Aljoša Tomaž: »Še vedno se lahko rešimo sami.«

Če se predstavljaš kot bolnik, te bodo tudi drugi prej ali slej začeli obravnavati kot bolnika.

ekonomist

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, med drugim je bil član poslovodstva Ljubljanske banke in pooblaščenec Banke Slovenije v njeni predsanaciji, predsednik uprave Abanke ter prvi mož KD banke. Po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, postal pa je tudi član strateškega sveta vlade, ki Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarsko rast in Slovenijo potegniti iz krize.

Sodeč po pisanju mednarodnega tiska je slovenska prošnja za finančno pomoč le še vprašanje časa. Smo res tako na tleh, da se ne moremo več rešiti sami?

Še vedno se lahko rešimo sami. Običajno države zaprosijo za pomoč, ko niso več dovolj likvidne bodisi za sanacijo bančnega sektorja bodisi za servisiranje proračunskih obveznosti. Trenutno je likvidnost Slovenije dovolj velika, saj naj bi bilo na različnih računih zakladnice okoli štiri milijarde evrov. Poleg tega ima Slovenija precejšen presežek v plačilni bilanci, ob koncu letošnjega leta naj bi ta predvidoma znašal osem odstotkov BDP-ja, kar nas uvršča med prvih pet držav OECD, če ne celo med prve tri. Zelo spodbuden podatek za izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo je, da izvoz raste v celotni EU, še zlasti pa v državah z močno avtomobilsko industrijo. Če upoštevamo vse te vidike, ni razloga, da bi zaprosili za pomoč. Po oceni vlade naj bi za dokapitalizacijo bank potrebovali 1,2 milijarde evrov. Če bodo pri stresnih testih v naših bankah uporabljena takšna merila kot v Španiji, bomo za dokapitalizacijo potrebovali približno dve milijardi evrov, kar pa ni tak znesek, da bi potrebovali tujo pomoč.

So merila, ki jih družba Oliver Wyman uporablja pri stresnih testih za slovenske banke, bistveno strožja od meril Banke Slovenije?

To težko rečem. Nevarnost pa seveda je, zlasti pri obravnavi kakovosti zavarovanj. Zazidljivo, opremljeno zemljišče, za katero danes ni interesenta za gradnjo, je lahko ocenjeno na 100 evrov za kvadratni meter, ko dobite investitorja, pa je ta pripravljen plačati 400 evrov, ker je to zanj sprejemljiv del stroška v ceni stanovanja. Sedanji stresni testi bi morali biti narejeni po merilih, ki bodo veljala za vse ključne banke v EU in ki naj bi se začela prihodnje leto. So pa pri nas zahteve glede kapitalske ustreznosti bank za drugi steber, ki jih določa Banka Slovenije, precej ostrejše kot v preostali Evropi in je tu še nekaj rezerve. V Sloveniji imajo banke v drugem stebru angažiranih do 30 odstotkov kapitala, v Nemčiji pa le šest. Tako ostra merila so posledica pretekle politike centralne banke. Po lastni krivdi smo si še dodano otežili položaj bančnega sektorja in s tem celotnega gospodarstva.

Janez Janša trdi, da vlada ne bi smela odlašati s prošnjo za pomoč, ker je ta neizogibna.

Janši ustreza krizno stanje, zato ga namerno ustvarja. Dejstvo je, da nam izvozno povpraševanje še zmeraj raste, začela je oživljati domača potrošnja, izjema je le državna potrošnja, ki nazaduje zaradi proračunskih težav. Lahko se zgodi, da bomo že v tretjem četrtletju letos imeli pozitivno rast BDP-ja, kar bo prvič po letu 2011. Spomnite se, da je bila v letih 2010 in 2011 rast BDP-ja še pozitivna, čemur je v lanskem letu sledil precejšen padec. Vendar se od tedaj stanje izboljšuje. Od drugega četrtletja letošnjega leta je opazna dolgoročna dinamika rasti domačega produkta. Kljub temu pa finančnih trgov in opozoril analitikov ne bi podcenjeval. Ko se ujameš v kolesje izmenjave slabih informacij, iz njega težko izstopiš. Slovenija ni po nobenem ključnem podatku podobna Cipru, pa so nas kljub temu čez noč začeli enačiti.

