Dežela norcev

Akademska slikarka Alenka Sottler je ena najboljših slovenskih ilustratork. S svojimi deli je opremila že več kot 45 otroških knjig. Ni otroka v Sloveniji, ki ne bi odraščal v senci njenih stvaritev, objavljenih recimo v Mehurčkih Otona Župančiča, Pravljicah Oscarja Wilda, Pepelke, pravljicah Svetlane Makarovič. V zadnjem obdobju se z njenimi deli srečujemo tudi odrasli – recimo v romanu francoskega eksistencialista Alberta Camusa. Sottlerjeva je ena najboljših umetnic v Sloveniji, a v Sloveniji je že doslej kot samostojna kulturna ustvarjalka komajda shajala, in kot pravi sama, večkrat zgolj opazovala zaposlene kolege, ki so odhajali na dopust ali potovanja. Kot zunanja avtorica je lahko na knjižnem trgu sodelovala zgolj z založbami, kot je Mladinska knjiga. V »biografiji« Damjana Murka, Srečen, ker sem moški, ali v »biografiji« La Toye, »največje slovenske pornozvezde«, ki sta dve najpomembnejši »izvirni«, »slovenski« knjižni izdaji založbe Učila International, njene ilustracije oziroma specialna znanja niso nujno potrebna. Oziroma so popolnoma nepotrebna.

A založba Učila International z 18 zaposlenimi in mrežo prodajaln, imenovanih Felix, je zadnji hit založništva v Sloveniji. Je založba z najhitrejšo rastjo in hkrati založba, ki je v tem trenutku najresnejši kupec Mladinske knjige. Kot je znano, to prodaja konzorcij treh bank zaradi propada cerkvenih holdingov. 69-odstotni delež skupine Mladinska knjiga, kjer je zaposlenih okrog 1200 ljudi in ki ima v Sloveniji skupaj s Cankarjevo založbo 60-odstotni tržni delež, banke prodajajo za 11 milijonov evrov. Srečko Mervar, novi slovenski guru knjižnega založništva in direktor Učil International, je ta teden v intervjuju za Delo pojasnil, da mu ni problem kupiti Mladinske knjige. Kajti sam je – v primerjavi z Mladinsko knjigo – našel recept za uspeh. In to je, da sledi okusu. »Vrednota« prostega trga mora biti po njegovem nad vrednoto javnega interesa: »Zame je dobra knjiga tista, po kateri ljudje množično povprašujejo, in ne tista, za katero vlada prepričanje, da je kvalitetna, a ima na leto pet, deset prodanih izvodov in trideset izposoj v knjižnici,« je poudaril Mervar.

Vrednota prostega trga? Ali nismo o tem že enkrat na dolgo razpravljali? Ali ni celo bivši šef ameriške centralne banke Alan Greenspan pred leti rekel, da so zadnji dve desetletji napačno ocenili delovanje prostega trga? In ni govoril o prodaji knjig, ampak predvsem o prodaji »čevljev«. Knjige sicer imajo svoj trg, a je ta seveda po naravi drugačen od na primer trga čevljev. Roman Alamut je postal hit šele čez 70 let, pojasnjuje urednica za izvirno leposlovje pri Mladinski knjigi, Nela Malečkar: »Do povpraševanja ne pride vedno takoj. Lahko se spomnimo, s kak-

šnimi težavami se je bivši urednik na Mladinski knjigi, pesnik Ivan Minatti, spopadal, ko je prevedel in želel objaviti Malega princa. Knjiga je kasneje postala ena največjih uspešnic vsake generacije,« pravi Malečkarjeva. Vse te razprave s področja »komercializacije« so znane. Knjige je mogoče prodajati tudi kot čevlje, v obliki biografij »največje slovenske pornozvezde«, a je to potem zgolj najnižji skupni imenovalec, navadno kratkega roka, za katerega dokazljivo niso potrebne likovne spretnosti Alenke Sottler, niti bogat jezik. »Biografijo« Damijana Murka so dali pisati študentki.

Založbe tipa Mladinska knjiga pa so v preteklosti vendarle imele tudi ta, zahtevni trg. Ki pa se sedaj ruši. V primeru Mladinske knjige ne samo zaradi občinstva, temveč predvsem zaradi malverzacij lastnika, torej bankrota cerkve, preambicioznih direktorjev, ki so hoteli iz Mladinske knjige narediti multinacionalko, in celo izčrpavanja kakovostnega trga knjig za druge namene – Mladinska knjiga je morala jamčiti še za posojila, ki si jih je izposodil Zvon Dva Holding, v višini 1,5 milijona evrov. Takšnih zgodb, v katerih umirajo zapletena družbena razmerja, katerih produkt je tudi Sottlerjeva, je več. Poleg cerkvenega pogorišča, ki bo prizadelo približno 10 tisoč zaposlenih, so tu še vsa ostala. Eno večjih je zapustila Pivovarna Laško. Pivovarna Laško ni samo spodrezala Delove tržne znamke, ampak je Delo za svoje namene tudi zakreditirala, to pa sedaj po učinku domin izčrpava Večer. Minuli teden zaradi napovedanih lastniških sprememb niso protestirali samo zaposleni v Mladinski knjigi, ampak spet tudi zaposleni novinarji Večera, tokrat proti namenu njihovega večinskega lastnika, Dela, ki želi na skupščini s pomočjo izplačila dividend sprazniti Večerove transakcijske račune.

