega uživanja v javnem sektorju, socialni državi, višjih minimalnih plačah, socialni varnosti, javnem šolstvu in javnem zdravstvu? Zakaj bi nam morala biti njihova resnoba bližja od naše igre? Zakaj bi morali uživati v zapovedovanju neoliberalnih vrednot, ideološke zadrtosti in instrumentalizacije ter se obenem odpovedati uživanju zadnjih reči, prek katerih še čutimo idejo skupnosti, kolektivnega bitja, družbenega erotizma, povezovanja in osmišljanja, solidarnosti, tkanja medsebojnih vezi, skupnega hotenja in skupnega dobrega? Zakaj bi pustili, da vrednote finančnih elit uživajo na naš račun?

Zakaj bi bilo uživanje finančnih elit resničnejše in legitimnejše od našega uživanja v javnem sektorju, socialni državi, višjih minimalnih plačah, socialni varnosti, javnem šolstvu in javnem zdravstvu?

Rožanc v eseju Pervertirani katolicizem, prav tako posvečenem nogometu (in njemu podobnim igram), pravi: »Igrivost je veličina človeka, ki se je sposoben kljub dnevnim zapovedim prepustiti brezdelju in nekoristni strasti. V tem razpoloženju je navzoča slutnja, da mora človek, ki se utemeljuje v nenehnem osvajanju in napredovanju, slej ko prej pasti v krizo, ker pač možnosti napredovanja niso neskončne in tudi ne čisto človeške. In tudi prevratniška modrost, da ob milijonih in milijonih brezposelnih v svetu, ki ljudem ne more več zagotoviti dela, ne moremo še kar naprej gojiti protestantski kult dela. Da nam je – prav nasprotno – potreben tudi kult nedela, hvalospev lenobi in kontemplaciji – da, hvalospev lenobi, če smo vsaj še malo človeški in če hočemo, da se bodo tudi brezposelni in Cigani počutili med nami kot ljudje, ne pa kot izmečki.«

Ironično: bolj ko se v slovensko deželo vrača kult dela, več je brezposelnih. In seveda: bolj ko iz dežele izginjata uživanje in kult nedela (kult lenobe, kult brezdelja, kult nekoristne strasti), bolj se brezposelni med nami ne počutijo več kot ljudje, ampak kot izmečki.

Izberite revščino!

Marjan Rožanc, krščanski mistik, bi se le zgrozil, ko bi videl, kako se je krščanski – da ne rečem frančiškanski – poziv duši, naj se zaboga že vendar odreče telesu, brutalno sprevrgel in izrodil v neoliberalni poziv ljudstvu, naj se tako rekoč prostovoljno odreče blaginji, socialni varnosti, javnemu zdravstvu, pokojninam in kar je še takih »dekadentnih dejavnosti«. Uživati ne smemo, ponavljajo neoliberalci, ker moramo najprej izpolniti obljube in zaveze, ki smo jih dali evropski komisiji, trojki, finančnim trgom ipd., ker moramo najprej narediti domačo nalogo, ker moramo izpeljati vse reforme, ker moramo vse prepustiti trgu, ki nam edini jamči nebesa in posmrtno življenje (šur, oblast prihaja od Boga-Trga, ne pa od človeških institucij), ker se moramo soočiti z zgodovino. Igro moramo sprejeti takšno, kot je! Ne smemo si več zatiskati oči pred realnostjo! Uživanje pa je le bežanje pred realnostjo, le zatiskanje oči.

Ironija je kakopak v tem, da se potem vedno znova izkaže, da je največje bežanje pred zgodovino prav soočenje z zgodovino. Samo pomislite: vsako racionalno zahtevo, vsako zahtevo po družbenem minimumu – recimo zahtevo po dvigu minimalne plače, zahtevo po višjih socialnih transferjih, zahtevo po aktivnejši socialni državi ali pa zahtevo po masivnejših državnih investicijah – takoj razglasijo za motnjo zgodovine, za nekaj, kar bo zgodovino ustavilo, prekinilo, pokopalo, za pot, ki vodi v zanesljivo katastrofo, pogubo, nacionalno tragedijo. Kot da ni katastrofa že tu. In kot da znaten del Slovenije že ne živi v katastrofi, v pogubnih, tragičnih razmerah.

In tu je dodana vrednost neoliberalnega katastrofizma, ki je tako dobro in tako naivno prežel slovensko politiko: od ljudi, ki že itak živijo v katastrofi, terjajo, naj svojo revščino, svojo deklasiranost, svojo izključenost sprejmejo še prostovoljno. Sprejmejo naj jo torej kot svojo filozofijo, kot svoj način življenja, kot svoj življenjski slog. Še malo, pa bodo začeli revščino prodajati in promovirati: Izberite revščino! Izberite marginalnost!

Kaj to pomeni? Da se boste soočili z zgodovino, ko boste izbrali revščino? Da se boste vrnili v zgodovino, ko boste izbrali revščino in marginalnost? Mar ni ravno nasprotno: ko izbereš revščino in marginalnost, izpadeš iz zgodovine. Nihče te več noče. Nihče te več ne opazi. Nihče te več ne povoha, še najmanj politika, saj vsi računajo, da nimaš več niti toliko denarja, da bi sploh prišel na volišče.