Finančni trgi so neracionalni ...

Velikokrat. Pogosto se ravnajo po črednem nagonu. Ampak vedno si sam kriv za to, kako te doživljajo drugi. Če se predstavljaš kot bolnik, te bodo tudi drugi prej ali slej začeli obravnavati kot bolnika.

Kaj pa, če stresni testi razkrijejo, da naše banke potrebujejo bistveno obsežnejšo dokapitalizacijo, denimo štiri milijarde evrov? Celo Bratuškova v tem primeru ne izključuje možnosti, da bi za pomoč zaprosili evropski reševalni sklad ESM.

Res je, da se zaradi kreditnega krča dodatno povečuje delež slabih kreditov v bankah. Vendar dvomim, da bo potrebna bistveno večja dokapitalizacija od dveh milijard. Stanje v ekonomiji se v zadnjem letu ni tako poslabšalo, da bi banke potrebovale trikrat ali štirikrat močnejšo dokapitalizacijo. Banke tudi več ne puščajo propadati podjetij – tu se pozna nova politika vlade. K svežemu kreditiranju podjetij bo pripomogla tudi garancijska shema države prek SID banke v vrednosti 500 milijonov evrov. Je pa res, da trenutno pri nobeni banki ni mogoče dobiti kredita za projekt, vreden denimo 50 ali 60 milijonov evrov. Gradbeništvo, kar ga je še ostalo, znova oživlja, pri čemer ga najbolj ovira prav pomanjkanje finančnih virov. S padcem kreditne aktivnosti se sicer srečuje vsa Evropa, so pa razmere v Sloveniji bistveno bolj dramatične. Novega kreditiranja praktično ni, obnavljanje kreditov se spreminja v delno vračanje in tako naprej.

Nikjer drugje kreditni krč ni tako hud kot pri nas?

Ne. No, na slabšem je bila Estonija, predvsem zaradi odliva tujega financiranja. Ob tem pa Slovenija svoj neto kreditni položaj do tujine izboljšuje, letos smo neto dolg do tujine zmanjšali za več kot dve milijardi evrov. Trendno se izboljšujejo tudi javnofinančni prihodki.

Ali slovenska podjetja ne morejo dobiti kreditov pri bankah v tujini?

Težko. Kreditiranja čez mejo je razmeroma malo. S krizo so se vse države začele zapirati vase in zmanjšujejo kreditiranje. Umikajo se tudi hčerinske banke. Vemo, da se Hypo prodaja in da se Reiffeisen umika. Edina tuja banka s pozitivno rastjo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta je Sberbank.

Janša trdi, da je Slovenija celo na slabšem kot Španija ...

Že samo iz podatka o brezposelnosti je jasno, da Slovenija in Španija nista primerljivi.

Kaj pa, če primerjamo bančni sektor?

Res je, da se je Španija prej kot Slovenija lotila sanacije bančnega sektorja. Pri tem je uporabila različne pristope, od slabe do dobre banke, poleg tega je za pomoč pri dokapitalizaciji bank zaprosila sklad ESM.

Če bodo pri stresnih testih v naših bankah uporabljena takšna merila kot v Španiji, bomo za dokapitalizacijo potrebovali približno dve milijardi evrov.

Zakaj bi bilo tako narobe, če bi tudi Slovenija za pomoč pri dokapitalizaciji zaprosila ESM? Ali ne bi bilo posojilo tega sklada cenejša od zadolžitve na tujih trgih kapitala?

