Kaj bi Arendtova rekla danes?

»Govori, a ubogaj!« – je filozof Kant leta 1784 v znanem spisu o razsvetljenstvu duha novega časa strnil v en sam stavek. To je bil čas rojstva modernih držav, teh tvorb, ki so na zahodu Evrope nastale ob koncu tridesetletne verske vojne, po dokončnem propadu rimskega imperija. Z njimi smo dobili tudi razsvetljenstvo, Kanta, »razum«, svobodo govora, javnost, medije in celo nas ste dobili – novinarje. Ampak kaj je država? Moderna država je formula, s katero so se rešila stara verska nasprotja. Vendar država teh ni rešila vsebinsko, temveč formalno, tako da je prepovedala nasilje. Z nastankom države nihče drug ne sme legalno uporabljati nasilja, noben prepir se ne sme končati s pretepom. Država kot represivni aparat je legalizirano nasilje, pravijo politologi. Zato je Kant modernemu človeku priporočal, naj svobodno govori – vendar naj se državi raje ne upira, ker to res nima smisla.

Hannah Arendt – biografski film o nastanku njenega dela o nacistu Eichmannu so ta teden začeli predvajati v naših kinematografih – velja za eno najbolj kontroverznih avtoric preteklega stoletja prav zato, ker je napadla jedro mita, na katerem danes temelji naše »normalno« življenje v državah. Moderna država temelji na prav določeni predstavi o človekovi »naravi«, kot jo je recimo opisal angleški filozof Hobbes v Leviathanu. Človek brez države je žival, je sporočil. Brez države, brez sile in prisile naj bi sledil kaos »verskih vojn« – v katerem je človek človeku volk, je zapisal. Naravno stanje človeka naj bi bilo stanje kaosa, plenjenja, okrutnih umorov, pijanih tolp, razbrzdanega propada vrednot, kjer je, če navedemo naslov znanega eseja izpod peresa Janeza Janše, »vse dovoljeno«, ker »ni boga«. Nato pa pride država s svojim represivnim aparatom, s policijo in vojsko, zagotovi našo »varnost« pred fizičnim nasiljem in morebitno smrtjo ter vzpostavi red.

Državo imamo, ker je ljudi strah fizične smrti. Dejstvo, da imamo politiko, tiči »v vedno prisotni možnosti fizičnega ubijanja« in politika je zgolj nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi, je o tem zapisal drug avtor, Carl Schmitt. »Ampak pomislimo za trenutek!« bi rekla Hannah Arendt: ali niso še celo na potapljajočem se Titaniku glasbeniki, ki so se zavedali bližnje smrti, zaigrali zadnjega koncerta? Ali v času revolucij in v času (druge svetovne) vojne, ko moderne države v meddržavnih spopadih propadejo, res sledi kaos – ljudska samoorganizacija? Kaj pa življenje v tako skrajnih okoliščinah, kot so koncentracijska taborišča, kjer so bile razmere še najbolj podobne Hobbsovemu »naravnemu stanju« – ali so tam ljudje res postali drug drugemu volkovi? Ravno nasprotno, pravi Arendtova, ki za primer postreže s pesmimi francoskega »partizanskega« pesnika Reneja Chara, v katerih je ta v medvojni Franciji opeval na novo odkrito svobodo, ki je vzniknila ob kolapsu države. Moderni človek v času normalnosti misli, da ga vodi strah pred smrtjo, in se tako tudi obnaša. A ko ji zre v oči, ugotovi, da so bila vsa ta prepričanja zlagana ali umetno skonstruirana. »To spoznanje pomeni hkrati šok, hkrati pa prinaša zadoščenje,« piše Arendtova.

Na drugi strani je tudi doseganje osebnega zadovoljstva in sreče omejeno le še na tisto nesmiselno področje zasebnosti, ki so ga stari Grki pripisovali živalskemu življenju; to je družinskemu življenju »vrste«.

To »občutje« ali, še bolje, te redke, zgodovinske trenutke osvoboditve – eden zadnjih je bil za Arendtovo čas ameriške revolucije – je imenovala čas med preteklostjo in prihodnostjo. Moderni človek živi v »prihodnosti«, ko si življenje organizira na podlagi prihodnjih pričakovanj, le izjemoma pa tudi v sedanjosti. A ti izjemni trenutki osvoboditve razkrivajo značilnosti naše skonstruirane, moderne »normalnosti«. Naša »normalnost« je življenje v ogromnih institucionalnih kolosih, v katerih se ljudje čutijo nemočne. Moderne države so organizirane tvorbe, matrice, ki ljudi uspavajo, s čimer vzdržujejo red. Ni tako izrazite razlike med Hitlerjevo Nemčijo in drugimi državami. Vse to so institucionalne strukture, v katerih ne vladajo ljudje, ampak procesi. Ne človek, ampak pisarne. Kratein (κρατείν) je v stari grščini pomenilo vladati. Biro-kracija pomeni vladavino pisarn, pravi Arendtova, v tej pa vlada Nihče. Vladavina Nikogar, kjer ni Nikogar, komur bi se lahko pritožili, Nikogar, ki bi nosil odgovornost, je zanjo hujše staje od najhujše »klasične« diktature. To so v Sloveniji recimo spoznali izbrisani, ko so se znašli pred državnimi uradniki, ki so zgolj ubogali depeše in izpolnjevali pravila.

