4. 10. 2013 | Mladina 40 | Kultura
»Ničesar se nismo naučili«
Fotograf Borut Peterlin v zadnjem projektu Velika depresija riše vzporednice med današnjo krizo in recesijo pred prvo svetovno vojno
Ko se je pred slabima dvema letoma fotograf Borut Peterlin začel ukvarjati s 160 let staro fotografsko tehniko mokrega kolodija, je marsikdo menil, da izgublja čas z za medijskega fotografa absolutno neuporabno veščino. En posnetek namreč zahteva okoli pol ure časa. Fotografija se izriše na ročno pripravljeni stekleni plošči, ki se jo s posebnimi kemikalijami premaže tik pred fotografiranjem. Po osvetlitvi pa je treba ploščo takoj razviti, kar pomeni, da mora biti temnica vedno pri roki. Poleg vsega tega se na stekleni plošči ni mogoče izogniti močnim obrobam, ki dajejo občutek poškodovanosti fotografij.
Zato takšni skenirani in natisnjeni posnetki še poudarjajo občutek, da so bile fotografije najdene na kakšnem zaprašenem podstrešju in toliko manj pašejo v današnje medije, kjer prevladujejo digitalne barvne fotografije. Boruta Peterlina to ni ustavilo. Razpon sivin in črnin, ki ga digitalci niti približno ne dosegajo, je bil dovolj močno gonilo, da si je sestavil prenosno razvijalnico in lani v Mladinini rubriki Portret, v kateri so portretirani kulturniki, digitalno fotografijo zamenjal za mokri kolodij. Potem pa v tehniki postajal vedno boljši.
Tako zelo, da si je z njo zastavil dokumentarni projekt Velika depresija. Decembra lani je začel pohajkovati po nedavno propadlih tovarnah, v katerih se še vedno močno čuti prisotnost delavcev. In to je poskusil ujeti. V rokavicah, ki dajejo občutek, da jih je nekdo ravnokar odložil. S pisarniškim stolom, ki deluje, kot da se je na njem nekdo ravnokar zavrtel. S fotografijo delovnega koledarja. Na koncu je bil še sam presenečen, kako mu je uspelo ujeti duh ljudi, ne da bi bili ti fizično prisotni na fotografijah ...
Kreativnega iznajdljivosti pri portretih mu sicer ne manjka, kar je leta dokazoval z odbitimi posnetki kulturnih ustvarjalcev, ki jih je v Mladini od leta 2006 predstavljal v rubriki Striptiz, nato pa od novembra 2011 do letošnjega junija v Portretu. Marsikdo ga pozna ravno po tem. Ampak čeprav so bile te fotografije vsak teden velik konceptualni izziv, je pogrešal dokumentarno reportažno fotografijo. Kot pravi, je pri projektih, temelječih na fikciji, mogoče marsikaj predvideti. Pri dokumentiranju pa se srečaš z realnostjo, ki te vedno preseneti. Predte jasno postavi stvari, ki jih vsak dan spregledaš.
A v medijih je vse manj prostora za dokumentarne reportaže, zato je bralce zamenjal za galerijsko publiko in se vrnil k sestavljanju konceptualno dobro premišljenih sporočilnih dokumentarnih zgodb, ki zahtevajo tudi več časa. Obenem se poglablja v stare fotografske tehnike, ki jih poskuša oživiti z novimi prodajnimi mehanizmi. Deloma svoje umetniško delo predstavlja skozi galerije, brusi pa tudi ideje za promocijo in prodajo del s pomočjo eBaya in Kickstarterja. S provokativnim naslovom Give capitalism a chance (Dajte kapitalizmu priložnost) bo še letos predaval v sklopu znamenitih govorov TEDx in povedal, kje sam vidi rešitve za položaj, v katerem so se danes znašli umetniki. Kdor ga pozna, ve, da v svoji hiperaktivnosti prekipeva od idej in energije. Tudi po zaslugi dobre izobrazbe, pridobljene na priznani praški fakulteti FAMU in nato na podiplomskem študiju fotografije v Londonu, pa znanje uspešno in z veseljem posreduje naprej.
Z Veliko depresijo je želel potegniti vzporednico s prejšnjo recesijo in na pladnju servirati zavedanje o posledicah, ki danes postajajo vse bolj podobne tistim pred sto leti. In za to povezavo je bil ključen mokri kolodij. »Starinska fotografija je vedno romantična, pa naj bo na njej indijanec, lovec ali morilec. Nosi časovni pečat, zato na podobe nismo emocionalno vezani. Pri mokrem kolodiju imaš občutek, da so bile fotografije posnete v nekem drugem času, ki se nas ne tiče,« pravi ob razmišljanju, da je njegovo tokratno sporočilo kritika ignorantskega odnosa do preteklosti, od katere se ničesar nismo naučili: »Ko gledamo fotografije propadle industrije, nas spominjajo na čas pred prvo svetovno vojno. V resnici pa gre za sedanjost. In zato te podobe na koncu toliko močneje učinkujejo.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.