Gledano zgolj z vidika obrestne mere gotovo. Zavedati pa se je treba, da bi prošnja za pomoč skladu ESM pomenila uraden vstop v program EU, z vsemi pogoji, ki jih tak program predpostavlja. Prišli bi pod neposreden diktat Bruslja tako glede pokojninske in zdravstvene reforme kot tudi glede javnega sektorja.

Je bila odložitev prenosa toksičnih terjatev na slabo banko napaka? Bi se moral finančni minister upreti Bruslju in prenos izpeljati že junija, kot je bilo prvotno predvideno?

Res je, da nas odložitev prenosa terjatev drago stane, krediti nam vsak mesec padejo za 0,8 odstotka, kar na letni ravni pomeni 9,5-odstotni padec kreditne aktivnosti. Toda po drugi strani bi s prenosom terjatev brez soglasja Evropske komisije tvegali 45 milijonov evrov kazni. Ne upam si soditi, kaj bi bilo prav, nisem seznanjen z vsemi podrobnostmi. Ključna napaka je bila, da Slovenija bank ni dokapitalizirala že v prvih letih krize, tako kot so to storile mnoge druge evropske države. Takrat Evropska komisija državam še ni tako gledala pod prste in jim ni očitala, da z neposredno dokapitalizacijo bank kršijo pravila o državni pomoči. Nemčija je že leta 2009 v svoje banke vložila 10 odstotkov BDP-ja, Velika Britanija pa 15 odstotkov. Avstrija je samo v Hypo banko vložila 16 milijard evrov, pri tem da je avstrijski BDP le približno desetkrat večji od slovenskega. Hypo banka je še posebej zanimiva, saj se je avstrijska država tu odločila za nacionalizacijo: banko je najprej dokapitalizirala in očistila njeno bilanco, čemur je sledila prodaja. Ne vem, zakaj Slovenija takega pristopa ni uporabila pri Probanki in Factor banki, za njuno dokapitalizacijo bi zadoščalo 100 do 150 milijonov. Možno je, da za to ni dobila soglasja Evropske komisije. Banka Slovenije se je za nadzorovano likvidacijo obeh zasebnih bank odločila zaradi likvidnostnega napada na Factor banko, ki naj bi ga sprožile nepremišljene izjave ekonomista Mastena v Delu. Ker je prišlo do odliva depozitov iz Factor banke, je bila centralna banka prisiljena poseči. Probanka je bila tu kolateralna škoda, pričakovati je bilo namreč, da bo naslednja na vrsti za likvidnostni napad.

Bi bil stečaj obeh zasebnih bank za davkoplačevalce dražji od nadzorovane likvidacije?

Nedvomno. V svetu se bančni sistemi praviloma sanirajo tako, da se naprej dokapitalizirajo sistemske banke, nato pa rešujejo manjše banke, na primer tako, da jih pripojijo k večjim. Tak pristop sta načrtovali tudi naša vlada in centralna banka, a ju je prehitel likvidnostni napad. Prav na tem primeru vidite, kako zelo pomembno je premišljeno komuniciranje z javnostjo, zlasti ko gre za banke, saj te temeljijo na zaupanju. V Factor banki so celo razmišljali, da bi pobrali izjave komitentov, zakaj iz banke dvigujejo denar, da bi lahko tožili Mastena. To me spominja na leto 1990, ko sva z Valantom iz tv-poročil, medtem ko sva pripravljala program združitve Ljubljanske banke in Gospodarske banke Ljubljana, izvedela za zasedbo sedeža Teritorialne obrambe. Moja prva reakcija je bila: Boš videl, kakšen kaos bo jutri na bančnih okencih. In res, zadeve ni bilo več mogoče ustaviti, treba je bilo omejiti izplačilo deviznih hranilnih vlog. Včasih za preplah zadošča že razmeroma majhen sprožilec. Najnevarnejše je nenehno ustvarjanje negotovosti. Vemo, kakšne so bile posledice zakona o uravnoteženju javnih financ in stalne grožnje z rezi – potrošnja je strmoglavila. Kar Slovenija najbolj potrebuje, je gotovost. Če potrošniki ne vedo, kaj jih čaka jutri, bodo nehali trošiti in ne bodo vedeli, kje varčevati.

