Sodelovanje s paranoidnimi starši

Ravnatelj osnovne šole Prebold Oton Račečič se mora na primer ukvarjati z nekim rekreativnim kolesarjem, ki je prepričan, da bi bil vrhunski, če bi le imeli na njegovi šoli kolesarsko društvo, zato zdaj kot eden od staršev od šole, na katero hodi njegov otrok, zahteva, da ustanovi kolesarsko društvo. Na drugi strani želi učitelj na njegovi šoli uvesti dodatno vadnico za prvošolčke, s katero bi spodbujal njihovo kreativnost, a starši, ki gledajo najprej na denar, ne verjamejo, da bo koristna za otroke.

»Staršem so se, prek svetov staršev in predstavnikov v svetih šol, dale formalne možnosti vključevanja v delovanje šole. A nimam občutka, da bi starši vedeli veliko več o pedagoškem procesu in učnem načrtu,« pravi Račečič. Dodatna težava je, da starši s seboj nosijo takšne in drugačne izkušnje svojega šolanja.

Povečevanje vloge staršev v pedagoškem procesu je zaznala tudi šolska inšpekcija. V letu 1995 je inšpektorat prejel 171 pobud za izredni nadzor, lani pa 532. To je sicer skoraj sto manj kot leta 2011, ko je bilo pobud največ doslej, a dolgoročni trend je nedvoumen, število vztrajno narašča. Največ izrednih nadzorov je na osnovnih šolah in najpogosteje so povezane z ocenjevanjem ob koncu šolskega leta.

Če odštejemo anonimne pobude, so v lanskem koledarskem kar 63 odstotkov pobud dali starši. 45 odstotkov njihovih pobud je inšpekcija potrdila oziroma ocenila kot utemeljene, kar je za sedem odstotnih točk manj od deleža potrjenih med vsemi pobudami, ki jih prejme inšpekcija.

Staršem ni lahko

Težko je danes biti oče ali mama. Do druge svetovne vojne je zunaj kroga družine edine napotke o vzgoji dajala cerkev. Nato pa so se začeli v vzgojo vtikati pediatri, ki so poleg zdravstvenih dajali še vzgojne nasvete. »Takrat se je začelo obračati iz avtoritarne v permisivno vzgojo,« pojasnjuje dr. Robi Kroflič s filozofske fakultete. V osemdesetih letih je na zahodu glavni svetovalec za vedenje staršev postala psihoterapevtska stroka. Pri nas se to dogaja v zadnjih desetih letih, trdi Kroflič.

»Psihoterapevtska ocena je, da so za čustvene in vedenjske težave v glavnem krive družine, ki z neustrezno vzgojo proizvedejo problematične osebnosti. In danes na Zahodu govorijo o fenomenu paranoidnih staršev, ki so preplašeni, ali delajo prav z otrokom ali ne,« razlaga.

Starši iz časopisov, revij, priročnikov, od znancev in še kje dobivajo signale o tem, kako pomembna je pravilna vzgoja otrok, ter nasvete, kako se morajo vesti. Zmeda je še večja, ker je eden od neuporabnih, a pogostih nasvetov, naj se zgledujejo po starih časih, ko so o vzgoji veliko manj razmišljali, zrasli pa so ljudje z bolj trdnimi identitetami. Danes so ljudje preprosto drugačni.

Tudi šole staršem govorijo, kako pomembna je njihova vloga. »Tako učitelji kot tudi študenti na pedagoški fakulteti največji del odgovornosti za neuspeh učencev pripisujejo otroku in družini. Na tej lestvici odgovornosti dajejo učitelja šele na tretje mesto,« ugotavlja Kroflič. »Če šola prelaga odgovornost za šolski neuspeh otroka na starše, je enako, kot če bi zdravnik rekel, da vas ne bo zdravil, ker niste opustili škodljivih navad.«

Starši so zaradi šolanja otrok obremenjeni časovno, ker naj bi otrokom dodatno pomagali pri šolskem delu, in tudi finančno, ne nazadnje se pričakuje, da bodo za otroka s slabimi ocenami najeli inštrukcije. Če učitelj želi uvesti novosti, ki bodo dodatno finančno ali časovno obremenile starše, je njegova naloga, da prepriča starše, da je to v korist otroka. Če mu ne uspe, je lahko kriv samo sam.

V delo šole se bolj vtikajo bolj izobraženi starši, saj se bolj zavedajo, da izobrazba posameznika pomembno vpliva na njegov družbenoekonomski položaj.

Izobraženi starši so bolj angažirani

Za pogovor o sodelovanju staršev z učitelji in vodstvi šol smo prosili tudi predsednico skupnosti srednjih šol in dijaških domov Fani Al-Mansour, a nam je rekla, da nam ne more povedati veliko. Je namreč ravnateljica na srednji poklicni in strokovni šoli, na kateri je takšnega sodelovanja zelo malo, sploh v primerjavi z gimnazijami.

Na srednje poklicne in strokovne šole se vpisujejo predvsem otroci, ki so v osnovni šoli dosegali slab uspeh. »Na uspeh v šoli zelo vpliva angažiranost staršev, koliko pomena pripisujejo izobrazbi in koliko otroke prepričujejo k boljšim ocenam,« pojasnjuje Kroflič. Izobrazba posameznika še vedno zelo pomembno vpliva na njegov družbenoekonomski položaj in višje izobraženi starši se tega bolj zavedajo.

Učitelji in ravnatelji radi vidijo, da so starši ambiciozni glede izobraževanja otrok. Ambiciozni starši so na primer bolj pripravljeni prispevati za dodatno vadnico. A to ne pomeni, da sodelovanje z njimi ni problematično. »To ni povezano. Ob vključevanju v delo šole prepoznavajo stvari, jih razčiščujejo in pri tem velikokrat povzročajo konfliktne situacije. In ko opozarjajo na krivice, je upravičena približno polovica pritožb, podoben delež, kot ko se pritožujejo učitelji,« pove Račečič.