Še tovarne čevljev danes pravijo, da niso zgolj tovarne čevljev. Kakovostne knjige pa naj bi bile tiste, ki se najbolje prodajajo?

V delu slovenske javnosti ob takšnih razpravah vedno znova zaživi predkrizni kliše o naravi trga, češ da mora tisto, kar se ne prodaja, propasti. Oziroma, kot sta ta teden zapisala dva Delova komentatorja, da je sprevrženo, če novinarji Večera kritizirajo svoje lastnike ali si jih iščejo, in da je prav tako sprevrženo, če zaposleni v Mladinski knjigi zahtevajo, da podjetje pride v roke ljudi, »ki bodo zasledovali prave cilje«, saj da je trg pač trg. A kako deluje trg, si lahko pogledamo na primeru največje slovenske radijske mreže. Takšna mreža, kot so v slovenskem založništvu Učila International, je na področju radiev mreža Infonet (npr. Radio 1), katere lastnik je Leo Oblak. Nekoč smo imeli v Sloveniji več lokalnih radiev s svojimi vsebinami in novinarji, saj je država radijske frekvence podeljevala na podlagi odločb, v katerih so bile vedno določene tudi vsebine. To je bil en tip konkurence ali trga. Nato pa je nastal drug tip trga: leta 2006 je prva vlada Janeza Janše Oblaku, ki sicer Janši tudi zasebno pomaga, naredila uslugo: spremenila je zakon o elektronskih komunikacijah tako, da so lahko posamezni radii ukinili svoje programe in se priključili »mreži« s 40 frekvencami, kjer danes le še berejo novice Slovenske tiskovne agencije (STA).

Je pa seveda res, kot bo morda v Mladininih pismih bralcev naslednji teden zapisal Oblak, da so se radii že pred tem borili s padcem poslušanosti. Prav tako je mogoče zabrusiti tudi novinarjem Večera, da jim pada naklada, ali zaposlenim v Mladinski knjigi, da v zadnjem času Slovenci pač ne berejo knjig. Je morda to »tržno« dejstvo? V javni debati glede Mladinske knjige je minuli teden minister za kulturo Uroš Grilc navrgel zanimiv podatek. In sicer da na Finskem ljudje kupujejo največ knjig in da si tam tudi izposodijo največ knjig na prebivalca per capita ter da se »izposoja knjig in njihov nakup očitno ne izključujeta«. In tukaj smo pri bistvu zadeve. Lahko bi namreč dodali še kak soroden podatek. Na Finskem in nasploh v Skandinaviji je tudi uporaba interneta najbolj razširjena. In kljub temu je Finska tudi država, kjer ljudje berejo največ časopisov. V Sloveniji trenutno prodamo na dan »le« še okrog 150 izvodov časopisa na 1000 prebivalcev, na Finskem pa okrog 500. Kako je lahko na Finskem ta nevidni, objektivni »trg« tako divergentno drugačen od slovenskega? In ali še lahko kdo reče, da gre za krizo, ki jo povzročajo nove tehnologije?

Na Finskem niso visoke le prodaja knjig, izposoja knjig, branost časopisov, uporaba interneta, visoka je tudi politična participacija. Knjižni trg je del sistema, tako kot so tudi mediji del sistema, tako kot so to šolski sistem, zdravstvo in kultura nasploh. Deregulacija ali spodkopavanje teh sistemov – na Finskem imajo tako za knjigo kot za medije veliko obsežnejša pravila – se pozna na vseh ostalih področjih: zniževanje šolskih standardov, kot je uvedba bolonjskega študija, se prej ali slej pozna tudi pri branosti knjig. Rezanje socialne varnosti vpliva tudi na učne sposobnosti otrok, celo na njihove inteligenčne količnike, kot so v znanih raziskavah strokovnjaki odkrivali že pred desetletji. Ta proces se na koncu konča pri akademski slikarki Alenki Sottler, ki jo danes država potiska proti razvijanju agrikulturnih spretnosti (npr. gojenje krompirja), ne pa v ilustratorstvo. »Ocenjujem, da je danes cela generacija potisnjena čez prag,« pravi, kar »smo sami naredili«, dodaja, ne pa »trg«.

Minuli teden je statistični urad objavil podatke, po katerih se je lani iz Slovenije odselilo največ državljanov od osamosvojitve. Padec potreb po izobraženih je očiten tudi po podatkih zavoda za zaposlovanje. Pred krizo, leta 2005, je bilo recimo v Sloveniji na voljo 34 tisoč delovnih mest za višje in visoko izobražene. Nato je prišel prvi krizni val. Najhuje je bilo leta 2009, ko je bilo razpisanih zgolj še 29 tisoč takšnih delovnih mest. In sedaj drugi val, ko je na voljo le še 27 tisoč takšnih delovnih mest.