Če prav razumem, bi se likvidaciji Probanke in Factor banke lahko izognili.

Najbrž bi se lahko, če se ne bi zgodil ’napad’ deponentov. Pri Factor banki kapitalska ustreznost sploh ni bila tako problematična. Banka bi se morala po odredbi Banke Slovenije dokapitalizirati za 50 milijonov evrov, in to v dveh obrokih. Banke gredo v stečaj ali nadzorovano likvidacijo primarno zaradi likvidnostih težav. Spomnite se primera Triglav banke – vse do konca je bila solventna, tako da so bili poplačani vsi upniki, pa tudi delničarji so dobili nekaj. Dejstvo je, da regulator in vlada nista bila pripravljena na to, kar se je zgodilo. Pri tem nismo bili nobena izjema. Medtem ko je za tri sistemske banke, NLB, NKBM in Abanko, jasno, da se bodo reševale z dokapitalizacijo in s prenosom terjatev na slabo banko, je v primeru Factor banke in Probanke še vse odprto. Še vedno je mogoče, da se najde kdo, ki ju bo kupil, dokapitaliziral in bosta delovali naprej. Prav tako je še vedno mogoče, da se pripojita k eni od večjih bank. Najbolj verjetno je, da se bo uporabil sistem dobre banke, ki ga je uporabilo že več evropskih držav, denimo Danska, uporabljen je bil tudi pri nekaj manjših grških bankah in eni od irskih bank. Gre za to, da se zdravi del bančne aktive, se pravi zdravi krediti, in ustrezen del prvovrstne pasive oz. vloge preneseta na drugo banko. Vprašanje je, kaj storili s slabimi terjatvami in ustreznim delom pasive. Ena od možnosti je, da se prenesejo na slabo banko. Če bi se odločili za princip dobre banke, bi za to morali seveda dobiti soglasje Evropske komisije in Evropske centralne banke.

V javnosti se je ustvaril vtis, da bodo stroške prenehanja obeh zasebnih bank nosili skoraj izključno davkoplačevalci, kar pa ne drži. Kolikšen del bremena bodo nosili lastniki obeh bank in imetniki podrejenega dolga?

Lastniki bodo izgubili vse. Ni pa še jasno, koliko bodo izgubili imetniki podrejenega dolga, med katerimi prevladujejo zavarovalnice, pokojninske družbe in skladi. Lahko se celo zgodi, da bodo tudi oni izgubili vse.

Zavarovalnice, pokojninske družbe in skladi spadajo med dobro obveščene vlagatelje, torej tiste, ki so dobro informirani in so šli potemtakem zavestno v tveganje. Ne morejo se zdaj izgovarjati, da jih je kriza presenetila ...

Ni tako preprosto. Za stabilnost bančnega sistema je zelo pomembno, kakšno ’striženje’ se uporabi pri podrejenih obveznicah in hibridnih instrumentih. Španci in Grki niso šli povsod v stoodstotno ’striženje’ oz. odpis dolgov, v posamičnih primerih so bili ti instrumenti delno spremenjeni v kapital, saj so se zavedali, da bi sicer lahko še bolj porušili zaupanje v bančni sistem. Pomembno je, da ne pride do dodatnih distorzij v finančnem sistemu, da na primer pade zaupanje v pokojninske družbe, zavarovalnice ... Če nimaš vsaj približno korektnega odnosa do vlagateljev, nihče ne bo več pripravljen vlagati. Prav zdaj je v pripravi novela zakona o bančništvu, ki bo dala podlago za ravnanje s podrejenimi in hibridnimi instrumenti za kritje bančnih izgub. Če nič drugega bo zakon posegel v značaj že izdanih, še ne zapadlih vrednostnih papirjev. Teh je v celotnem slovenskem bančnem sistemu za približno 800 milijonov. Ni še znano, v kakšnem obsegu bodo svoje naložbe morali odpisati, ali bodo delno spremenjene v kapital bank, ali bo za različne banke uporabljen različen model, ali bodo različni instrumenti, tudi glede na to, kako so bili prodajani, na primer prebivalstvu, različno obravnavani. Veliko je še neznank in veliko dela, da bo končni predlog prinesel želene rezultate za nacionalno ekonomijo.

