Sodobni upor bo drugačen

Korporacije so nad regulativo in kontrolo

V preteklosti so revolucionarji lahko računali na razsvetljene delavce v industriji, ki so kot orodje za upor imeli na voljo stavko, s katero so lahko ohromili proizvodnjo. Danes pa je treba najti drug način upora, ki ne temelji na mišicah delavcev v industriji in kmetov. Večina industrijskih podjetij je izginila, družinske kmetije je uničil agrobiznis. Vladajo Monsanto in njegovi faustovski ekvivalenti z borze Wall Street v New Yorku. Oni nam zastrupljajo življenje in nas delajo nemočne. Korporacijski gigant, ki je globalna družba, ni vezana na meje, ki jih postavlja posamezna država ali vlada.

Korporacije so nad regulativo in kontrolo. Politiki so preveč šibki ali pogosteje preveč skorumpirani, da bi se uprli uničevanju, ki ga povzročajo korporacije, na spletni strani Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges. Zaradi tega bo sodobni upor drugačen. Revni delavci skupaj z maturanti višjih strokovnih šol in študenti, brezposelnimi novinarji, umetniki, odvetniki in učitelji bodo oblikovali gibanje. Revolucij ne delajo revni, delajo jih tisti, ki ugotovijo, da ne bodo mogli uresničiti svojih pričakovanj, da bodo imeli boljše ekonomske in socialne pogoje za življenje. To zavedanje je skupno delavcem v storitvenem sektorju in vse večjega števila maturantov višjih strokovnih šol, ki so prisiljeni delati na slabo plačanih delovnih mestih. Ti dve skupini bosta, ko se bosta združili, motor upora, je prepričan Hedges.

Erica Chenoweth in Maria J. Stephan sta raziskali nasilna in nenasilna uporniška gibanja zadnjih sto let in ugotovitve objavili v knjigi Why Civil Resistance Works (Zakaj civilni upor deluje). Ugotovili sta, da je v primerjavi z nasilnimi upori uspelo dvakrat več nenasilnih uporov. Nasilni upori so praviloma uspešni v primeru državljanske vojne ali upora proti tujemu okupatorju. Uspešna nenasilna gibanja so privlačna predvsem za tiste, ki so del državnega aparata, to sta zlasti policija in državni uradniki, ki so seznanjeni s korupcijo in razpadanjem oblastniške elite, in so ji pripravljeni obrniti hrbet.

»Pripravljamo strateški okvir, ki bo ljudem omogočal sodelovati z namenom končati vladavino denarja. Postati moramo nacionalno omrežje, sestavljeno iz različnih lokalnih, regionalnih in tematskih skupin, ki jih lahko združimo v množično gibanje. Raziskave kažejo, da nenasilna množična gibanja zmagujejo. Marginalne skupine izgubljajo. Z 'množično' mislimo na cilj, ki ga podpira velika večina, od 1 do 5 odstotkov prebivalcev pa aktivno dela za spremembe,« je Kevin Zeese, soustanovitelj PopularResistance.org, strategijo razložil Hedgesu. Ta pa opozarja, da država, da bi zaščitila samo sebe, laže. Politiki, korporacije, industrija stikov za javnostjo, zabavna industrija in trapasti televizijski izvedenci ljudem razlagajo, da lahko še naprej gradimo družbo, ki temelji na neomejeni rasti, potratni potrošnji in fosilnih gorivih.

 Nadalje Hedges opozarja, da infrastruktura ne bo dovolj, saj upor potrebuje živahno podporo kulture. Glasba, ples, drama, slikarstvo, umetnost nasploh so bili ogenj in gonilo uporniških gibanj. Uporniki v El Salvadorju so vedno potovali z glasbeniki in igralci. Umetnost omogoči, da ideje čutimo, je dejala aktivistka Emma Goldman. Ko je Andrew Undershaft, lik v drami Georga Bernarda Shawa Major Barbara, dejal, da je revščina »največji kriminal« in »ves drugi kriminal je v primerjavi z njo vrlina«, je s tem bolj učinkovito pojasnil krutost razredne vojne kot Shawovi socialistični traktati. Degradacija izobraževanja v poklicno usposabljanje za korporacijsko državo, ukinitev subvencij države za umetnost in novinarstvo, ugrabitev teh dejavnosti s strani korporacijskih sponzorjev, povzroča ločevanje državljanov od razumevanja, samouresničevanja in transcedence. V estetskem smislu korporacijska država skuša uničiti lepoto, resnico in domišljijo. To je vojna, v katero vstopajo vsi totalitarni sistemi, piše Hedges.

Kultura, prava kultura, je sposobna izraziti, kar leži globoko v nas. Realnosti daje besede. Omogoča nam, da vidimo in občutimo. Omogoča nam sočutje s tistimi, ki so drugačni ali zatirani. Pokaže, kaj se dogaja okrog nas. Slavi skrivnosti. Umetniki so nevarni enako kot uporniki. Govorijo resnico, za katero totalitarni sistemi ne želijo, da bi bila izgovorjena. Če se hočemo soočiti, s tistim, kar je pred nami, moramo začeti globoko čutiti, se soočiti z neprijetnimi resnicami, povrniti sočutje in zaživeti strastno. Potem se bomo lahko borili, zaključuje Chris Hedges.