Film o Eichmannu je izjemno verodostojen, pa vendarle predstavlja zgolj majhen in tudi dejansko obroben del njene nekonvencionalne pred-moderne politične filozofije, s katero nikoli ni prodrla v redne programe svetovnih univerz. Arendtova je med širšim občinstvom zaslovela s knjigo o Eichmannu zgolj zaradi žurnalistične metode – The New Yorker jo je poslal v Izrael, da je od tam poročala o tem tedaj slovitem procesu. Drugi novinarji so se v skladu s prevladujočo tezo trudili Eichmanna predstaviti kot zločinskega Nezemljana, ona ga je predstavila kot navadnega birokrata, dobrega človeka, ljubečega očeta, ki je v poklicnem življenju zgolj spoštoval pravila – ter seveda organiziral transport Judov v koncentracijska taborišča; kot je sam dejal, celo tako, da so ti imeli zaradi transporta čim manj preglavic. Njena najbolj znana misel iz te knjige je, da je največje zlo banalno. Da se dogaja vsakodnevno, ko ljudje postajajo drug drugemu odveč. Ampak to je zgolj manjši del njenega odgovora na vprašanje, ki jo je mučilo vse življenje: zakaj je 20. stoletje, stoletje »napredka«, postalo stoletje, v katerem je največ ljudi umrlo nasilne smrti?

Arendtova je raziskovalno »pot« začela pri – ljubezni. Na začetku je doktorirala iz ljubezni, natančneje, iz ljubezni pri svetem Avguštinu, iz te ljubezni, ki je s krščanstvom postala tako priljubljena med nami. Zelo dobro je razumela staro grščino in latinščino in že v doktorski tezi je pokazala na premik, ki ga je nato preučevala vse življenje: ljubezen v krščanstvu ne pomeni (več) odnosa do konkretnega človeka, ampak ljubezen skozi človeka – do boga, kjer je konkretni človek spregledan, ravno tako, kot je v pričakovanju posmrtnega življenja spregledano tuzemsko življenje. Danes si seveda mislimo, da vemo marsikaj o ljubezni. Ljubezen, sreča, družina so osrednji pojmih našega življenja. Ampak pomislimo, bi dejala Hannah Arendt: pred mnogimi stoletji, med starimi Grki, je »sreča« pomenila zadovoljstvo v javnem delovanju, ne pa zadovoljstva v zasebni sferi – v družini. Družinsko življenje je v stari Grčiji pomenilo »prisilo«, nujno zlo, mesto nesvobode in zadovoljevanja osnovnih potreb – nikakor pa ne edinega smisla v življenju. Danes je nasprotno. A to je tudi zgolj indic.

Pervertiranost modernega časa je Arendtova poskušala naslikati v svojem najpomembnejšem delu z angleškim naslovom The Human Condition s primerjavo s staro Grčijo (naslov je sicer dal urednik, dr. Vlasta Jalušič je pri prevodu v slovenščino upoštevala njeno željo in je delo v slovenščini naslovila Vita activa). Starogrški svet je bil razdeljen na dve sferi, na polis (πόλις) in na oikos (οΐκος). Najpomembnejši in najbolj »človeški« je bil polis – obstajal je zaradi človekove individualne minljivosti (smrt), njegov smisel pa je bil v kompenzaciji tega dejstva, in sicer tako, da so se v javnem spominu polisa ohranjali najminljivejši in hkrati najbolj »človeški« akti, to so bili javna dejanja in javno izrečene besede. Na drugi strani je bil oikos, sfera nesvobode, nujnega zadovoljevanja osnovnih, telesnih, materialnih človekovih potreb (npr. po hrani v gospodinjstvu), ki pa je zaradi tega pomenil tudi manj vredno, »živalsko«, nesvobodno področje življenja. Hegel recimo o obeh sferah v Fenomenologiji duha piše kot o področju človekovega zakona (polis) oziroma »Duha« in božanskega zakona (oikos) kot sfere, katere osnovna funkcija je skrb za telo, tudi denimo pokop mrtvih.