Koncept dobre banke bi pomenil prenos delov poslovanja banke na neko drugo banko. To bi gotovo povzročilo nov škandal, saj bi opozicija trdila, da gre za reševanje tistih, ki so krivi za plenjenje slovenskega bančnega sistema ...

Ne razumem, zakaj bi bil to škandal. Takšni prenosi ali prodaje dela poslovanja so v procesih restrukturiranja normalna stvar. Se je kdo v 90. letih spraševal, ali je prav, da se na Kreditno banko Maribor prenese novogoriška banka? Ali pa, če je prav, da se k Ljubljanski banki pripoji Posavska banka? To so bile in so tudi drugod po zahodni Evropi običajne aktivnosti v procesu sanacije in restrukturiranja bančnega sistema.

Lahko se zgodi, da bomo že v tretjem četrtletju letos imeli pozitivno rast BDP-ja, kar bo prvič po letu 2011.

Pa bi bil tak prenos koristen tudi za varčevalce Probanke in Factor banke?

Absolutno. Te varčevalce zdaj varuje poroštvo države, nato pa bi za njihove vloge jamčila država do sto tisoč evrov, za ostalo pa banka, na katero bi bil zdrav del poslovanja banke prenesen. Za ta del bi se takoj zmanjšalo sedaj izdano jamstvo države. Če pa govoriva širše, o celotnem slovenskem bančnem sistemu, je z narodnogospodarskega vidika ključno, kako se bodo upravljale terjatve, ki se bodo prenesle na slabo banko. Se bodo terjatve na vrat na nos prodale za bagatelo ali pa se bo skušalo iztržiti čim več. Kajti zavedati se je treba, da bo interesentov za poceni nakup terjatev podjetij kot solate. Bančna sanacija, ki so jo v začetku 90. let izvedli na Švedskem, je bila sicer draga, a na koncu uspešna. To pa zato, ker nasedlih nepremičnin niso prodajali na vrat na nos, temveč so počakali, da je trg nepremičnin znova oživel, saj so tako lahko iztržili optimalno ceno. Že leta 1993, ko je prišlo do prenosa slabih terjatev na Agencijo za sanacijo bank, je bila ideja, da bi NLB in NKBM pustili upravljanje terjatev, nato pa bi banki čez čas nagradili z možnostjo odkupa obveznic. Takšno stimulacijo bi lahko uvedli tudi zdaj. Po mojem bi bilo tako ali tako boljše, če bi skrbništvo nad prenesenimi terjatvami prepustili eni od bank, kot pa da se za opravljanje te naloge vzpostavlja povsem nov aparat. Ključno je, da te naložbe ne postanejo plen strankokracije.

Zakaj vlado vsi po vrsti, od Bruslja do Gospodarske zbornice, pozivajo k resnim strukturnim reformam? Saj smo vendar sprejeli reformo pokojninskega sistema in reformo trga dela, kaj torej še hočejo?

