Medja, mladi menedžer leta

Pred petimi ali šestimi leti smo še mislili, da so banke navadna podjetja. Nekakšne tovarne čevljev, ki prodajajo kredite in nosijo zlata jajca. Temu primerno so se obnašali tudi bančniki. Pomemben je bil predvsem profit. Ko so banke ob vstopu v EU zaslutile priložnost profita, je politika dopustila, da so služile. Da so posojale in posojale. Spomnimo se tedanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja, ki je zaradi enormnega dobička, ki ga je pridelala NLB, v skladu s pogodbo dobil tudi enormno nagrado. In potem tudi ni razumel, zakaj mu jo hočejo vzeti – ko pa je bil tako uspešen! Nauk zadnjih let je predvsem ta: Če so banke res zelo uspešne, račun dobimo vsi. Kramarju so nakazali tisti milijon evrov nagrade, ki pa je državo stal več kot milijardo.

A banke niso čisto navadne »firme«, temveč so institucije, ki varujejo vrednost in so zaradi tega izpostavljene posebnim pravilom, recimo nadzoru centralnih bank. Če gre z njimi kaj narobe – to zdaj že vemo – je lahko cena sanacije ogromna. Ne samo Slovenija s svojimi »državnimi« bankami, opekla se je tudi Hrvaška, ki je nekoč mislila, da so banke navadne firme, zato jih je celo prodala. Pred letom in pol nam je hrvaška bančna avtoriteta, dr. Lovro Bužina, prorektor univerze v Pulju, na podlagi hrvaških izkušenj svetoval: »Ne prodajte svojih bank, tako kot je to storila Hrvaška … Vaši ministri prihajajo na dopust na Hrvaško. Naj si pogledajo Hrvaško in naj si pogledajo posledice v drugih državah EU, ki so prodale svoje državne banke.«

Obljubljenih učinkov razprodaje hrvaških bank ni bilo – Hrvaška ni zmanjšala zadolženosti države, kot je okrog leta 2000 obljubljal njihov finančni minister, saj se je dolg zaradi posrednih učinkov prodaje bank še povečal. Tudi investicije v na primer turizem ali ladjedelništvo se niso povečale, ker so zasebne banke zaradi manjšega tveganja denar raje posojale gospodinjstvom, ki so jih zakreditirali, še posebej s tveganimi krediti v švicarskih frankih. Ljudje pa so kredite potrebovali za nakup dobrin, ki so jim jih prodajale države – lastnice teh bank. Krog se je s tem sklenil: »Banke se ne kupujejo zaradi dobička, ampak zaradi prodora na tuj trg,« nam je dejal hrvaški profesor. V primerjavi s Hrvaško Slovenija vendarle še ima eno priložnost.

Od bančnih nadzornikov bi pričakovali, da na vrh bank ne kadrujejo mladih menedžerjev, primernejših za vodenje kakšnih skladov tveganega kapitala.

Prejšnji teden se je neizkušeni predsednik uprave NLB Janko Medja zapletel v novo afero. Potem ko je za približno 600 tisoč evrov najel agencijo za iskanje kadrov – ki je celo njega samega predlagala za šefa NLB –, se je sedaj izkazalo še, da bi lahko Janko Medja prek Splitske banke in fiduciarnih računov s prodajo Mercatorja Agrokorju služil za svoj žep. Zloraba notranjih informacij je sicer slovenski nacionalni šport. Brez tega ne bi imeli več kot 200 menedžerskih prevzemov. V primeru Medje pa utegne biti katastrofa še toliko večja, če bo javnosti prekipelo in bo imela dovolj njega, njemu podobnih in hkrati z njimi še NLB.

Medja, ki je leta 2011 postal mladi menedžer leta, ni nič kaj boljši od svojega predhodnika, Boža Jašoviča, še enega razmeroma mladega menedžerja. France Arhar rad ponavlja, da je denar plaha ptica in da ta papir ni sam po sebi nič drugega kot oblika zaupanja. Zato pa bi od Banke Slovenije in predvsem nadzornega sveta NLB, katerega podpredsednik je recimo tudi Gorazd Podbevšek, avtor slovenskega kodeksa upravljanja podjetij v javni lasti, pričakovali, da bodo na vrh bank kadrovali kredibilne osebnosti. Ne pa »mladih menedžerjev leta« s sicer zanimivimi pristopi, ki pa so vendarle primernejši za vodenje skladov tveganega kapitala kot najpomembnejših slovenskih bank.