Eno je torej, da obdavčiš bogate, nekaj povsem drugega pa je, da askezo, abstinenco, odrekanje in varčevanje terjaš od tistih, ki itak ničesar nimajo in ki jim za nameček še stalno ter na vse mogoče in nemogoče načine »dokazuješ«, da je skupno dobro – skupno lastnino, državno premoženje – nemogoče upravljati. In ker ga je nemogoče upravljati, je najbolje, da ga prepustimo kar zasebnikom, pač tistim, ki imajo veliko.

Slovenija neverjetno spominja na eksotične dežele iz Disneyjevih stripov. Ko se namreč Disneyjevi junaki odpravijo na pustolovščine v tretji svet, recimo v Azteško zemljo, Inco-Blinco ali Nemiristan, v svet »divjakov« in »predljudi«, pravita Ariel Dorfman in Armand Mattelart v knjigi Kako brati Racmana Jaka, jim naivni, lahkoverni, otročji domačini »kar sami dajejo bogastva svoje zemlje«. Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, vrata iz nerjavečega jekla za vrata iz čistega zlata, dragulje za milne mehurčke. Tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev sploh ne potrebuje.

In zakaj je to življenje, v katerega se moramo zdaj po evropskem prvenstvu vrniti, pravo in resnično, resničnejše od košarke? Ker ne vključuje uživanja. Ker ga odpoveduje. In prepoveduje. Ker se mu odreka.

Domačini celo uživajo v tem plenjenju njihovega bogastva. »Vsakič, ko jim odvzamejo kak predmet, se okrepi njihovo zadovoljstvo.« Le zakaj ne: »dobri tujci« jemljejo le tisto, kar je v tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domačine neuporabno, »ga je bolje odstraniti«. Bogataši ga lahko koristneje uporabijo. To ni ropanje, ampak usluga. Za bogastvo v tretjem svetu pač ni nobenega zanimanja: domačini preprosto ne vedo, kaj bi z njim. Raje izberejo revščino.

In ta obscena logika – ta neoliberalni karneval, ta beg pred realnostjo, ta eskapizem, to lažno življenje! – nas je pripeljala tako daleč, da revščina velja za bolj »zgodovinsko« od družbene enakosti. Revščina je zgodovini bližje kot enakost. Za nezgodovinske pa po drugi strani veljajo vse zahteve, ki bi Slovenijo res uskladile z zgodovino, ki bi Slovenijo dejansko vrnile v zgodovino, ki bi Sloveniji vrnile tisti nujni, civilizacijski družbeni minimum, ki bi torej Slovenijo spet prelevile v družbo. In prav za to bi si morala prizadevati slovenska politika – za ponovno legitimiranje uživanja »sto in sto tisočev«.

Demon Iva Daneua

Rožanc je ob koncu šestdesetih let, še pred svetovnim košarkarskim prvenstvom v Ljubljani, napisal kontroverzni esej Demon Iva Daneua, ob katerem so se mnogi – menda tudi Ivo Daneu – praskali po glavi. V tem eseju je za košarko naredil to, kar je v Maši dvajsetega stoletja naredil za nogomet. Košarkarsko igrišče je edini resnični svet, ker sam resnični svet spominja na košarkarsko igrišče – resnica sveta je resnica košarkarskega igrišča, ker je košarkarsko igrišče popolna slika našega sveta in naših vrednot.

Ko je Rožanc pogledal na košarkarsko igrišče, je videl, kam gre svet: v surovo obsedenost z uspehom, slavo, močjo in izvoljenostjo, v samozagledanost in poživinjeni boj, v strah pred porazom in slo po premagovanju, v nestrpno tekmovalnost in prezir nad ljudmi, ki jih je treba na vsak način poraziti, uničiti in pohoditi, v potrebo po tekmecih, ki jih je treba zlomiti, v tujstvo v lastnem kolektivu, v sužnost, sovražnost, zamerljivost in maščevalnost, v občutek stalne ogroženosti, v demonično odločanje o tem, kdo bo živel in kdo umrl, v potrjevanje zla, v ojeklenitev v svetu brez upanja.

Rožanc je ugotavljal, da nas pri tem košarkarskem spektaklu »najbolj srhljivo privlači pravzaprav to, da si igralci upajo še dlje od nas, da radovoljno živijo v tem, čemur se mi izmikamo«, obenem pa ga je osupnilo, da se Ivo Daneu, »največji košarkarski zvezdnik«, ni nikoli nasmehnil, ali bolje rečeno, osupnila ga je »odsotnost smehljaja na njegovem obrazu, uživanja, sproščenosti, zmagoslavja, vedrine«. Daneu se mu je zdel sicer »docela neodrešen človek«, toda po drugi strani je bil fasciniran nad tem, da je Daneu sredi vsega tega – sredi te vojne na igrišču – ohranil tako distanco in tako zadržanost, da ni nikoli poživinil z gledalci vred.

Rečemo lahko le: ko je Rožanc ob koncu šestdesetih let gledal tedanje košarkarske tekme, je zelo dobro zadel naš čas in naš svet. Resnica košarkarskega igrišča, ki jo je opisoval, je bila resnica našega sveta. Zato so se tudi tedaj ob njegovem eseju vsi tako praskali po glavi. Razlika je le v tem, da zdaj ne moremo več reči, »da si igralci upajo še dlje od nas« in »da radovoljno živijo v tem, čemur se mi izmikamo«: mi smo namreč tisti, ki smo šli dlje od igralcev. Mi smo zdaj tisti, ki radovoljno živimo v tem, čemur se igralci na igrišču izmikajo. In odsotnosti smehljaja na obrazu Iva Daneua se ne čudimo več. Ali vidite smehljaj na naših obrazih?