Po pravici povedano teh zahtev ne razumem. Kot tudi ne razumem nenehnega tarnanja Gospodarske zbornice, da moramo dvigniti konkurenčnost, in to kljub dejstvu, da so se pri nas povprečni stroški dela v zadnjem letu zmanjšali za 5,7 odstotka, kar je enako, kot če bi za 5,7 odstotka devalvirali. Poleg tega GZS stalno tarna zaradi pretiranih davčnih bremen, ki da dušijo naše gospodarstvo. Seveda pretirava. Smo namreč ena od redkih evropskih držav s 17-odstotno obdavčitvijo dobička podjetij. Še dobro, da je sedanja vlada ustavila predvideno dodatno znižanje obdavčitve na 15 odstotkov. Malokdo se zaveda, da smo z zniževanjem obdavčitve dosegli pri institucijah, in tu so najpomembnejše banke, ki so v preteklosti izkazovale izgubo, tudi znižanje odloženega davka , kar je takoj poslabšalo kapitalsko ustreznost bank in zmanjšalo njihovo kreditno sposobnost. Ko je ameriška vlada skušala znižati ta davek, je hitro ugotovila, da bo s tem naredila več škode kot koristi. Po drugi strani pa ne razumem sindikatov in njihovega razburjanja na predlagan poseg v minimalno plačo. Spomnite se, da je Gospodarska zbornica pred zadnjim dvigom minimalne plače opozorila, da bo zaradi tega zvišanja brez služb ostalo 60 tisoč delavcev. Izkazalo se je, da je imela prav. Ko so sindikati podprli referendum proti pokojninski reformi, so ugledni ekonomisti opozarjali, da bo to povzročilo dvig obrestnih mer, kar se je tudi zgodilo. Letos bomo iz proračuna za obresti plačali že 990 milijonov evrov! Brez padanja obrestnih mer ni mogoče hitrejše zniževanje javnofinančnega primanjkljaja. Slovenija ima razmeroma nizek primarni primanjkljaj, letos naj bi znašal 1,3 odstotka BDP-ja. Tisto, kar nas resnično tepe, so enkratni strošek dokapitalizacije bank in pa visoke obresti, ki so še posebej izrazito zrasle po padcu pokojninske reforme. V teh časih sicer ni popularno citirati Kučana, a bom to vseeno storil. Kučan pravi, da potrebujemo družbeni dogovor. Prav ima. Doseči je treba dogovor o tem, kaj storiti za izboljšanje gospodarskega položaja Slovenije v svetu.

Kakšen pa je pomen politične stabilnosti?

Politična stabilnost je bistvena za zaupanje evropskih institucij, finančnih trgov in zunanjo podobo države. Slovenija ne potrebuje menjave vlade. Potrebuje politično stabilnost in dosledno izpeljavo ukrepov.

Predpostaviva, da bi opozicijska SDS uspela z interpelacijo finančnega ministra. Kako bi se na to odzvali finančni trgi?

Nedvomno s porastom obrestnih mer, kar bi posledično pomenilo manjšo možnost zadolževanja države na tujih kapitalskih trgih. Pred letom 2010 je bila obrestna mera na naše državne obveznice nižja od obrestne mere na državne obveznice Slovaške, zdaj pa je daleč nad njo. Včasih smo se od Nemčije razlikovali za največ sto bazičnih točk, danes pa za skoraj 600! Če bi bil Šircelj tako velik strokovnjak, bi ga vlada gotovo obdržala v upravi slabe banke.

Se strinjate, da sta tako prejšnja kot sedanja vlada naredili napako, ker se nista izdatneje zadolžili na ameriškem trgu?

Mencinger pravi, da bi se morali izdatneje zadolžiti, ker bi zdaj imeli mir. To sicer drži. Večja rezerva ti omogoča, da lahko v miru izvajaš reforme. Po drugi strani pa razumem tudi finančnega ministra, da se ni želel pretirano zadolžiti, saj cena zadolžitve ni bila ugodna. Z Mencingerjem pa se strinjam, da je zaostritev krize po letu 2010 v veliki meri prav posledica prehitrega uvajanja baselskih direktiv oziroma pretiranih kapitalskih zahtev domačega bančnega regulatorja. Tu se da še kaj narediti.