Skrb zbujajoče je, da so v šoli uspešnejši otroci izobraženih staršev, saj se s tem reproducirajo socialne razlike, ampak ravnatelji zagotavljajo, da šole tega ne spodbujajo. »Imeli smo že mnoge vplivne starše, a nikoli niso učitelji popuščali njihovim otrokom. Strahu pred tem, da bodo starši ob negativni oceni ali vzgojnem ukrepu zoper njihovega otroka prišli v šolo, ni,« pove ravnatelj ljubljanske gimnazije Šentvid Jaka Erker.

Več sodelovanja, več konfliktov

Erker v sodelovanju s starši ne vidi velikega problema. »Res je, da so bolj zaskrbljeni za šolanje svojih otrok, kot so bili pred desetimi leti, ampak svoje skrbi praviloma izražajo na ustrezen način,« jih pohvali.

Razširjena govorica je, da starši danes pogosto hodijo v šole z odvetniki, a ravnatelji tega ne potrjujejo. »Včasih je bil odnos staršev drugačen in so šolam in dijakom prepuščali, da se sami zmenimo. Zdaj je sodelovanja več in večkrat pride do konfliktov. Ampak v lanskem letu smo imeli okoli pet primerov, da so šli starši prek meje normalnega komuniciranja,« pove Erker.

Starši danes bolj prisluhnejo svojim otrokom, in ko pride do konfliktov med otrokom in učiteljem, se starši pogosteje postavijo na stran otroka. Šole so na to pripravljene. »V pogovorih vidijo, da jim je otrok zgodbo predstavil enostransko, in praviloma tudi začutijo strokovno avtoriteto učitelja,« zaznava Erker. So tudi primeri, ko učitelj in starši ne najdejo skupnega jezika, in takrat presojo vprašanja prepustijo pritožbeni komisiji. »Nimam izkušenj, da starši teh odločitev ne bi spoštovali,« doda ravnatelj šentviške gimnazije.

Šole ne bodo kot vrtci

Še bolj sodelovanje s starši hvalijo v vrtcih. »Ko sprejmemo otroka, sprejmemo tudi njegovo družino,« je vodilo Ivane Leskovar, ravnateljice Vrtca Otona Župančiča v Slovenski Bistrici. »Mi brez staršev ne moremo narediti nič, oni brez nas pa lahko. Vedno znova jim izražamo hvaležnost, da nam zaupajo svoje najdragocenejše.«

Otroci se v vrtec uvajajo. Prvič gredo tja skupaj z enim od staršev in ta je v skupini z njimi, dokler otrok ni pripravljen, da ostane sam z vzgojiteljico, pomočnico in drugimi otroki. Starši so nato v otrokovi skupini tudi po desetkrat in več vsako leto. Z otroki telovadijo, hodijo na izlete, ustvarjajo novoletne čestitke. Vzgojiteljice staršem sicer postavijo mejo pri svoji strokovnosti, v katero starši ne smejo posegati, a vseeno prav vsak stik s starši vzamejo resno. »Ko pride do kakšnega nerazumevanja, se čim prej dobimo in se pogovorimo, da problem ne bi postal valeča se kepa,« pravi Ivana Leskovar.

Tistim, ki do njih nastopijo izrazito nespoštljivo, vzgojiteljice in ravnateljica namenijo še več pozornosti. »Kdor ne izraža spoštovanja, ima verjetno velike probleme s spoštovanjem samega sebe,« je prepričana ravnateljica. Vzgojiteljice se dodatno izobražujejo o pomenu zaznavanja staršev, ki potrebujejo pomoč. »Ljudje zbolijo, umrejo jim svojci, izgubijo službo, in take krize jim pomagamo prebroditi.«

V šolah ne more biti kot v vrtcih, saj ti v nasprotju s šolami ne zahtevajo, da otroci dosegajo določene standarde, kot je to v šolah, ampak jim zgolj zagotavljajo okolje za razvoj določenih spretnosti, vedoželjnosti in radovednosti. Ampak v resnici niti najbolj zagreti starši ne želijo, da bi bile šole kot vrtci.

Ne more biti drugače, kot da so starši produkt okolja, katerega značilnost je permisivnost, da vedo manj o pedagogiki kot učitelji in da so vedno subjektivni, ko gre za njihovega otroka.

»Starši imajo pravico spoštljivo in vljudno vprašati karkoli, kar se tiče vzgoje in izobrazbe svojega otroka, od strokovnega in avtonomnega učitelja pa se pričakuje, da bo znal na vprašanja prepričljivo odgovoriti,« meni dr. Anton Meden, predsednik zveze aktivov svetov staršev. »Starše pri dojemanju in izvrševanju svojih pravic in dolžnosti vodi skrb za dobrobit otrok in večina se ne želi vtikati v strokovnost in avtonomijo šole.«

Ne more biti drugače, kot da so starši produkt okolja, katerega značilnost je permisivnost, da nosijo s seboj svoje izkušnje, da imajo manj strokovnega znanja o pedagogiki kot učitelji in da so vedno subjektivni, ko gre za njihovega otroka. Tega se morajo učitelji in ravnatelji zavedati.

Zagotovo bo moral ob tem marsikateri ravnatelj požreti še kakšen predlog o kolesarskem društvu ali podobno neumnost. »To je partnerski odnos,« pravi Kroflič. »Normalno je, da partnerja včasih poslušaš, tudi ko govori nekaj, kar nima nobene podlage v znanju ali izkušnjah.«