Pri nas doma v EU nič novega

Videz, da se z zmago Merklove v Evropi nič ne spreminja, je zelo varljiv

Ni razloga, da si kot senilne vedeževalke nad prazno skodelico kave razbijamo glavo, le kaj je stara nova kanclerka mislila, ko je pred volitvami mimogrede omenila Slovenijo. Stvar je jasna kot umita skodelica: Slovenija bo reforme in sanacijo bank speljala tako, kot hočemo. Ne glede na barvo trenutne oblasti in ali nosi hlače ali krilo, mora Ljubljana (ki je v tej kanclerkini misli zgled za Lizbono, Rim ali Pariz) slediti Berlinu, Frankfurtu in Bruslju. Naj bo nova nemška koalicija osjih ali sršenovih barv, v nobenem primeru vlak ne menja smeri. Obsojeni ste na še nekaj let kontinuitete.

Kaj pa je vsebina kontinuitete nemške hegemonije v EU? Koncentracija kapitala, slabšanje življenjskih razmer za večino ob bogatenju najbogatejših, polžja »rast« ob splošni brezposelnosti mladih pa strahovito poslabšanje finančnega položaja in političnih razmer in splošni beg možganov iz najranljivejših držav EU. Ne obeta se nam nič drugega kakor večanje družbenih napetosti v posameznih državah in med državami EU. Če se bo to kazalo manj v zaostrovanju družbenih bojev, bolj pa v naraščanju rabe antidepresivov in v emigraciji mladih iz Evrope v Brazilijo ali Avstralijo, bo to za razvoj Evrope toliko slabše.

Ta kontinuiteta se prodaja kot sredstvo, s katerim bo ostarelo prebivalstvo Evrope dobilo nazaj izgubljeno blaginjo, izgubljeno socialno varnost, izgubljene službe. Samo še malo stisnite zobe, samo še malo več privatizacije javnega, samo še malo več dela za nič več plačila, pa bo. To ni neoliberalizem v čisti obliki. Veliko hujše je. Volivci v Evropi – tako tisti, ki abstinirajo, kakor tisti, ki glasujejo za kontinuiteto – z glasovanjem za »rast« in »večjo konkurenčnost« v iluzornem upanju, da jih pri »izhodu iz krize« čaka nova mladost, dejansko glasujejo za razgradnjo socialne države, ki je evropskemu kapitalizmu dajala človeški obraz. Glasujejo za razlaščanje samih sebe. S tem, da verujejo, da so jim socialno državo »dali« kapitalizem, konkurenčnost in »rast«, se odpovedujejo dediščini delavskih gibanj, ki so s svojo revolucionarnostjo dejansko prisilila evropski kapitalizem prejšnjega stoletja v družbeni dogovor o socialni državi.

Zgodovinski kompromis med kapitalom in delom v Evropi je s socialno državo preoblikoval družbo v povezan preplet družbenih tkiv in ta preplet je edina dediščina, ki je Evropejcem še ostala kot gradivo za prihodnji družbeni razvoj. Ko se postindustrijska družba razdeli na tanek sloj bogatašev, malce debelejšo plast njihovih pomočnikov in vse druge, to pač ni več fronta spopada razredov kapitala in dela, marveč prej družba, podobna fevdalni ali sužnjelastniški. Na eni strani so rentniki, na drugi hierarhične mreže klientov in revnih odvisnikov, nekje onstran obzorja prvih, a gomazeča med drugimi, pa množica izključenih »tujcev«. Pod videzom kontinuitete struktura evropskih družb postaja podobna strukturi držav na Arabskem polotoku.

Videz, da se z zmago Merklove v Evropi nič ne spreminja, je zelo varljiv. Politična kontinuiteta omogoča in prikriva razpadanje občutljivega prepleta družbenih tkiv, ki je najboljše, kar je Evropa v svoji zgodovini sploh ustvarila. Tak položaj je izziv za slovensko uradno politiko, pa tudi za politične sile, ki se zavedajo brezizhodnosti doslejšnje evropske in slovenske politike.

Naučiti se moramo razlikovati med površino »politike« in družbenimi gibanji pod površino in zunaj »politike«. Oznanjati smrt vstajništva je odločno prezgodaj. Upati, da bo odstop nekaj grešnih kozlov pripeljal na oblast angelčke, in trditi, da je treba zamenjati »vse«, je bilo neumno že lansko jesen. Pričakovati enako na začetku letošnje je že popolnoma bebavo.

Dilema, ali naj vstaje pripeljejo do novih strank ali do zametkov avtonomne družbenosti, je napačna. Oboje je nujno potrebno.

Del vstajnikov (na trenutke skoraj vsi) je čez »politiko« prehitro naredil križ in se začel vesti, kakor da je redno sestajanje ali protestiranje že celična oblika nove družbe, ki sme ignorirati oblast. Narobe! Prvič zato, ker je bila »politika« po vstajah prisiljena upoštevati pritisk množic kot spodbudo k odgovornejši politiki. Brez vstaj sodstvo ne bi imelo poguma za spopad s korupcijo. Pritisk na reveže je premo sorazmeren z nemočjo vstajnikov. Gibanje za resne politične spremembe mora nasprotno sistematično graditi vzvode za spreminjanje institucij. Drugi razlog za skrajno resen odnos do politike je, da politični razred v Sloveniji ni več monoliten. Odnos »vsi so enaki« je napačen. V državnih ustanovah, z vlado vred, ne manjka ljudi, ki si prizadevajo za spremembe v razmerah, ki so zanje skrajno neugodne. Podedovane razmere, v katerih se je znašla vlada Bratuškove v zdajšnji konstelaciji sil v Evropi, jo silijo k nedoslednemu nihanju med izključujočimi se zahtevami »Evrope« in pričakovanji in upi razcepljenega slovenskega volilnega telesa. Nihče nima nič od tega, če uradnike rutinsko pozivamo k odstopu in se nad njimi vsak dan moralno zgražamo. Nasprotno je treba resno analizirati predloge ukrepov, jim postavljati alternative ali pa podpreti predloge, če so konstruktivni. Samo tako so tudi zahteve po spremembah konkretne.

Dilema, ali naj vstaje pripeljejo do novih strank ali do zametkov avtonomne družbenosti, je napačna. Oboje je nujno potrebno. Problem so neučakanost in poenostavljena pričakovanja. Stranka spremembe ni potrebna zato, da bi na oblasti gledali »nove obraze«. Potrebna je, da v politiki in v javnosti uveljavi nove zahteve, nova pričakovanja, družbeno odgovornost in razvojno naravnanost. Smisel družbene avtonomije pa ni v iluzornih otočkih svobode. Potrebna je samosprememba delovanja posameznih družbenih področij, od podjetij, kjer je bistveno, da delavci uveljavijo kolektivno lastništvo in neprofitne, solidarne motive dela, do šol in bolnišnic, kjer je bistveno, da ne dovolimo uničenja in privatizacije.

Komentar je bil objavljen v Mladini.