Je realno, da bo vlada proračunski primanjkljaj v prihodnjem letu spravila na tri odstotke BDP-ja, zlasti glede na to, da nam Eurostat napoveduje negativno gospodarsko rast?

Če bo prišlo do sanacije bančnega sistema, če bo še rasel izvoz in se bo še okrepilo domače povpraševanje, če bomo ohranili politično stabilnost, ne vidim razloga za padec gospodarske rasti. Verjamem tudi, da so vladni izračuni na prihodkovni strani proračuna realni. Tu mislim predvsem na iztržek iz davka na nepremičnine, davka na dodano vrednost in ukrepov proti sivi ekonomiji. Po mojem so pričakovanja tistih, ki vlado pozivajo k uvedbi davčnih blagajn, prevelika. Treba je vedeti, da je struktura slovenskega gospodarstva precej drugačna od strukture hrvaškega. Hrvaška ima samo v Poreču in njegovi okolici več turističnih postelj, kot jih ima vsa Slovenija. Tudi gostinskega dela je na Hrvaškem bistveno več. Predvsem pa Slovenija pri pobiranju davkov sploh ni tako slaba. Analize kažejo, da smo po uspešnosti pobiranja davkov tik za tremi skandinavskimi državami.

V Factor banki so celo razmišljali, da bi pobrali izjave komitentov, zakaj iz banke dvigujejo denar, da bi lahko tožili Mastena.

Stroka pravi, da so finančni učinki proračuna brez natančnih analiz večinoma nerealni. Bi vlada utišala strahove tako, da bi proračun poslala v pregled kateremu od tujih ekonomskih inštitutov? Tako vsako leto ravna nizozemska vlada.

Ah, kaj pa vem. To bi pomenilo, da niti proračuna ne znamo narediti sami. Je pa res, da ta mehanizem uporabljajo nekatere države, ki želijo s tem podkrepiti svojo verodostojnost.

Po mnenju ekonomista Mojmirja Mraka bi bilo koristno, če bi pokazali nekaj oprijemljivega pri privatizaciji vsaj dveh ali treh podjetij ...

Se strinjam. Nisem sicer privrženec razprodaje. Helios, ki je od vseh 15 podjetij na vladnem seznamu še najbližje prodaji, ima ogromno razvoja in ga je škoda prodati. Ampak nekaj je treba storiti. Tisto, kar nameravajo prodati, naj prodajo čim hitreje, seveda pod pogojem, da bo cena vsaj približno ustrezna. Tu gre za vprašanje verodostojnosti. Če smo evropskim institucijam obljubili privatizacijo določenih podjetij in znižanje zadolženosti na tej podlagi, potem jo moramo izpeljati.

Bi bilo pametno spet uvesti garancijsko shemo za komitente z boniteto B in C, zato da bi banke s tem spodbudili h kreditiranju? Se pravi, da bi ponovili shemo, ki jo je leta 2009 izpeljal Križanič?

Absolutno za A in B, saj jih banke zaradi kapitalske podhranjenosti ne morejo kreditirati. Križaničeva shema sploh ni bila slaba, le nekoliko pozno je bila izvedena. Tudi zaradi te sheme v letih 2010 in 2011 nismo doživeli občutnejšega padca gospodarske rasti. Res je sicer, da smo se takrat zadolžili v tujini, ampak to smo storili predvsem zaradi ohranjanja delovnih mest in stabilizacije bančnega sistema, ki je praktično čez noč izgubil 2,5 milijarde evrov tujega financiranja. Podjetja, kot je Kolektor, so zaradi te sheme imela na čakanju celo polovico delavcev, ki so subvencijo za plače dobivali od države, danes pa državi z dobrim poslovanjem vse to vračajo. Od vseh jamstev, ki jih je država dala prek te sheme, jih je bilo unovčenih manj kot 15 odstotkov, kar je razmeroma malo.

