Strupena lepota

Modna industrija z izbiro manekenk in fotomodelov že od nekdaj narekuje, kaj naj bi razumeli pod pojmom telesne lepote, in tako postavlja ideale moškim in ženskam. A davek, ki ga terja hlepenje po dosegi takšnih idealov, je pogosto visok, pa tudi zdravju škodljiv. V 18. stoletju so bili nujni kosi ženske garderobe denimo stezniki, nošenje teh pa je imelo hude posledice za žensko telo in zdravje. Zaradi top modela Lesley Lawson - Twiggy je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pravilo številka ena postala pretirana suhost, ki je marsikatero dekle in žensko pognala v primež motenj hranjenja.

V zadnjem desetletju je vse več opozoril in zavedanja o posledicah načina, na katerega modna, pa tudi kozmetična in oglaševalska industrija definirajo predvsem žensko lepoto. Španija je leta 2006 prva uvedla prepoved pretirano suhih manekenk na modnih revijah, kasneje sta se temu pridružili še Indija in Italija. Letos je v Izraelu začel veljati zakon, ki prepoveduje oglase z dekleti s prenizko telesno težo. Zadnje desetletje pa je hkrati obdobje photoshopa, s katerim so se pojavile nove težave: ideali so dejansko postali nedosegljivi, ker so podobe iz tiskanih oglasov in predvsem »ženskih« medijev povsem fiktivne. Fotografije so obdelane tako, da so obrazne poteze žensk videti ostrejše, vratovi daljši, gube izbrisane, zoblje bolj beli, oči bolj svetleče, obline bolj poudarjene in skladnejše …

Zato se je skupina aktivistk italijanskega združenja Fotografaredonna lani odločila za posebno akcijo in jo poimenovala Feminillereale. Aktivistke so, ne da bi uporabile kakšne posebne luči ali druge zvijače, fotografirale navadne ženske in nato njihove fotografije brez kakršnekoli računalniške obdelave postavile na oglasni prostor na avtobusih v Trstu. Ravno to je ena pomembnih značilnosti projekta Feminillereale: oglasi niso umetniški projekt, ki bi živel med stenami galerij ali muzejev, ampak so postali del javnega prostora, saj so dva meseca krožili med oglaševalskimi panoji ter ljudi opominjali na razliko med realnostjo in fikcijo. »Čez čas so neznanci plakate poškodovali in takrat je projekt zbudil še večje zanimanje, saj se je ob njem postavilo tudi vprašanje nasilja nad ženskami, kar je v Italiji še posebej žgoča tema,« pravi glavna pobudnica projekta Marisa Ulcigrai.

Ulica in trgovine so edini prostor, kjer se ni mogoče izogniti neizprosno izklesanim podobam, ki, kot opozarjata avtorici spremne besede k projektu Feminillereale, psihologinji Patrizia Romito in Lucia Beltramini z Univerze v Trstu, ženske upodabljajo kot prazne lupine oziroma seksualizirane objekte, ki zgolj čakajo, da jih moški uporabijo. Zato, pravi Ulcigraieva, je »odgovornost starejše generacije, da na to opozarja in varuje mlajše generacije. Mlada dekleta namreč pri dvajsetih letih razmišljajo o lepotnih operacijah.«

Italijanske aktivistke so projekt prejšnji teden predstavile tudi v Ljubljani, hkrati pa je socialna antropologinja Nina Vodopivec v sodelovanju z raziskovalko in predavateljico Renato Šribar in sociologinjo Ksenijo Vidmar Horvat v Slovenskem etnografskem muzeju pripravila spremljajočo okroglo mizo. Dr. Ksenija Vidmar Horvat je med drugim opozorila, da je logika lepotne industrije zgolj potrošniška. Nikdar ne gre za blaginjo žensk, ampak za ustvarjanje dobička, četudi na račun degradacije, izkoriščanja in poniževanja. Pri tem nastaja še novo polje družbene segregacije, saj so estetski posegi tesno povezani s posameznikovim finančnim položajem. Ženske pa so stigmatizirane v obeh primerih: če se za poseg odločijo in tudi če takim posegom nasprotujejo.

Nekatera podjetja so sicer našla tržno nišo v oglasnem upodabljanju »normalnosti« oziroma »vsakdanjosti« in, tako kot denimo proizvajalec izdelkov za nego telesa Dove, pripravljajo kampanje, ki ženske spodbujajo, naj se imajo rade, tudi če nimajo minimalne teže ali drugih atributov »popolnosti«. Vseeno so takšne metode v primerjavi z morjem oglasov, s katerih nas nagovarjajo podobe nedosegljivih ženskih teles, obdelanih po merilih, na podlagi katerih naj bi zagotavljale užitek moškim očem, redki.

Zato si avtorice projekta Femminilereale, ki je prejel nagrado evropskega parlamenta in s katerim se bodo v prihodnje pobližje seznanjali predvsem v italijanskih mestih, ne delajo utvar, da se bodo stvari spremenile čez noč. Vsekakor pa lahko spodbujajo k premisleku. Javna razprava o tej temi je živahna. Izrael je že sprejel zakon, ki omejuje retuširanje, po njegovem zgledu ga je letos napovedala tudi avstrijska ministrica za ženske, ki si prizadeva, da bi morali oglaševalci retuširane fotografije v oglasih posebej označevati.