Že ta opis starogrških razmer pokaže, kako drugačen je moderni svet. Beseda »ekonomija« izhaja iz starogrške besede oikos in tisto, kar je bilo nekoč popolnoma nepomembno, zgolj nujno za preživetje, to so zadeve iz oikosa, je danes osrednja topika javnih razprav. Danes vsak dan v javnosti razpravljamo predvsem o ekonomskih vprašanjih, tako kot je tudi osnovna funkcija države postala ekonomska; gre za »nego teles« skozi monetarno in fiskalno politiko. Na drugi strani pa je tudi doseganje osebnega zadovoljstva in sreče omejeno le še na tisto nesmiselno področje zasebnosti, ki so ga stari Grki pripisovali živalskemu življenju; to je družinskemu življenju »vrste«. Ampak to, da postaja v modernem času polis oziroma sfera javnosti, v kateri bi ljudje čutili potrebo po samodokazovanju, vse manj pomembna, je zgolj posledica osnovnega premika. To je modernega dojemanja smrti. Stari Grki so bili prepričani, da ko človek umre, zares umre. Moderni, postavguštinski človek pa verjame v življenje po smrti in si v tem pričakovanju uredi začasno tuzemsko bivanje. (Zakaj moderni človek gradi rakete, zakaj hoče zapustiti Zemljo, kaj mu tukaj manjka, se Arendtova vpraša na drugem mestu.) Dejansko, kot je Arendtova zapisala že v doktoratu, moderni ljudje umremo dvakrat. Prvič, ko nam postane vseeno za ta svet. In drugič še fizično: življenje v moderni dobi je življenje živih mrtvecev.

Dejansko, kot je Arendtova zapisala že v doktoratu, moderni ljudje umremo dvakrat. Prvič, ko nam postane vseeno za ta svet. In drugič še fizično: življenje v moderni dobi je življenje živih mrtvecev.

To je tudi eden izmed odgovorov na glavno vprašanje – zakaj je bilo 20. stoletje stoletje, ko je v celotni človeški zgodovini umrlo največ ljudi. Kot je zapisala v knjigi o Eichmannu, so si celo Judje sami, ob pomoči svoje osnovne organizacije, judovskih svetov, organizirano pomagali v smrt. Ljudje so v 20. stoletju sami šli v nesmiselno smrt, ker jim življenje na tem planetu ne pomeni nič več. V svetu, kjer ni več prave javnosti – ko Svet postane Zemlja, pravi –, tudi smrt ni več nič kaj posebnega. Vojna vseh proti vsem ni stanje, ki bi se ga morali bati, vojna vseh proti vsem je stanje, ki ga danes prestrašeni že živimo znotraj držav, v vse bolj individualiziranih družbah. V teh spopadih živimo vse manj radi, je Arendtova spoznala v začetku šestdesetih let. Danes so se ti procesi, ki jih je opisovala, zgolj okrepili. Če bi živela danes, se morda niti ne bi več spraševala, zakaj je umrl »svet«, torej »polis«, ampak kako bo umrla sama ekonomija. Beda sveta je tudi plod tega, da majhen sloj ljudi z bogatenjem dokazuje svojo večvrednost. Nekoč, če parafraziramo Arendtovo, so se najboljši dokazovali s pisanjem pesmi. Ali pa recimo z metanjem kopja.

»Zahodna tradicija neguje predsodek, da najhujše zlo, ki ga lahko zagreši človek, izhaja iz greha sebičnosti. Ampak ti in jaz oba veva, da najhujše zlo ali radikalno zlo nima prav nič skupnega s takšnimi tuzemskimi človekovimi motivi. Kaj zares radikalno zlo je, ne vem, se mi pa zdi, da ima nekaj skupnega s temle fenomenom: s tem, da ljudi naredimo odvečne kot ljudi (in ne, da jih zgolj zlorabimo kot sredstvo, s čimer ostane njihova človeškost nedotaknjena). To se po mojem zgodi takoj, ko odstranimo nepredvidljivost, ki se pri ljudeh povezuje s spontanostjo. Vse to izhaja iz iluzije človekove vsemogočnosti oziroma je povezano z njo (in ne preprosto z lakomnostjo po moči). Če bi bil človek kot človek vsemogočen, potem v resnici ne bi bilo več nobenega razloga, da bi na tem svetu obstajali še drugi ljudje – tako kot v monoteizmu vsemogočnost boga naredi za enega samega. V tem smislu: človekova vsemogočnost naredi druge ljudi za odvečne.« – Hannah Arendt v pismu Karlu Jaspersu