Zakaj pa ne bi bank dokapitalizirali takoj, z obveznicami države, namesto da se čaka na stresne teste in pregled aktive bank?

Zato, ker gre za državno pomoč in nam Bruselj tega ne dovoli. Poleg tega zakon o bančništvu za zdaj ne omogoča dokapitalizacije bank z obveznicami države, možna bi bila samo dokapitalizacija z gotovino, pa tudi v tem primeru bi morali dobiti soglasje Bruslja. Če bi to storili leta 2009, nas ne bi nihče nič spraševal, zdaj pa je situacija popolnoma drugačna. Križanič bi moral NLB že leta 2009 dokapitalizirati s 500 milijoni, pa bi bili danes v bistveno boljšem položaju. Spomnite se, kaj je Janez Šušteršič govoril pred volitvami: niti evro davkoplačevalskega denarja ne bo šel v banke! Posledice te demagogije občutimo danes: padec gospodarske rasti in višja brezposelnost, zaradi tega dodatni socialni transferji in posledično višji proračunski primanjkljaj, ki se ga lahko rešiš samo z varčevalnimi rezi ali z dodatno zadolžitvijo države na tujih trgih. To je domino efekt. Glavni problem slovenskih bank, poleg kapitalske ustreznosti, je strah pred odločanjem. Nihče si ne upa sprejemati odločitev. Kreditni odbori v bankah so preplavljeni s forenzičnimi preiskovalci, šef NLB je v preiskavi ... nikogar ni, ki bi tvegal. Temelj bančništva pa je prav prevzemanje in obvladovanje tveganj. Brez tega bančništva ni, ni kreditiranja gospodarstva in ni rasti. Ampak kaj bi to, narod terja kri bančnikov!

Ste presenečeni? Naj vas spomnim, da ste za sedanjo krizo v prvi vrsti krivi prav bančniki ...

To je v svetu na splošno sprejeta resnica. Svoj del krivde bi morali prevzeti tudi regulatorji. Ti so tudi pri nas mirno gledali, kako narašča kreditni balon, pa z instrumenti, ki so jih imeli na voljo, niso storili nič. Ob poplavi denarja je šla država zamenjati notranji dolg za zunanjega, s čimer je poplavo še povečala. Nič nimam proti, da se kaznujejo tisti, ki so se osebno okoriščali ali opuščali minimalno skrbnost, pravim samo, da se zaradi tega ne sme onemogočiti delovanja celotnega sistema. Problem je družbeno ozračje. V Sloveniji rajši vidimo, da gre Črnigoj v zapor, kot da bi rešil Primorje. In verjemite mi, da bi ga rešil. Zakaj govorim o ozračju in posledičnih iracionalnostih? Primorje je po analizi PWC potrebovalo pičlih 35 milijonov kredita in 25 milijonov jamstev, da bi ga rešili. Ampak ker je Janševa vlada nasprotovala temu, da bi država dala na predlog bank 10 milijonov evrov za dokapitalizacijo Primorja, tudi banke upnice niso bile pripravljene sodelovati. Tudi za njih je bilo pomembneje, da Črnigoj izgubi premoženje, kot pa da se ohrani podjetje. Pri čemer so iste banke letos v Bosno plačale več denarja za jamstvo za dobro in pravočasno izvršitev del, kot bi stala sanacija Primorja! Takšne poteze so v veliki meri posledica ozračja, ki je v državi že nekaj časa prevladujoče. Ozračje se, vsaj kar se reševanja podjetij tiče, s to vlado spreminja. S forenzičnimi preiskavami in pošiljanjem celih kreditnih odborov pred sodnike ne bomo naredili veliko za sanacijo posamične banke, zagotovo pa bomo naredili to, da se bo vsak hotel vsaj šestkrat zaščititi, preden bo odobril kredit, proces odobravanja kreditov pa se bo v bankah podaljšal v neskončnost.